Danilo Antoni, arhitekt z meje
Danilo Antoni je arhitekt z meje. Doma je iz Devina, kjer ima svoj studio, a ima ga tudi v Šentvidu pri Ljubljani. Je sin matere iz Sel na Krasu in očeta iz Brestovice. Nekaj časa je bil tudi občinski svetnik v devinsko-nabrežinski občini.
Vodil je zahtevno obnovo devinskega gradu. Konec oktobra se je udeležil okrogle mize o urejanju prostora (Premisliti prostor), ki ga je v tržaškem Narodnem domu organizirala Slovenska kulturno-gospodarska zveza (SKGZ). Tu je govoril o potrebi po novi strategiji, ki naj jo ima slovenska manjšina v odnosu do prostora, ki ga naseljuje.
> Zakaj ste sklenili, da s svojim znanjem in izkušnjami arhitekta in urbanista sodelujete v ustanovah slovenske manjšine v Italiji?
“Z SKGZ, torej s Slovenci v Italiji, sodelujem že nekaj let. Zakaj to počnem? Ker se mi zdi pametno podpirati strokovnost v manjšini. To je prava pot. Res pa je, da še nismo uigrana skupina, ker svojega dela nismo sposobni razširiti na vse generacije, starejše in mlajše, da bi tako delovali kot celota. Za to je krivo socialno stanje v Italiji. Še zlasti v zadnjem desetletju je socialni čut, čut za solidarnost šel v pozabo. Bolj kot skupinske prihajajo na dan osebne vrednote. Upam, da bomo to presegli.”
> Sedanjo krizo poskušajo reševati s starimi zdravili, ki so to krizo povzročila: z večjo konkurenčnostjo, liberalizmom, individualizmom. Mislite, da boste kljub temu uspeli?
“Mislim, da bo tega pretiranega individualizma enkrat konec. Ko danes, na primer, projektiramo družinsko hišo, posvečamo veliko pozornost skupnim prostorom, ne pa temu, kje in kako bo vsak imel svoj mir. Ne delamo več ločenih kotičkov, hiša postaja prostor združevanja.”
> Se egoizem kaže tudi v slovenski skupnosti?
“Seveda. V manjšini se nikakor ne morejo dogovoriti, katere bistvene značilnosti prostora, kjer živijo Slovenci, so nedotakljive in se velja zanje boriti do konca. Spori imajo zato lahko katastrofalne posledice za skupnost. Težko je tudi definirati, kaj pomeni biti 'zamejec', kakšna je naša skupnost, in s tem povezano, kakšen je naš prostor. To je problem. Levičarji zavračajo zgolj etnično opredelitev teritorija, pravijo, da se s tem zapiramo, getiziramo, desničarska komponenta pa, da moramo postaviti jasne meje in torej zapreti našo skupnost.”
“V manjšini se nikakor ne morejo dogovoriti, katere bistvene značilnosti prostora, kjer živijo Slovenci, so nedotakljive in se velja zanje boriti do konca. Spori imajo zato lahko katastrofalne posledice za skupnost.”
> Ampak ... kaj je pravzaprav tisto, kar slovenski svet dela drugačen od latinskega, italijanskega etničnega prostora?
“Najprej moramo odgovoriti na vprašanje, ali sploh obstaja pojem multikulturnega prostora, ali obstaja kultura, ki je rezultat mešanja dveh kultur. Po mojem mnenju ne. Do prepletanja kultur sicer prihaja, ampak da bi iz tega nastala neka nova kultura, to pa ne. Obstajata ali slovanski ali latinski prostor. Ti kulturi se sicer prepletata, vendar se nikjer ne spojita. V tisti mediteranski zgradbi (pokaže na stavbo na Verdijevi ulici v Kopru) sicer lahko najdete elemente slovanske ali alpske kulture, vendar ne morem trditi, da je to na novo ustvarjena alpsko-mediteranska atrhitektura. To ne. Vedno je pojav multikulture le trojanski konj za nadvlado ene nad drugo, vedno je to prva stopnja, ki odraža dejansko nespoštovanje ene do druge.”
> Vendar pa ... poglejte Trst - je italijansko mesto ob Jadranu z izrazito srednjeevropsko, avstrijsko arhitekturo. Je torej Trst izraz neke posebne kulture?
