Domačini za vsako hišo vedo, kam spada
Svetilnik zmage na Greti vsako noč meče svoj žarek na Tržaški zaliv. Sijaji proti jugu razsvetljujejo Trst, hipni žarki proti severu pa sežejo čez Barkovlje do Miramarskega gradu. Utripanje 70-metrskega velikana je lepo opazovati s Furlanske ceste, ki se začne prav pri slokem svetilniku.
Po terasastem bregu se vijugasto vzpenja proti severu mimo hiš, vinogradov in oljk vse do kraškega roba. Pri njenem predzadnjem zavoju se začenja samosvoj svet, ki ni mesto, ni predmestje in niti Kras. Kaj sploh je?
Na cestni tabli piše, da se tam začneta dve vasi: Kontovel in Prosek (Contovello in Prosecco v italijanščini). Nenavadno. Zakaj ni oznake za vsako vas posebej, ampak ena za obe?
“Nihče točno ne ve,” je začel Pavel Križman, učitelj po poklicu, Kontovelec po duši. “Morda je občina postavila te table, ker sta Kontovel in Prosek prilepljena,” je ugibal Jernej Kapun, uradnik v življenju in Prosečan v srcu.
Pavel Križman: “V vaškem jedru je še vedno dosti Slovencev, v zadnjih dvajsetih letih pa se je predvsem okoli vasi povečalo število Italijanov.”
Že res. Zaradi novih hiš sta se vasi razširili druga v drugo. Mimoidočemu se sploh ne svita, kje naj bi tekla meja med njima. Toda domačini za vsako dvorišče in hišo vedo, kam spada. “Tukaj je Kontovel,” je ob cestni tabli z napisoma Kontovel in Prosek dejal Križman. Prosečan Kapun ni imel pripomb.
Še en ovinek, kjer ti razgled na Tržaški zaliv vzame dih, in še eden, po katerem ni več videti morja. Cesta se tu položi. Na levi se skupina starejših kamnitih hiš gnete pod kontovelsko cerkvijo na vrhu griča, na desni pa vabi napis Društvena gostilna. Nesporno kontovelska. Njeni upravitelji se menjujejo, ne pa glavno pravilo. “Kdor upravlja gostilno, se obveže, da bo prodajal vino domačih vinogradnikov,” je razložil Križman na parkirišču, ki “društveno” ločuje od cementnega košarkarskega igrišča.
Tam ne bi nihče podvomil, da je na Kontovelu. Sredi igrišča in nad tribunami je lepo viden napis Kontovel. Tako se pač imenuje domače športno društvo, ki ima v logotipu dve jadrnici. Kontovelci so pač dolga stoletja bili “peškadurji”, kar pomeni, da so se preživljali z ribolovom. “Prosekani pa so se ukvarjali predvsem s kmetijstvom in rožami,” je pojasnil Križman.
Hm. Pravilno se reče Prosečani, toda v zamejstvu so Prosekani, tako kot si Kontovelci rečejo Kuntuvjelci. Če so se nekoč razlikovali po poklicu, je treba danes razlike med njimi iskati drugje.
“Na Kontovelu starši pošljejo otroke h košarki, na Proseku k nogometu,” sta soglasno razsodila živa dokaza te tradicije Kapun in Križman. Slednji je še košarkar Športnega društva Kontovel, Kapun je do lani “cebal” pri proseškem nogometnem društvu, ki se imenuje Primorje.
Okrog cementnega igrišča in društvene gostilne se torej razprostira Kontovel. Tudi nove hiše ob ravnem delu ceste so kontovelske. A žal take, da bi bilo v Haagu treba ustanoviti tudi sodišče za kvaritelje krajinske podobe.
Še pred nekaj leti so vsi osnovošolci izhajali iz slovenskih družin, danes pa se tudi tu pozna današnja značilnost slovenskih šol v Italiji. Otroci imajo enega ali kar oba starša, ki ne govorita slovensko.
