Emil Zonta: “Istrane so poskušali izničiti, nato vkleniti v jarem”
Na knjižne police je v teh dneh prišla nova knjiga etnomuzikologa in poznavalca istrske glasbe Emila Zonte Moč kletve, moč molitve (založba Libris, Koper).
Slogovno in kronološko je nadaljevanje predhodne Od Svetega Duha in nazaj, saj pripoveduje o dogajanjih v avtorjevem rojstnem kraju Sveti Duh pri Buzetu in njegovi širši okolici, danes razdeljeni med dve državi, Slovenijo in Hrvaško. Pripoved prve se končuje tik po 2. svetovni vojni, Moč kletve, moč molitve pa pripoveduje o dogajanju v Istri v prvih povojnih letih.> Zakaj naslov Moč kletve, moč molitve?
“V knjigi med drugim opisujem dogajanje ob gradnji nekaj kilometrov dolge železniške proge od Lupoglava do Štalije. Za gradnjo so potrebovali veliko delovnih rok, zato so iz vsake družine polnoletne moške prisilili, da pridejo na delo. Niso delali samo v sobotah in nedeljah, ampak tudi dva tedna v mesecu, tudi v času največjih opravil na domačih njivah in v vinogradih. Mnoge so mobilizirali in jih odpeljali na delovišče. Negodovanju ni bilo ne konca ne kraja. Preklinjanje bodoče proge je postalo tako splošno, da so ljudje, ki so morali delati na trasi, pri vsakem zamahu z motiko ali krampom izgovorili kletev. Najpogostejša kletev je bila: 'Da beš se pogreznila!'. In res se je nekaj sto metrov južneje od Lupoglava ugreznil stometrski nasip. Med delavci je zavlada neka čudna zvrst veselja in zmagoslavja. In so govorili, da je tisti zgoraj res uslišal njihovo kletev. Ampak zmagoslavje je bilo kratkotrajno. Komisarji so pritisnili in ljudje so morali delati še več. Zato so delavci kletev zamenjali z molitvijo, da bi progo čim prej končali. Nekateri so za preživetje kleli, drugi pa molili. Ampak po mojem so se bolje počutili tisti, ki so molili, saj kletev povzroča novo zlo, nasilje. Tisti, ki so molili so vsaj imeli tolažbo. In to ni tako malo.”
> V knjigi podajate podobo Istranov, ki se ne podrejajo nobeni oblasti. So Istrani po svoji naravi res proti vsem oblastem?
“Res. Miselnost Istranov je taka. So proti oblasti. Ta drža velja za celotno območje Istre, od Trsta do Reke, brez razlike.”
“Na žalost je miroljubna Istra v tistih letih postala poligon, na katerem sta se za zmago bojevala komunizem in krščanska vera.”
> Zakaj ta upornost?
“Če, na primer, govorimo o obdobju neposredno po koncu druge svetovne vojne, je potrebno povedati, da se Istrani niso bali komunizma kot takega, ampak konkretno sovjetskega modela komunizma, ki ga je tedanja povojna socialistična oblast nasilno uveljavljala v praksi. Istrani so vedeli, kaj se je dogajalo v Rusiji pod Stalinom: rušili so cerkve, ustrahovali in izsiljevali kmete, ustanavljali zadruge, kolhoze, preganjali politične nasprotnike, jih zapirali v taborišča. Takšne sovjetske politike so se bali. Zato so se na drugi strani bolj zatekali pod okrilje Cerkve.”
> Je bila v Istri Cerkev ljudem blizu?
“Zmeraj jim je bila blizu, ne samo v času komunističnega režima - tudi pod Italijo. Ko so politkomisarji ljudem govorili o pravičnosti, so ljudje začudeno ugotavljali, da podobne besede poznajo že iz svetega pisma. In so govorili, kako ti rdeči hudiči razlagajo sveto pismo po svoje in jim poskušajo za svoje prodati nekaj, kar je od krščanstva. 'Mislijo, da nam odkrivajo Ameriko, ko govorijo o pravičnosti, spoštovanju sočloveka, pa samo ponavljajo stare resnice'. Tako so govorili Istrani. In so še ugotavljali, da nova oblast eno pridiga, drugo dela. Na žalost je miroljubna Istra v tistih letih postala poligon, na katerem sta se za zmago bojevala komunizem in krščanska vera. Komunistična oblast je ljudem govorila, da ima krščanska vera svoje središče v Rimu, v Italiji, torej v fašistični deželi. Skratka, med krščanstvom in fašizmom so postavili enačaj. In fašisti so bili zanje vsi tisti, ki so hodili v cerkev. V takih razmerah je morala Cerkev na nek način preživeti. Če so hoteli preživeti, so morali hoditi vzporedno z oblastjo. Na eni strani ceste je bilo krščanstvo, na drugi komunizem. Je pa oblast v prvih povojnih letih zganjala veliko gonjo proti krščanstvu in Cerkvi. Ljudje niso smeli niti moliti. To nasilje je ljudi begalo in motilo.”