“Za tiste, ki živimo v Trstu ali blizu njega, je pomembno, da znamo ločiti med mediteransko in slovansko kulturo v Trstu. Pomembno je odčitati in razvijati odnos med kulturama ali kulturami. Ne moremo trditi, da v Trstu obstaja neka posebna kultura, ločena od drugih. Obstaja prepletanje teh dveh kultur. Kulturna mineštra ne tekne nikomur. V prostoru moramo znati odčitati eno in drugo in tretje. Ko bomo vešči tega, bomo znali upravljati prostor. Konferenca o prostoru v Narodnem domu je imela za cilj prav to: da začenjamo ugotavljati, katere so vsebine našega prostora.”
> Po določenem stereotipu je vse, kar je slovensko, vezano na podeželje, na kmetijstvo, medtem ko je italijansko, latinsko, vezano na mesto, na urbanizirano območje. Je smiselno takšno razlikovanje?
“Je, seveda, je logično in strokovno utemeljeno.”
“Če nam poskušajo, denimo, vsiliti na Krasu nov naftovod ali daljnovod, bi se morala manjšina hipoma postaviti na noge, prevzeti pobudo in sama predlagati, na katerih območjih bi lahko daljnovod zgradili, če sploh.”
> Vendar pa je podeželje vselej pasivno, podvrženo osvajanju, urbanizaciji, ne pa obratno ...
“Živimo v prostoru, kjer se dogaja normalen pojav, ki mu pravimo urbanizacija. Trst je veliko mesto, ki se širi in v 'prazen' prostor umešča določene zadeve - od pozitivnih do svinjarije. Dejstvo je, da mesto Trst pod Italijo strateško in dejansko propada, njegovo pristanišče propada, vse usiha. In tržaško zaledje dobi dodatno še vse, kar je v in ob mestu negativnega. Prihaja do negativne urbanizacije, do gradnje elektrovodov, naftovodov, avtocest. Industrijske cone, prihajajo dejansko še smeti. Podeželje se je okužilo z meščanskim pojmovanjem prostora. Stik med urbanim in ruralnim je hkrati tudi stik med slovanskim in mediteranskim. Vrednote propadajo vsepovsod, tudi na Krasu. Za Kraševca je, na primer, največji dosežek, če zgradi hišo pač sredi svoje parcele. Sploh ga ne zanima več preverjena bivanjska kultura njegovih prednikov. Ti so hišo zgradili v razmerju do sonca, do burje, postavili so jo izven obdelovalnih površin, na rob omejenega vaškega prostora. V šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pa se je staro vedenje začelo umikati modernosti, internacionalizmu in urbanizaciji misli, s tem pa je začel propadati tudi prostor. Naši ljudje so se izseljevali v mesta. Vse to je prostor razvrednotilo. Najhujše pa je, da se je razvrednotil tudi odnos domačega človeka do svojega prostora. Mlade generacije, denimo, sploh ne poznajo in ne uživajo v bistvu svojega okolja. Zato smo se zavezali, da moramo začeti razmišljati o tem, kaj je naš prostor, iz česa je sestavljen in kam ga nese.”
> Toda kmetijsko zemljišče obravnavajo zgolj kot rezervo za urbanizacijo, za novo poselitev. Je torej slovenska skupnost, ki poseljuje ta prostor, obsojena na večno umikanje, na defenzivo?
“Urbanizacija Krasa se ... (vzdih) ... nekoliko ustavlja. Zadevo bi zastavil obratno. Smo v fazi, ko se je industrijski in postindustrijski razvoj nekoliko ustavil. Že deset let pri nas imamo mir - smo imeli mir. To pomeni, da je v zadnjem desetletju domači človek nekoliko zadihal in se reorganiziral, tudi ekonomsko. V tem desetletju se je tudi kmetijstvo razvilo. Razvile so se domačije, razvil se je kmečki turizem, vaške skupnosti, tako imenovani jusi, so bolje organizirane. Prav ti zdaj potrebujejo močno strokovno podporo nas urbanistov, arhitektov, zato, da osredotočijo svojo dejavnost na bistvene zadeve. Mlajše generacije vinogradnikov so ugotovile, da lahko z vinogradništvom in pridelavo vina naredijo kakovostni preskok, ki še zdaleč ne pomeni nazadovanja, ampak skok naprej. Kmetje tako danes zemlje ne prodajajo več. Zavedajo se bogastva, ki jih obdaja. Zato je zdaj pravi trenutek, da se slovenska skupnost organizira in začne aktivno sodelovati pri načrtovanju posegov v svoj prostor.”
