General Čad je lovil dan
Novinar slovenskega programa Radia Koper-Capodistria Leon Horvatič je 23. junija 1992 na Reki obiskal generala Marjana Čada, takrat že upokojenega častnika jugoslovanske vojske in bivšega poveljnika reškega korpusa. Iz daljšega intervjuja, ki je bil objavljen v Primorskih novicah številka 48, 30. junija 1992, ponatiskujemo nekatere odlomke, ki bi lahko prispevali k razumevanju dogodkov, opisanih v knjigi Dan prej.
“Vojna v Sloveniji se je začela 26. in ne 27. junija, kot pravi Janša. Njegove trditve, da sem ravnal po svoji volji in natolcevanje, da sem se celo uštel pri datumu in odšel preuranjeno na pot, so, blago rečeno, smešne. V ukazu poveljstva armade (podpisal ga je general Stipčević), ki sem ga dobil 25. junija zvečer, je bilo namreč določeno, do kdaj moram priti na slovensko-italijansko mejo in ne, kdaj naj se odpravimo na pot. Ocenil sem, da bi nalogo izpeljal brez večjih težav, če bi štartal ob dnevni svetlobi. Enote iz Ilirske Bistrice, ki sem jih zadolžil za to operacijo, so odšle iz matične vojašnice v torek, 26. junija, natanko ob 13.15.”
Čeprav Čad nerad govori o vojni (saj pravi, da je šlo le za varovanje prihoda zveznih carinikov in policistov), se je torej po njegovem napad na Slovenijo začel že 26 junija. Premik tankov, oklepnih vozil in vojakov iz Ilirske Bistrice namreč sploh ni bil napovedan in ni sodil v običajne manevre, kot bi lahko, na primer, trdili za večdnevna predhodna dogajanja v obmejnih stražnicah in okoli njih. Med to vojno operacijo in vdorom lahke protiletalske oklepne baterije JA iz Karlovca na slovenska tla pri Metliki 15 minut čez prvo jutranjo uro 27. junija, ko naj bi se vojna praktično začela, ni razlik. Obe enoti sta imeli povsem enak cilj in obe so pripadniki slovenskih obrambnih sil ter domačini poskušali ustaviti. Uspešnost obrambe, ki je bila sicer odločilnega pomena za razplet vojne, pa verjetno ne bi smela biti jeziček na tehtnici pri določanju njenega začetka.
Na napad na Slovenijo Čad tudi kot upokojenec gleda natanko tako kot pred letom dni. Romanje jugoslovanskih vojakov na slovensko-italijansko mejo zanj ni sporno, ker je armada le izpolnjevala ukaz legitimnih zveznih oblasti. Kot Slovencu pa mu že tedaj menda ni bilo vseeno, kakšne posledice bo to dejanje imelo. Dokaj srečen razplet napada na južnoprimorski del meje od Fernetičev do Lazareta naj bi bil v prvi vrsti posledica njegovega premišljenega ravnanja. Tisti, ki so ga srečali ali slišali med vojnimi obiski na položajih in v Kopru, ali pa so ga poznali že pred tem, se s to trditvijo zagotovo ne bodo strinjali. Dejstva, ki mi jih je navrgel med klepetom na vrtni klopci ob svojem reškem prebivališču, jih bodo zato zagotovo presenetila.
Maščevanje za Škofije: uničenje PM na Kozini
Njegovo ravnanje v Sloveniji vseskozi ni bilo po godu nadrejenim v Zagrebu in Beogradu. Poveljstvo 5. armadnega območja mu je očitalo vrsto napačnih odločitev in kršitev ukazov. Med te naj bi sodila prepoved ognjenega delovanja tankov na Fernetičih, pa prepoved nasilnega prebijanja barikad, uporaba vlečnih vozil ob vračanju in odklonitev pomoči letalske enote iz Pulja. Del Čadu podrejenih oficirjev je v posameznih primerih ravnal tudi drugače, na srečo brez hujših posledic. Čad, ki je še pred letom dni sogovornike “obstreljeval” z besedami, zdaj pa deluje kar nekam pohlevno, poudarja zlasti svoje zasluge za srečen razplet v naslednjih treh primerih. Nadrejeni so mu menda ukazali, naj maščuje trojico na Škofijah ubitih vojakov. Cilj povračilne akcije je bila policijska postaja na Kozini, ki bi jo morali vojaki zravnati z zemljo. Ukrepati bi moral tudi po dogodku v Kosezah, kjer so teritorialci postavili napadalcem zasedo. V spopadu so bili huje ranjene trije vojaki, ranjena pa sta bila tudi dva pripadnika slovenskih obrambnih sil. Čadove sile bi morale odgovoriti s tankovskim napadom na Koseze. Oba ukaza sta takoj po prihodu iz Zagreba romala v koš. V nasprotju z ukazom načelnika štaba 5. območja generala Praščevića je ravnal še na mejnem prehodu v Jelšanah, kjer so naše oblasti postavile začasne objekte. Poveljnik reškega korpusa bi jih moral pognati v zrak, vendar jih je raje odpeljal v vojašnico na Trsat. Po umiku jugoslovanske armade z reškega območja jih je predal predsedniku tamkajšnjega kriznega štaba in trenutno so na območju ladjedelnice Viktor Lenac ...