> Pišete tudi o prišlekih, ki so Istrane poniževali in jim poskušali dopovedati, da so zaostali, nekulturni. Zakaj tak odnos do Istranov?
“Točno tako. V ozadju je bilo nerazumevanje istrskega narečja, nepoznavanje tamkajšnje kulture. Ampak tu je potrebno postaviti jasno ločnico. Do Istranov niso bili vzvišeni tisti partizani, ki so se res borili v gozdovih in doživeli veliko grdega in slabega, ampak njihovi voditelji, pomembneži. Ti so govorili, da so v Istri sami fašisti in da je zato Istrane treba ali izgnati v Italijo ali pometati v morje. To je bila tedaj prevladujoča doktrina, odnos oblasti do Istre.”
> Ampak zakaj? Ker je bila Istra narodnostno mešana?
“Tudi zato. Ampak Istra je vendarle izrazito sredozemska regija, Sredozemlje pa je zibelka zahodne civilizacije. Tu se je rodila demokracija. Prišleki pa so po vojni prihajali iz povsem drugega okolja, ki je zgodovinsko pripadalo srednjeevropskim ali vzhodnoevropskim tvorbam, in zato mediteranske istrske kulture niso razumeli. Iz nepoznavanja se je rodilo nezaupanje in včasih tudi sovraštvo. Zato so Istrane kot skupnost poskušali najprej izničiti, nato vkleniti v jarem. Le tako so jih lahko obvladali, zlasti fizično. Velikokrat sem poslušal očitke na račun istrskega narečja. 'Kaj blebečete!' so prišleki z zaničevanjem govorili Istranom. Ampak povsem neupravičeno. Mi smo vendarle kajkavci. Velik del karantanskih izrazov se je ohranil prav v Istri.”
> Res? Karantanskih?
“Ko sem študiral v Ljubljani in delal na Radiu Ljubljana, je imel jezikovne pogovore zdaj pokojni profesor Rupel. Ugotovil je, da ne 'kvakam po ljubljansk', prisluhnil mi je in mi svetoval naj ohranim svojo govorico, naj govorim po svoje. Dejal mi je, da v meni sliši Trubarjev čas.”
“Do Istranov niso bili vzvišeni tisti partizani, ki so se res borili v gozdovih in doživeli veliko grdega in slabega, ampak njihovi voditelji, pomembneži. Ti so govorili, da so v Istri sami fašisti in da je zato Istrane treba ali izgnati v Italijo ali pometati v morje.”
> Rodili ste se in živeli na obmejnem območju Istre, torej v krajih, ki jih zdaj seka državna meja med Slovenijo in Hrvaško. Kaj je za vas, ljudi ob meji, pomenila nacionalna pripadnost?
“Mnogi dokumenti, ki jih hranim na domu pri Svetem Duhu so napisani v slovenskem jeziku. Moj oče je bil član celovške Mohorjeve družbe. Istra je bila zelo navezana na Trst, ne samo zaradi ekonomskih vzrokov, temveč tudi zaradi kulturne bližine. Ljudje so imeli v Trstu prijatelje, sorodnike, znance. Kot etnomuzikolog vem, da so se v Istri poznali izraziti vplivi Trsta v petju in glasbi. Pod Italijo so možakarji iz Štrpeda, ki so delali na železnici, peli same slovenske pesmi. V knjigi sem tudi napisal posvetilo mojemu skrbnemu, potrpežljivemu, čutečemu očetu ter mnogim zamolčanim članom organizacije TIGR, ki so delovali na celotnem teritoriju Trsta, Istre, Gorice in Reke. Vse to smo bili in še veliko več.”
> Kaj torej?
“Na hrbtni strani knjige sem objavil dokument, naš družinski list. Kdor ga skrbno prebere, ugotovi o čem govorim. Na njem je najprej pisalo, da smo živeli v okraju Koper, potem pa so oblasti to prečrtale in spodaj napisale: 'Kotar Buzet'.”
> Ampak Istranov niso nikoli povprašali kaj hočejo, kje bi radi živeli?
