Dan prej - da ali ne?

> Po oceni v vaši knjigi Premiki in tudi po ugotovitvah vašega in notranjega ministrstva, naj obramba na Primorskem ne bi bila dobra. Zakaj?

“Gre za prepletanje različnih dejavnikov s tem, da je ključni vzrok na nek način objektiven. Gre za to, da je bila akcija proti Sloveniji v tem delu, se pravi na Primorskem, sprožena prej kot drugod, da so enote Jugoslovanske armade šle na mejne prehode takrat, ko TO in policija še nista imeli ukaza za ofenzivno delovanje, skratka - uporaba orožja je bila možna samo v skrajni sili in to je seveda dalo napadalcu tisto bistveno prednost. No, poleg tega je bilo seveda še več subjektivnih napak pri vodenju in poveljevanju oziroma pri koordinaciji obrambnih aktivnosti. Iz nižjih enot, bom rekel štabov pod nivojem pokrajine, so te kritike prihajale v Ljubljano. Zaradi tega so bile izpeljane tudi nekatere kadrovske menjave in situacija se je potem tudi na tem področju popravila, to je treba reči. Obramba oziroma pripravljenost za obrambo na taktični ravni, se pravi v enotah TO in policije, pa je bila ravno tako visoka kot drugod po Sloveniji. Se pravi: delali bi krivico ljudem, če bi rekli, da se pa Primorci niso bili pripravljeni boriti. Ravno tako so se bili pripravljeni boriti kot Štajerci, vendar pa so bili tukaj neki objektivni in subjektivni dejavniki, ki so pač pripeljali do tega, da so bili mejni prehodi zasedeni, da je bila armada s tem v prednosti in da smo rabili nekaj več časa, da je tudi Primorska izenačila ta pritiska in da je na koncu seveda tako kot drugod uspešno branila svoje ozemlje.”

>Med vojno in po njej se je veliko govorilo o slabši oboroženosti primorskih enot TO, kar naj bi nenazadnje tudi vplivalo na potek vojne na Primorskem.

“Primorska je bila v specifičnem položaju, predvsem južna Primorska, ker so bila skladišča orožja TO v Umagu. Praktično je bila TO s Hočevarjevim ukazom popolnoma razorožena, imela je samo nekaj pištol. Iz preostalih republiških rezerv, iz Kočevske Reke, iz gorenjske pokrajine in iz nekaterih občin na Štajerskem, smo del tega orožja že v obdobju narodne zaščite premestili na južno Primorsko. Vendar pa je jasno, da so pokrajine, ki niso izpolnile Hočevarjavega ukaza, bile v boljšem položaju. No, skratka, obalne občine tega orožja niso izročile, saj je bilo že prej v Umagu nedostopno. Zato je bilo tu nekaj manj sredstev, je pa seveda treba povedati, da je močna pošiljka pehotnega avtomatskega orožja, streliva in protioklepnih sredstev prišla v Slovenijo nekaj dni pred vojno in, da je velik del tega orožja odšel pravočasno na Primorsko. Res je, da ni bilo možno s tem orožjem izvajati kakšnega hudega usposabljanja v nekaj dneh. Vendar pa je šlo za orožje, ki je bilo v glavnem že poznano (ni šlo za sofisticirana sredstva), za kar so se usposabljali že v JA med služenjem vojaškega roka. Tako da to ni bil glavni razlog. Res pa je, da smo, potem, ko so pripadniki naše specialne brigade zavzeli skladišče v Borovnici, ko so padla tudi nekatera druga velika skladišča JA, prerazporedili velik del teh sredstev tudi na Primorsko, kjer takih skladišč ni bilo in jih praktično ni bilo možno prevzeti. Nekatera manjša pa so bila tudi zasedena.”

>Vojna v Sloveniji naj bi se začela uradno in po vašem prepričanju v četrtek, 27. junija, ob 1.15, ko je lahka protiletalska enota iz Karlovca pri Metliki prestopila slovensko mejo. Kmalu zatem je prišlo do streljanja. Oficir JA Prodanović je izstrelil rafal, teritorialci so odgovorili in ga ranili. Vendar pa so se enote JA začele premikati po Sloveniji že v sredo, 26. junija, dopoldne. Tedaj so se odpravili proti italijanski meji tanki in oklepniki iz ilirskobistriške in pivške kasarne. Policisti in občani so jih poskušali ustaviti z barikadami. Ob tem je pri Divači oficir JA sprožil opozorilni strel v zrak. Tudi tu bi lahko govorili o napadu. Prodiranje Čadovih enot ni sodilo v običajne premike vojske.

“Ne, zagotovo ne. Toda poglejte: obkolitev učnega centra v Pekrah ni bil običajen premik JA, potem blokada brniškega letališča in kraja 'jastrebov', čeprav jih je stražila JA; to ni bil običajen premik. Še več takih akcij je bilo, tako, da bi rekel, točno določil sekundo, kdaj je prišlo do agresije, je seveda tukaj nemogoče. Tukaj ni šlo za eno vojno napoved - in do minute natančno bi potem enote prestopile mejo. Kajti Jugoslovanska armada je tukaj bila. Na Primorskem je bila situacija 26. zelo resna. Ob 12. uri 26. junija je to situacijo obravnaval tudi Svet za obrambo Republike Slovenije pod predsedstvom Kučana. Bili so zraven tudi vsi - predsednik vlade, skupščine, vsi iz teh obrambnih resorjev - in bili smo pred veliko dilemo, kaj storiti. Milica in teritorialna obramba sta imeli ukaze, da pač nenasilno ovirata te premike z barikadami z ustavljanjem prometa in tako dalje. S tem oviranjem je bil otežen manever enot Jugoslovanske armade. Vendar so imele te enote ukaz, ne glede na materialno škodo in žrtve priti na cilj. Ta dilema, ali že takrat dati ukaz za uporabo orožja, je bila še toliko večja, ker se je Slovenija takrat pripravljala za razglasitev samostojnosti, ker se je pričakovalo nekaj visokih gostov, ki potem niso prišli. Ne vem, če bi se začelo streljati, bi jasno bila situacija še težja in na nek način bi mi svetu tudi težje dokazali. Jaz mislim, da je bila odločitev predsedstva, da ni še takrat ukazalo uporabiti orožja, pravilna, kajti svetu bi težje dokazali, da je prišlo do brutalne agresije JA. Potem pa, ko so novinarji sami lahko videli tanke, ki so šli mimo Ljubljane, ko so mendrali avtomobile in tako naprej, je šla v svet ta slika in je bil ta ukaz predsedstva o uporabi orožja na nek način bolj prepričljiv za svetovno javnost.”