> Naj torej slovenska manjšina postane protagonist v urejanju prostora, kjer živi?
“Seveda! Če nam poskušajo, denimo, vsiliti na Krasu nov naftovod ali daljnovod, bi se morala manjšina hipoma postaviti na noge, prevzeti pobudo in sama predlagati, na katerih območjih bi lahko daljnovod zgradili, če sploh. Da ne bi na Tržaškem krasu povzročali nove trajne škode. Te je že tako ali tako preveč in povsod.”
> Peti čezevropski koridor naj bi potekal prav po Krasu. V dolini Susa v Piemontu so se domačini uprli gradnji hitre železnice, se spopadli z oblastmi. Se nam kaj podobnega obeta tudi na Tržaškem, kjer bo gradnja prizadela nekatere vasi? Kako naj se slovenska skupnost temu upre?
“Pripravljeni moramo biti na vse scenarije, tudi na najhujšega, torej tudi na fizični odpor. Upam, da to ne bo potrebno, ampak tudi ta scenarij je možen. Škoda, ki bi jo lahko povzročila gradnja hitre železnice na Krasu, je tako velika, da bi v tem prostoru daleč presegla koristi katerekoli širše skupnosti, tudi evropske. Škodljiva bi bila za manjšino in za večino tukajšnjega prebivalstva. Nemogoče je ta projekt izpeljati tako, da škode v tem strateškem in osrednjem evropskem prostoru ne bi bilo. Vprašanje je seveda tudi, ali je ta projekt sploh potreben, ali ni vse skupaj samo velika, spet kratkoročna špekulacija velikega kapitala na transportnem ali gradbeno-prostorskem področju.”
> Bi slovensko manjšino, če bi nasprotovala projektu, ožigosali za sovražnico napredka? Kaj sploh je napredek?
“Pojma napredek ne smemo zreducirati zgolj na finančno rast, na ekonomsko-količinsko rast. Napredek je predvsem rast sposobnosti spoznavanja sebe in okolja: prostora in življenja ljudi v tem prostoru. Razvoj je bil doslej vezan na denar. Danes ugotavljamo, da lahko preživimo tudi, če nismo ne vem kako bogati. Bolje je, če nekaterih stvari, ki so vezane na rast, nimamo.”
> Govorite o novi paradigmi razvoja, ki je občutljiva do okolja in kakovosti življenja?
“Seveda. Ne potrebujemo več zlatih kljuk na vratih, ne potrebujemo niti boljšega razgleda na okolico, kot ga ima sosed, raje se odločamo za bolje organiziran skupen prostor, raje se obdajamo z zanimivimi, kooperativnimi ljudmi, kot pa da bi s sosedi tekmovali. Vzpostavlja se nov sistem vrednot. Ljudje ne razmišljajo več o tem, kje bo postaja nove hitre železnice in če bodo ob njej lahko postavili barček, ali pa po kakšni ceni bodo prodali svojo zemljo. Razmišljajo o tem, kako kakovostno bodo živeli svoje življenje, kako bodo lahko ustvarjali, delali ali kmetovali in ustanavljali in razvijali zanimive in kreativne zamisli in proizvode. Kraške kmetije danes obiskujejo ljudje iz Anglije, Nemčije, Italije, Slovenije, ker imajo lahko pristen stik z naravo in z ljudmi, domačini. Vsega tega doma nimajo več. Če bi na Krasu zgradili hitro železnico, bi se vse spremenilo, kakovost prostora in življenja bi padla, in turisti bi odšli. Kraševci zdaj bolj cenijo kakovostno kmetijstvo in svoje zadovoljstvo pri tem, kakor pa to, da bi z izkupičkom od prodane zemlje kupili dober avto. Vrednote so drugačne. Zdaj je pravi čas za spremembe, mogoče smo celo prepozni. Ugotoviti moramo, kaj je prostor slovenske manjšine v Italiji. Ne zato, da bi ga izluščili iz italijansko-evropskega, saj je naš prostor dokaj tesno prepleten s tema dvema ...”
> Ampak državna meja ta prostor ostro seka ...