Sledi kraj za parkiranje avtomobilov, ki mu pravijo Upuka. Tam cesta zavije v desno. Nekoč je takoj po zavoju stala tabla z napisom Prosek, ki jo je konec devetdesetih tržaška občina nerazumljivo umaknila. “Tukaj je bila,” je pokazal Kapun. Tam se torej začne Prosek, kjer je na levi nova restavracija.
“Njeno dvorišče je prav na meji med Kontovelom in Prosekom,” sta se strinjala Kontovelec in Prosečan. Na desni je vrsta starih hiš. “To še spada pod Kontovel,” je Križman pokazal na zaraščeno dvorišče. Potem sta s Kapunom stopila h komaj vidnemu mejnemu kamnu iz davnih časov, ki je katastrsko ločil vasi.
Onkraj kamna je šola, ki nesporno spada k Proseku. Obiskujejo jo tako kontovelski kot proseški otroci. Še do pred nekaj leti so vsi osnovošolci izhajali iz slovenskih družin, danes pa se tudi tu pozna današnja značilnost slovenskih šol v Italiji. Otroci imajo enega ali kar oba starša, ki ne govorita slovensko.
“V bistvu v vseh teh novih hišah, ki so jih zgradili na Kontovelu, živijo Italijani,” je razložil Križman. Kapun pa je povedal, da na Proseku ni bistveno drugače. “V vaškem jedru je še vedno dosti Slovencev, v zadnjih dvajsetih letih pa se je predvsem okoli vasi povečalo število Italijanov.”
Proseško vaško jedro se razprostira okrog visokega zvonika proseške cerkve. Videti ga je s križišča, na katerem se ustavljajo avtobusi. To je Kržada. Cesta, ki pelje s Kontovela, se tam razcepi.
Na desno zavije med hišne bloke, ki so jih zgradili takoj po drugi svetovni vojni za begunce iz Istre in Dalmacije. Naselje za kakšnih 1.000 prebivalcev se imenuje po koprskem zavetniku svetem Nazariju. Kontovelci in Prosečani si ga ne lastijo. “Tja so se vselili Italijani, ki so zbežali pred komunizmom. Na Kontovelu in Proseku pa so bili Slovenci in komunisti. Odnosi zato gotovo niso bili dobri,” je razložil Križman. Kapun je dodal, da se je nekdanja mržnja polegla, Sveti Nazarij pa je bodisi za Prosečane bodisi za Kontovelce ostal tujek, tako kot velika betonska cerkev, ki kraljuje na robu kraške planote. Vidna je povsod iz Trsta in tudi s slovenske obale. “Zanimivo je to, da ji Slovenci pravijo Vejna iz italijanske besede vena, Italijani pa ji pravijo Grisa iz slovenske besede griža,” je pogovor o nekdanjem begunskem naselju zaključil Kapun.
Spet k Proseku in Kontovelu; če na Kržadi zaviješ proti Krasu, prideš v srce Proseka. Tamkajšnje ceste enkrat na leto zaprejo za promet. Zgodi se ob prazniku svetega Martina, ki je proseški zavetnik. Prosečani ga novembra obilno častijo. “Tudi Kontovelci ga praznujejo, čeprav je naš,” se je pošalil Kapun. Ob omembi svetnika, ki mošt spremeni v vino, se je na Kržadi porodilo vprašanje, kje so trte.
V odgovor sta Kontovelec in Prosečan obrnila pete. Spet je bilo treba nazaj čez mejni kamen do parkiranih avtomobilov na Upuki. Človek bi pomislil, da je spet na Kontovelu, a kaj, ko sta Kapun in Križman presenetila. Pred eno izmed tamkajšnjih hiš sta razložila, da je na eni strani Prosek in na drugi Kontovel. Kot bi se ravnala po razpokah v asfaltu, sta med spuščanjem po klancu onkraj Upuke kazala na nevidno mejo med vasema.
A trt še ni bilo na spregled. Pri mlaki, ki je nesporno kontovelska, se ena cesta povzpne do kontovelskega pokopališča. Tamkajšnjemu predelu pravijo Dulanja vas, kot bi ležala nekje spodaj.
“Zakaj, če je na vrhu?” je Kapun zbodel Kontovelca.