“Nikoli. Pišem tudi o tem, kako so iz Beograda na sedeža okrajev Buzet in Koper poslali direktivo, naj se vendar enkrat dogovorijo o tem, kje bo potekala meja med republikama Slovenijo in Hrvaško. O tem mi je pripovedoval eden tedanjih vplivnih buzetskih politikov, Jakomo Cerovac - Šklink, doma iz Velega Mluna, tedaj predsednik Okraja Buzet. S predsednikom koprskega okraja, ki ni bil Istran in se je v Koper priselil iz notranjosti Slovenije, sta se nekega dne dobila v Sočergi, da bi se dogovorila o meji. Tekel je čas, teklo je vino, tekel je pogovor. Sogovornik iz Kopra je, kot je trdil Cerovac, pogovor vedno usmerjal v vsesplošni jugoslovanski interes, ki se mu morajo tudi Istrani podrediti. Na koncu sta soglasno sklenila, da bosta rešitev problema raje prepustila Beogradu. Naslednjega dne sta poslala vsak svojo depešo v Beograd in se tako rešila velike odgovornosti ter zapečatila problem meje v Istri.”
> Logika ostrih mej se v Istri ni obnesla. Istrani so torej videli vso absurdnost ločevanja. V knjigi ugotavljate, da se je nova oblast preganjala starodavne običaje, tudi na tiste, povezane s krščansko tradicijo ...
“Res je. Med najbolj travmatičnimi dogodki moje mladosti je bila birma avgusta 1947. Da bi jo preprečili, so v Buzetu privrženci komunistične oblasti v tamkajšnji cerkvi pred oltarjem plesali kolo in vzklikali parole v prid novi oblasti. Po cerkvi so metali paradižnike in jajca. Tako so v Buzetu preprečili birmo, ki pa so jo istega dne popolne opravili v Črnici, verjetno po zaslugi vaških straž, ki so postavile zasede ob vstopu v vas. V krvi pa se je naslednji dan končala birma v Lanišću, kjer so do smrti zabodli duhovnika Miroslava Bulešića, hudo pretepli pa škofovega namestnika Jakoba Ukmarja. Ti dogodki so hudo potrli ljudi in utrdili nasprotovanje tedanji oblasti.”
> So tudi domačini sodelovali pri teh krvavih dogodkih?
“Seveda so, vendar so direktive prihajale neposredno iz Beograda, seveda preko Ljubljane in Zagreba, kjer so morali ubogati in izvrševati. Prav tako so se morali ukloniti na lokalni ravni.”
> Vas ideologija komunizma ni nikoli prepričala? Ste ji zmeraj nasprotovali?
“Razumljivo, saj so te že ob prvem stiku poslali 'u božjo mater', potem so ti grozili, da te bodo naučili hrvaško, potem so te oklofutali, ker si govoril po domače. Tako sem začel sovražiti jugoslovanski režim.”
> Pravite, da ne znate na pamet besedila nobene himne, ki je v prejšnjem stoletju oplazila Istro. Zakaj?
“Pod Italijo himne uradno nikoli nisem slišal. Najbolj mi je ostala v spominu Giovinezza, saj je oče večkrat pel: 'Giovinezza, jebemti sveca ino smrdiš kuj stora feca!' Feca je stara vinska usedlina, ki zlasti v poletnem času zelo smrdi. Pri jugoslovanski Hej, Slovani mi ni bilo všeč besedilo, saj ga tudi razumel nisem. Še danes ne vem, kaj neki pomeni 'proti nam so steke'. Nisem je hotel sprejeti za svojo, ker nisem čutil nič skupnega z Jugoslovani, ki so živeli daleč od Istre. K temu je pripomogla tudi učiteljica, ko mi je rekla, da zaradi priimka, ki ga nosim, nisem dostojen besed himne. Tudi slovenske himne ne znam, vendar rad prisluhnem njeni vsebini. V njej je sporočilo vsem potlačenim ljudem na svetu. Predlagal sem, da bi na palačo Združenih narodov razobesili velik napis z besedilom slovenske himne in da bi vsi uslužbenci te organizacije na oblekah nosili našitke z besedilom prvih štirih vrstic sedme kitice Zdravljice 'Žive naj vsi narodi'.”
> Danes ima hrvaška Istra svojo regionalno identiteto, slovenska veliko manj. Zakaj ta razlika?
“Ne bi rekel, da jo ima ...”
> Na Hrvaškem obstaja istrska županija, regionalna samouprava ...
“Hvala Bogu, da z Istro upravljajo Istrani. Tako mora biti. Prav tako skrbijo, da se ohranijo narečja - štokavsko, kajkavsko, ijekavsko, istroromunsko ... Vendar je Istranov na Hrvaškem več, uspešno so se obranili pred zagrebškim centralizmom. V slovenskem delu je nekoliko drugače.”
> V uradnih dokumentih in poimenovanjih Istro zelo neradi imenujejo ...