“Državna meja mora biti zato, ker je dejansko v tej fazi produktivna.”
> Kako produktivna? V kakšnem smislu?
“Ko je bila meja drugačna, še trdna in sorazmerno nepropustna, naši ljudje ob njej niso mogli niti dihati. Ko je meja postala spremenjena, bolj propustna, so ljudje končno našli svoj mir in so lahko razvijali svojo dejavnost. Potem so propadle banke, izvozno-uvozna podjetja, industrija. Namesto tega so se na noge začeli postavljati kmetijstvo, obrt in turizem. Torej vse tisto, kar je po meri naših ljudi. Nismo supermani, da bi na veliko tekmovali in trgovali s širšim svetom. K temu premiku je pripomogel tudi padec meje. Tudi Slovenija se je podobno organizirala kot država, ki ne stavi na veliko samostojno industrijo. To desetletno obdobje, ko je bil na Krasu mir in ni bilo velikih državnih programov in posegov, bi morali sedaj še malo podaljšati. Vendar pa moramo istočasno vedeti, kaj hočemo kot skupnost, da to lahko povemo enim in drugim sosedom ali sostanovalcem, da se zavzamemo za to, kar želimo narediti. Ne smemo se zapreti, vendar se tudi ne smemo utopiti v večinski družbi, ki iz drugih razlogov životari v otopelosti. Nisem za 'zmešano' kulturo na slovenski zahodni meji. Določene stvari bi morale biti za slovensko skupnost nedotakljive, o nekaterih stvareh pa bi se lahko pogovarjali. Za nekatere druge pa bi morali skupno skrbeti, tretje pa naj rešujejo drugi, tisti, ki so jih zavozili, saj je njihova dolžnost.”
> O katerih?
“O Sinhrotronu pri Bazovici, na primer. Ampak tudi tu, pri Sinhrotronu, bi morala naša skupnost imeti vlogo. Ne v tem, da bi v sinhrotronu šteli atome, lahko pa bi se zavzeli za to, da bi lokalna skupnost, na primer, uporabljala njihovo konferenčno dvorano, vključevala na primerni ravni izobraževanje in visoko kvalitetno obrtniško proizvodnjo.”
> Naj se torej Slovenci v Italiji ukvarjajo s kakovostnim kmetijstvom, turizmom, obrtništvom in s prostočasnimi dejavnostmi?
“Absolutno. Pri nas je to, ob izobraževanju, predvsem čas za kakovostno kmetijstvo in s tem povezano kakovost življenja ljudi. Za trajnostni razvoj.”
> Zavzemate se za to, da bi v okviru slovenske manjšine organizirali posebno tehnično skupino, ki bi se ukvarjala s posegi v prostor ...
“Seveda, ampak ne tako, da bi obe krovni organizaciji, SKGZ in SSO, po nekem vnaprej dogovorjenem ključu vanjo proporcionalno imenovali svoje predstavnike, ampak s ciljem motivirati v prvi vrsti slovensko civilno družbo, mlade, starejše ...”
> In predlagate tudi skupno strategijo slovenske manjšine?
“Seveda. Občutek imam, da nisem edini. Odločiti se moramo, kaj je za nas bistveno v prostoru, ki ga naseljujemo. Je to razvoj šolstva? Bomo zgradili šolski center? Skupnost se mora o tem odločiti. Ga bomo zgradili na primer v Banih ali kje drugje? In ko se bomo o tem dogovorili, morata 'krovni organizaciji', seveda z drugimi dejavniki v prostoru, to pomagati tudi izpeljati.”
> To lepo zveni, vendar je slovenska skupnost znotraj razklana ...
“Vem, vendar je napetost v manjšini toliko večja, ker se vsi zavedajo nuje in potrebe po spremembah. Tako ne gre več naprej.”
> To je torej ta zadrega, o kateri govorite ...
“Tudi sam kot arhitekt si moram pri svojem delu zastaviti strategijo delovanja. Na primer, ljudem lahko svetujem, da naj ne gradijo na dobrih kmetijskih zemljiščih, moram pa tudi nakazati, kje naj, če je že nujno, nekje ob ali v obstoječih naseljih. To je ta strategija. Zakaj? Zato, ker je tako boljše, kvalitetno in dolgoročno. Meni je lažje delati s kvaliteto kot s kvantiteto. Nimamo dovolj prostora, da bi ga nenačrtno razsipali. Zaradi tega sodelujem v organizacijah manjšine. Zdaj je nastopil trenutek, da določimo naš prostor, ne z mejami, ampak z vsebino. Čas je ugoden, saj živimo v miru. V medčloveških odnosih se je pojavil mir, predah pred akcijo.”