“Ne vem,” je priznal Križman. Potem pa je napol v šali opisal status najvišjega dela vasi. “Tisti, ki živijo v Dulanji vasi, so tudi Kontovelci, čeprav se imajo za avtonomni del Kontovela, mi pa jim pravimo, da so podrejeni Kontovelu.”
Trte so pod Dulanjo vasjo. Tiste so kontovelske, tako kot tiste na jugu ob Furlanski cesti. Proseški vinogradi pa ležijo proti severu na zarezi med kontovelskim gričem in zadnjimi proseškimi hišami pred borovim gozdom. Ta svet je opisal Boris Pahor v romanu Mesto v zalivu, ki se začne s skokom iz vlaka pri miramarski postaji in begom v hrib med senožeti in vinogradi.
S Kontovela do Miramara lahko še danes prideš po zanemarjenem stopnišču. “Kontovelci so k morju hodili po tej poti,” je razložil Križman. “Prosečanov niso pustili, zato so morali oni po neki drugi poti, ki ni tako lepa, kot je ta. Če je kdo s Proseka poskušal iti tod, so ga Kontovelci stepli.”
Na cestni tabli piše, da se tam začneta dve vasi: Kontovel in Prosek (Contovello in Prosecco v italijanščini). Nenavadno. Zakaj ni oznake za vsako vas posebej, ampak ena za obe?
Prizorišče medvaških pretepov je bil tudi zalivček na severu Miramara. Tam je Grljan, kamor se še danes spuščajo proseški in kontovelski kopalci. Slovenski sledovi tam izginjajo, tako kot tudi južno od Miramara, kjer so si kontovelski ribiči zgradili svoj polkrožni portič. “Ni več naš, ker tam Kontovelci nimajo več privezanih bark,” je presodil Križman.
Marsikaj se je spremenilo. Življenje na Kontovelu ni več tako grenko, kot ga je v Primorskih sonetih opisal Alojz Gradnik. Tudi vino ni tako trpko, kot je o njem v pesmi Contovello pisal Umberto Saba. Lagodno življenje je vse posladilo. Kljub delovanju dramskega društva Jaka Štoka in godbenega društva Prosek ni več nekdanje ustvarjalne vneme. Ni več političnih zborovanj kot v času proseškega poslanca na Dunaju Ivana Nabergoja ali kontovelskega poslanca v Rimu Ivana Regenta.
Tudi medvaških zbodljajev je manj. Čas je spremenil tudi konotacijo vzdevkov. “Mi njim pravimo Bleki,” je razložil Križman. “Beseda bleki je bila žaljiva, zato so jo izbrali. A danes je to domača pašta, ki je zelo cenjena.”
Prosečani pa so Kontovelcem nadeli vzdevek Makaroni. Za njegov izvor smo izvedeli v barčku na Kržadi. Eden od gostov je povedal, da so v času Avstro-Ogrske Kontovelci prejemali testenine kot plačilo za delo pri morju. Od tod proseško norčevanje.
Sicer še danes Prosečani pravijo Kontovelcem, da so bahavi, Kontovelci pa Prosečanom, da so skopuhi. Oboji pa Križanom (prebivalcem vasi Križ, ki jo od Proseka loči nekajkilometrski gozd) očitajo, da so “lačni”. A kdaj drugič o tem, zakaj je tudi oddaljeni Križ vpleten v proseško-kontovelske zdrahe. To je druga zgodba. O njej bi znali marsikaj povedati gostje bara na Kržadi. In tudi točajki Jagoda in Micol marsikaj vesta in povesta. Le novinarjem ne. “Kašni so Kontovelci in kašni so Prosekani? Ti povem, ma ne za časopis,” se je nasmehnila Jagoda.
Za konec zgodbe o Kontovelu in Proseku pa še uvodno vprašanje: kakšen svet se začne pri sporni tabli z napisom obeh vasi. “Kontovel ni Kras,” je izstrelil Križman. “Tudi mi nismo Kraševci,” je takoj dodal Kapun. In kaj so torej Prosečan in Kontovelci? “Mi smo nekaj več,” je bahavo dejal eden od dveh.
PETER VERČ
