Hmeljska princesa ikeban So Ei
Skupnost Slovencev na Reki, bodisi organizirana ali neorganizirana, skriva v sebi pravo bogastvo zanimivih osebnosti, ki so dali temu velikemu mestu svoj pečat. Med njimi je tudi Ksenija Grabusin, ki že desetletja ustvarja unikatne ikebane, po naše živi cvet.
Reka, veliko pristaniško mesto na severnem Jadranu, je od nekdaj privabljalo tudi številne Slovence. O stoletni prisotnosti naših rojakov je v obsežnem monografskem delu Fluminensia Slovenica pisal reški literarni zgodovinar dr. Irvin Lukežić. Pred 40 leti je življenjska pot (poroka) pripeljala na Reko tudi Ksenijo Grabusin, rojeno Kraševec, iz Črnomlja, od koder je bila njena mama. Sicer pa je z dušo in telesom prava Savinjčanka iz Žalca. “Jaz sem hmeljska princesa, saj sem vso mladost preživela v Žalcu in sem tako ponosna na to,” se prisrčno nasmeje igriva in duhovita gospa drobne postave in živahnih kretenj. Prava umetniška duša.
Na nevljudno vprašanje za damo, koliko je stara, z željo, da bi jo umestili v čas, se zasmeje: “Bližje devetdesetim kot osemdesetim.” Pogovor steče takoj, kot bi se poznali od davno, čeprav nismo povsem neznanci, saj sem gospo Ksenijo večkrat srečeval na prireditvah slovenskega kulturnega društva Bazovica.
Njeno meščansko stanovanje v stari stavbi tik ob osrednji reški tržnici, diha umetniško. V majhni veži najprej velika vaza z ikebano, potem naprej druga, njena dnevna in delovna soba pa je prava mala likovna galerija in knjižnica obenem. “Veste, avtorja slik na tej steni sta moja prijatelja, slikar Rudi Španzel in njegova žena Biljana Unkovska. Na drugi steni pa so slike mojega sina, arhitekta, ki živi v Ljubljani.”
V partizanih urejala stenčas
Po izobrazbi je učiteljica s končanim predvojnim ljubljanskim učiteljiščem leta 1942. “Potem pa so prišli prijatelji pome, me mobilizirali in sem odšla v partizane, v 3. koroški bataljon. Najprej sem prišla v Mozirje, kjer sem začela učiteljevati,” pripoveduje svojo partizansko zgodbo. “Z bataljonom smo hodili gor in dol, dali so mi puško, ki je bila težja od mene in nisem vedela, kaj bi z njo. Kjer se je dalo, sem učila, sicer pa sem urejala stenčas, nekakšen zidni časopis z novicami. Zgodilo se je tudi, da sem kot privatna učiteljica poučevala dve hčeri, pri nekem bogatem kmetu visoko na Koroškem.”
Po vojni je poučevala v različnih krajih po Savinjski dolini. Potem pa se je poročila in prišla na Reko in tu se je začela njena umetniška pot priznane izdelovalke ikeban. Še prej pa je s pomočjo moževega prijatelja, ravnatelja poklicne šole, poskusila poučevati na Reki, a se ni izšlo. “Ko sem pisala prošnjo za sprejem na delo, sem napisala, da sem iz oBčine, namesto oPčine po hrvaško. Tako je moj poskus poučevanja na Reki propadel, zaključena pa je bila tudi moja učiteljska kariera.”
“Veste kaj, en dan jih slikam, potem pa hodim okrog in jih nabiram. Poznam ves prostor v razdalji 50 kilometrov tja proti Ilirski Bistrici in Postojni, na eno stran in proti Gorskemu kotarju na drugo. Nabrane cvetove potem doma obdelam v ikebano. Vse cvetlice poznam po imenu, tudi latinskem.”
Začelo se je s spominčicami
Potem se je zaposlila v nekem trgovskem podjetju kot tajnica direktorja in pričakala upokojitev. Obenem pa se je začelo njeno zanimanje za ikebane. Od kod ta nagnjenost? “Ikebane so me zanimale, še preden sem sploh vedela, kaj je to. Zgodilo se je v Žalcu, ko sva z mamo v skledo posadili spominčice in jih obdale s kamni. Če po pravici povem, niti sama ne vem, kako se je tu na Reki rodila moja velika ljubezen do ikeban.”
Ksenija je izvedela za Klaro Kos iz Ljubljane, soprogo jugoslovanskega ambasadorja v Tokiu, ki je na Japonskem končala akademijo za pripravo ikeban. Z diplomo akademije Sogetsu je Kosova vodila v Ljubljani šolo te izvirne japonske umetnosti. Šolanje je trajalo kar štiri leta; vsako leto so namreč spoznali in ustvarjali ikebane po letnih časih: od spomladi do zime.
“Klara Kos je z japonsko diplomo lahko učila umetnost ikebane, in tisti, ki smo jo končali, smo tudi dobili japonsko diplomo in umetniško ime. Moje je So Ei in je izpisano na diplomi v angleškem in japonskem jeziku,” pojasnjuje ter s ponosom pokaže na uokvirjeno diplomo obešeno na steno. Ksenija Grabusin je z diplomo pridobila pravico organiziranja tečajev ikebane. “Žal mi je, da nisem mogla nikoli obiskati Japonske in pri izviru te umetnosti spoznati ikebane. Na akademiji Sogetsu v Tokiu so videli le fotografije mojih ikeban.”