> V slovenskih šolah v Italiji je vse več otrok iz italijanskih in otrok iz mešanih družin. Je to po vašem mnenju dobro?
“To je dobro. Kaže na to, da je fašistično obdobje minilo. Takratno nasilje se je ukoreninilo v gene naših ljudi in šele z novimi ljudmi, novimi generacijami se to zdravi. Italijanske družine - skoraj vse imajo nekaj slovenskega v koreninicah - prepoznavajo, da je slovenska šola kakovostna, saj daje njihovim otrokom ustrezno izobrazbo. To moramo izkoristiti.”
> Ampak ko govorimo o etničnem prostoru, mislimo tudi na zgodovinske, kulturne, arhitekturne mejnike. Se zavedamo njihovega pomena?
“Premalo. Poglejte na primer pot Brestovica-Cerovlje. Stara meja jo je prekinila, nova daje možnost razmišljanja. Po njej so delavci s Krasa hodili na delo v kamnolome. Na njej so pomembne mikrolokacije, točke, vedute, s katerih so takratni uporabniki doživljali pomembno prostorsko in življenjsko kategorijo, zagledali so morje. In vsi vemo, kakšen simboličen pomen je za slovensko kulturo slovensko morje! Zakaj ne bi te poti ovrednotili in zaščitili? Seveda ne tako, da bi cesto zaščitilo spomeniško varstvo, to ne. Ljudje sami, domačini morajo vzeti cesto v varstvo. Skupnost. To pa še bolj velja za druga območja. Recimo prehod s kraške planote, preko roba, na obalo, za nas je to bistvenega pomena, ne samo za zamejce, ampak za vse Slovence. Za nas je bistvenega pomena, da imamo možnost oblikovanja in organiziranja tega prihoda na morje. Povezava z morjem, z obalo, z Jadranom, Mediteranom je za nas primarna vrednota, ta prehod in prihod moramo začutiti z vsakokratnim posebnim ritualom, če malo pretiravam. Kakšen odnos pa na primer imamo Slovenci s Sesljanskim zalivom? Edino, kar nam je uspelo izraziti, je bojazen pred ustvarjanjem etničnega neravnovesja, da se ob njem ne naseli preveč tujcev - Italijanov, ker nas bo spet manj. To je v tem času neumnost. To ni bistveno.”
> Kaj pa je bistveno?
“Narediti moramo vse, da se to spremeni v priložnost, da bo Sesljanski zaliv postal spet največji in najbolj naraven prehod s Krasa na obalo in morje, kar je sicer zmeraj bil. Cestne povezave so doslej gradili vzporedno z morjem, od Tržiča proti Trstu, starodavne prečne povezave od zaledja k morju pa so zamrle, usahnile. Zato je bistvenega pomena, da pri urejanju Sesljana in drugih tovrstnih območij ponovno vzpostavimo te 'naravne' prečne povezave. To sem razlagal vsem nekdanjim devinsko-nabrežinskim županom, ki so se s Sesljanom ukvarjali: Depangherju, Vocciju, sedanjemu županu Retu. A nihče ni slišal, nihče ni konkretno nastopil. Toda še je čas. Zelo posrečena bi bila pot od morja pri Sesljanu preko Štanjela do Postojne. Prizadeval sem si, da bi vzpostavili povezavo Devinski grad - slovensko zaledje. Poglejte, če se razvije kakovostni turizem, se bodo tudi druge stvari. Vse te stvari so za ta prostor bistvene, a jih Slovenci ne znamo razbrati. In ker jih ne znamo razbrati, se ne znamo dogovoriti. Potem vsak vleče na svojo stran. Za politike je itak bistven štiriletni ritem izvolitev. Pa veliko demagogije in s tem povezane neverjetno razvidne in toliko bolj nepremagljive neumnosti. Mi, ki v prostoru in za premišljen razvoj delamo, pa, jasno, demagogije ne maramo, ker je predvsem velika zguba časa.”
ROBERT ŠKRLJ