Tiralice za izdajalci
“Med vojno v Sloveniji smo razpolagali z vsemi podatki o prebeglih oficirjih. Za vsemi so armadni obveščevalci razpisali tiralice. Med drugim tudi za nižjega častnika iz stražnice Moretini Vlada Savarina. Naši so ga že imeli \'na muhi\'. Poveljujočemu častniku za koprsko območje, polkovniku Krtiniću, sem tik pred izvršitvijo naloge ukazal, naj se ga ne dotikajo.”
“KOS je še pred vrnitvijo mojih enot v Ilirsko Bistrico razpolagala z natančnimi podatki o koprskih policistih in teritorialcih, ki naj bi ubili skupaj pet vojakov.” Čad pravi, da sta poleg treh žrtev streljanja na Škofijah v beograjski vojaški bolnišnici umrla še dva hudo ranjena vojaka iz oklepnega vozila, ki so ga napadli slovenski vojaki na ankaranski cesti v bližini gostišča Norbedo.
Čad se je tako med zadnjim obiskom kot ob lanskem jesenskem srečanju nasmehnil le enkrat, in sicer, ko je govoril o “znamenitem” Zoranu Šaklevu, ki je grozil z uničenjem Škofij in Kopra. “Z raketami, ki jih je imel na borbenem oklepnem vozilu, bi lahko povzročil le neznatno škodo. Izstrelki bi lahko preluknjali le kakšno streho ali zid in v najslabšem primeru povzročili požar na bencinski črpalki sredi Škofij, če bi slučajno zadeli rezervoarje. Slučajno zato, ker merilec lahko zadene v polno, le če ima objekt v vidnem polju in v oddaljenosti do poldrugega kilometra.”
General Kolšek je in ni vedel
Iz teh ponatisnjenih odlomkov iz pogovora z bivšim poveljnikom 13. (reškega) korpusa Marjanom Čadom je zlasti zanimivo njegovo tolmačenje odločitve o pohodu na Primorsko dan prej. Čadovo pripoved je potrdil tudi njegov tedanji nadrejeni, komandant 5. vojaškega območja general-polkovnik Konrad Kolšek. Čad ga je namreč o svoji nameri, torej, da bo vojsko poslal iz vojašnice dan prej, predhodno seznanil. Kolšek pa ni vedel, da bodo in da so v sredo, 26. junija, odšli proti italijanski meji tudi tanki iz pivške kasarne. Ta vojašnica ni bila pod poveljstvom reškega, temveč ljubljanskega korpusa, ki mu je poveljeval general Popov (vodil je vojake JA ob umiku iz koprskega pristanišča).
Obrambni minister Janša in drugi v Ljubljani so seveda vedeli za odhod tankov iz Pivke in Ilirske Bistrice (kljub znamenitemu Bavčarjevemu vzkliku v četrtek, 27. junija, zgodaj zjutraj). Namenoma - glej Janševo sklicevanje na svetovno javnost v zadnjem odgovoru v tej knjigi objavljenega intervjuja (pod naslovom Dan prej - da ali ne?) - pa niso ukrepali, ter v sredo, 26. junija, tudi niso ukazali primorskim miličnikom in teritorialcem, naj se postavijo JA po robu. Tako ravnanje pa bolj kot na dobro pripravljeno obrambno strategijo kaže na to, da je bil obrambni minister Janša morda prepričan, da JA ne bo z vso svojo močjo udarila na Slovenijo.