Atelje kar v dnevni sobi
Zanimiva je njena pripoved o tem, kako moraš spoznavati in znati oblikovati rastline v vsakem letnem času posebej, saj je učenje in preučevanje rastlin drugačno spomladi ali pa pozimi. “Naučiti se moraš vsako cvetlico nategniti, kot hočeš sam, ne pa kot hoče ona,” pojasni sogovornica. Ves material nabira sama, v naravi, njen atelje pa je kar v dnevni sobi.
V mnogih letih je nastalo nešteto ikeban. Vse so, kar posebej poudarja, unikatni izdelki. Koliko jih je že izdelala, niti ne ve natančno. Dejstvo pa je, da vsaj 700, ker je pri delu oplemenitila 700 vaz. “Vsaki ikebani dam ime,” pojasnjuje, ko kaže katalog barvnih fotografij njenih najlepših ikeban. Reški umetnostni fotograf Luciano Bibolić je mojstrsko posnel njene stvaritve, ki bodo prvič predstavljene reški javnosti na fotografijah velikega formata. Poleg fotografiranih bodo na razstavi postavljene tudi “žive” ikebane.
Razstava bo prihodnje leto v mestnem muzeju na Reki pod pokroviteljstvom župana Vojka Obersnela, ki je naklonjeno sprejel umetniško ustvarjanje Ksenije Grabusin. “Priprave na razstavo so trajale skoraj dve leti, saj so zajeti vsi štirje letni časi, izšel pa bo tudi katalog,” je v pogovor posegla Marjana Mirković, druga znan reška Slovenka, ki prijateljuje s Ksenijo in ji pomaga pri njenih javnih predstavitvah.
Kot napoveduje Marjana, naj bi postavitev razstave financirala Japonska fundacija na Hrvaškem. Mirkovićeva je kot urednica mesečnika Kažipot velikokrat objavila fotografije Grabusininih ikeban. “Zadnja številka Kažipota. ki bo izšla v decembru, bo imela na naslovnici njeno ikebano,” je napovedala Marjana.
“Vse cvetlice poznam po imenu”
Ko listamo album fotografiranih ikeban in ko gospa Ksenija pojasnjuje, kaj predstavljajo bolj ali manj (ne)znane rastline v njenih ikebanah, se kar vsili vprašanje, kako pride do vseh teh čudnih cvetlic. “Veste kaj, en dan jih slikam, potem pa hodim okrog in jih nabiram. Poznam ves prostor v razdalji 50 kilometrov tja proti Ilirski Bistrici in Postojni, na eno stran in proti Gorskemu kotarju na drugo. Nabrane cvetove potem doma obdelam v ikebano. Vse cvetlice poznam po imenu, tudi latinskem.”
Zanimiv je podatek, da je imela prvo razstavo v Sloveniji, v Dobrni, že leta 1971. V nekem katalogu, ki ga hrani, tako kot celo goro (dobesedno) izrezkov iz časopisov in revij o svojih ikebanah, je dolg seznam krajev na Hrvaškem in v Sloveniji, tudi Portorož, kjer je že razstavljala. Po večini so bile to samostojne razstave, nekaj pa tudi, kot bi rekli, kombiniranih, z umetniki drugih področjih.
V reškem dnevniku Novi list je izšlo več kot sto člankov o njenih razstavah. Pa ne le v Novem listu, ampak tudi v drugih časopisih. Gradiva o svojem delu ima zares veliko, zato je njena srčna želja, da bi kdo iz vsega zapisanega in dokumentiranega napisal o njej monografijo. Kot potrditev prinese v sobo na ogled kup člankov in katalogov o svojih razstavah in ustvarjanju.
Gospa Ksenija prijateljuje tudi z Romi, in ravno v dneh obiska na Reki so v prostorih romske skupnosti pospravili njeno veliko ikebano, ki je zanimiv poskus ilustracije knjižnega dela o zgodovini Romov. Ob tolikšni obilici razstav in stotinah ikeban bi bilo zanimivo izvedeti, koliko je zaslužila s prodajo in pokrila vsaj stroške.
Vsaka ikebana je unikat
“Moje ikebane so zastonj, saj doslej nisem prodala niti ene, ampak sem jih vedno le podarila. Za ikebano sem dobila kvečjemu skodelico kave in prijeten pogovor. Enako velja tudi za pripravo in izvedbo tečajev, ki so bili zastonj. Kljub temu da sem vse razdala, sem zelo srečna in zares zelo bogata, čeprav nimam penzije, ampak penzijico,” je iskrena gospa, medtem ko jo prosim, za “poziranje” pri priložnostni in improvizirani izdelavi ikebane. Takoj poišče pravi japonski predpasnik z zmajem na hrbtu, v katerem ustvarja svoje unikate.
“Vsaka moja ikebana je unikat, ki ga ne znam ponoviti. Za razstavo fotografij mojih del, ki jih fotograf Bibolić še fotografira, si v glavi zamislim idejo in naredim ikebano v njegovem ateljeju. Kako bi ugotovila, koliko ikeban sem že ustvarila, vprašujete? Mogoče bi si pomagala s štetjem mojih razstavljenih del po katalogih, pa še ne bi bilo vse,” nadaljuje pripoved o svojem ustvarjanju.
Kljub dolgemu bivanju na Hrvaškem je zelo navezana na Savinjsko dolino, kraje svoje mladosti, kjer je največ razstavljala in ustvarjala. Slovo je bilo prisrčno, v veži še fotografija pri veliki ikebani, in na svidenje, gospa Ksenija. TOMO ŠAJN
