Davčni nadzor premoženja

Ostali postopki so se končali z odmero davka, ki v povprečju presega 100.000 evrov na davčnega zavezanca.

Kdo se lahko znajde v takšnem postopku in kaj je predmet preiskave? Davčna uprava nadzoruje nesorazmerno pridobivanje premoženja in trošenja sredstev fizičnih oseb, ki so davčni rezidenti v Sloveniji. V primeru, da ugotovi nesorazmerje med premoženjem, s katerim zavezanec dejansko razpolaga, in njegovimi napovedanimi dohodki, se uvede davčni inšpekcijski nadzor.

Predmet nadzora je odmera dohodnine od ugotovljenega prirasta premoženja, ki ga fizični osebi ne uspe pojasniti. Torej se za nepojasnjen del premoženja šteje, da izhaja iz zatajenih dohodkov.

Problemi v praksi

Obdavčitev temelji na cenitvi davčne osnove, pri čemer se postopek izvede tako, da davčna uprava najprej ugotovi vrednost premoženja na prvi dan inšpiciranega obdobja (npr. 1. 1. 2006), nato pa še na zadnji dan inpšiciranega obdobja (npr. 31. 12. 2012).

Če ugotovi, da je premoženje zavezanca na koncu bistveno višje kot na začetku, in te razlike ni mogoče utemeljiti z logičnimi dejstvi, se nepojasnjen del prirasta premoženja obdavči.

Takšna ureditev je pomanjkljiva, saj se lahko zgodi, da zavezanec ne more z listinami dokazati vsega premoženja, s katerim je razpolagal na izhodiščni dan (1. 1. 2006), torej pred več leti. Davčni organ v teh primerih odloči s predpostavko, da je bilo premoženje pridobljeno v inšpiciranem obdobju, in ga obdavči, kar pa je po mnenju pravne stroke nezakonito.

Ob abstraktnem pogledu sicer ugotovitve davčnega organa lahko dajejo videz, kakor da je njegovo ravnanje popolnoma upravičeno, v bistvu pa gre za kršitev, ki je v neskladju z namenom predpisov.

Pravno sporni postopki

Do leta 2005 institut cenitve davčne osnove v primeru nepojasnjenega prirasta premoženja ni obstajal, zato zavezanci tudi niso imeli dolžnosti, da hranijo dokazila o izvoru premoženja. Posledično je sporno, da kdo danes od njih zahteva takšne dokumente. Davčni organ s takšnim ravnanjem krši ustavne pravice zavezancev, saj institut uporablja retroaktivno in posega v obdavčitev premoženja, ki so ga zavezanci pridobili že pred več leti.

Ob tem je potrebno poudariti, da je z zakonom izrecno določen zastaralni rok za odmero davka, kar pomeni, da ni mogoče obdavčiti tistega premoženja, ki ga je zavezanec iz nepojasnjenih virov pridobil pred več kot petimi leti. Strokovnjaki z davčnega področja zato ves čas opozarjajo, da bi bilo potrebno z namenom izvajanja takšnih postopkov najprej popisati premoženje vseh zavezancev, tako da bi razpolagali z izhodiščno, ničelno točko. Šele od tedaj dalje pa bi bilo mogoče preverjati, če povečano premoženje posameznika ustreza njegovim dohodkom. Vse dotlej pa bo način izvedbe postopkov, ki jih izvaja davčni organ, predstavljal veliko tveganje, da se izvede nezakonita obdavčitev.

Kaj storiti, če listin nimamo več?

Zaradi opisanih težav mora biti posameznik izredno pazljiv, če se zoper njega začne davčni postopek, v okviru katere je pozvan k prijavi premoženja. Zavedati se mora, da bo potrebno davčnemu organu z dokazili pojasniti izvor vseh sredstev za pridobivanje premoženja, zato bo moral pregledati vse transakcije iz preteklih let.

Kaj storiti v primeru, če listin ne hranite več? Ali so izjave prič dovolj, da prepričate davčni organ? Kakšne so odločitve sodišč? Primere iz prakse bom predstavil tudi na 2. konferenci ABC podjetništva 13. junija v Portorožu.

Domen Romih, Simič & partnerji d.o.o.