“Res. Včasih na pol v šali pravim, da se bo mati Istra nekoč maščevala za to nasilje. Slovenija bi se morala zavedati, da ima v svoji geografiji tudi Istro. Potrebno jo je spoštovati. Istra ni bila nikoli Primorska.”
> So Istrani ponosni na svojo pripadnost? Se je ne sramujejo kot nekoč?
“Ne več. Vedno več mladih Istranov je ponosnih na svojo regionalno pripadnost. Kot so na svojo Prekmurci ali Belokranjci.”
> Toda v določenem obdobju so nekateri Istrani nase prevzeli stigmo, da so zaostali, in se zato odrekli svoji identiteti.
“Učitelji od drugod so govorili, da so prišli Istrane učiti pameti in kulture. Ne smemo pozabiti, da so prvi slovenski in hrvaški učitelji po vojni v Istro prišli zaradi kazni. Prav gotovo se ni dobro počutil, če je bil z ukazom iz Ljubljane premeščen v Črnico.”
> Ampak so prišli razsvetljevat zaostale domačine ...
“Seveda, ampak mnogi neprostovoljno.”
> Odnos Istranov do državnih institucij je bil torej negativen, do Cerkve pa, kot pišete v knjigi, naklonjen. Zakaj?
“V farni cerkvi v Črnici, kjer je služboval nepozabni, požrtvovalni duhovnik Dominik Pegan, so bili obredi v slovenskem jeziku. Peli so sicer v latinščini, pripoved pa je bila dosledno v slovenščini. Pod Italijo se v to ni nihče obregnil. Po vojni pa je bilo drugače, saj nisi smel niti k maši. V tem je bila razlika. Velika razlika. Na eni strani primitivno nasilje režima, na drugi strani do ljudi veliko bolj naklonjena Cerkev. Oblasti so z nezaupanjem gledale tudi na tržaško harmoniko, saj je prihajala iz druge, tedaj sovražne države. Tudi take neumnosti so se dogajale.”
> Toda Istrani so se oblasti upirali bolj pasivno kot aktivno.
“Bilo je smrtno nevarno, če se nisi uklonil jarmu oblasti. Mnogo ljudi je kar čez noč izginilo.”
> Povojni eksodus je izpraznil istrske vasi. Ste bili tudi vi na tem, da odidete čez mejo?
“Seveda.”
> A ste se potem premislili?
“Bilo je poleti 1953, v času, ko so se v zvezi z Istro spet pripravljale nove politične spremembe. Na glas se je govorilo, da bo cona B Svobodnega tržaškega ozemlja pripadla Jugoslaviji, cona A pa Italiji. Da bi se izognili razprtijam med Slovani in Italijani, so zavezniki baje predlagali, naj gre toliko, kolikor gre enih iz cone A v cono B, drugih iz cone B v cono A. Šlo naj bi torej za nekakšno etnično izravnavo. Moj oče je tedaj navezal stike s prijateljem, bivšim tigrovcem iz Žavelj. Ta naj bi se priselil k Svetemu Duhu, mi pa v njegovo hišo v Žavlje pri Trstu. To možnost je oče predstavil na večerji. Mama je rekla, da ne gremo nikamor, in tako je tudi ostalo.”
> So na ljudi pritiskali, da bi se izselili?
“Zelo. Na vsem ozemlju Istre, brez izjeme.”
> So ustrahovali?
“Seveda. Največje ustrahovanje je bilo ustanavljanje zadrug.”
> V svoji knjigi obravnavate obdobje takoj po koncu druge svetovne vojne ...
“Ja, nekako do mojega 18. leta, torej do leta 1953.”
> V tem obdobju se je socialistična Jugoslavija zgledovala po sovjetskem modelu ...
“To je bila velika napaka. Toliko hujša, ker so vedeli, kako katastrofalne so bile posledice nasilne kolektivizacije. O tem povojnem nasilju v zadrugah govori tudi naš istrski pesnik, duhovnik Alojz Kocjančič. Kmet, ki ima njive, svojo klet, krave in par volov, je kralj na svojem. Od človeka, ki mu vzameš vse, ne moreš pričakovati, da bo delal po ukazu.”
> V knjigi nenehno ironizirate novorek nove oblasti: o ljudski oblasti, svobodi, poti v svetlobodočnost ...
“Vse je bilo ljudsko, čeprav ni bilo v resnici nič ljudskega. In če je bilo kaj narobe, je bilo krivo ljudstvo, pa čeprav je napake s svojimi odločitvami zakrivila oblast. Ljudstvo ni imelo nobene besede. Zato toliko ironije.”
ROBERT ŠKRLJ
