Kaninsko smučišče: prenova ali pa ga ne bo
Brez celovite prenove smučišča z novo dostavno gondolsko žičnico in dodatnimi progami na Kaninu ne bo več smučanja. Ko je ATC poleti zašel v stečaj, se je nedvoumno pokazalo, kako zelo Bovec smučišče potrebuje. Delo je v celoti ali delno izgubilo sto ljudi.
Občina po svoji poti išče denar EU za celovito prenovo. Mnogi menijo, da bi morali vztrajati pri strateškem razvojnem načrtu, ki ga je pripravil potencialni partner PGI Management iz Andore.
Namesto da bi se pobeljenem kaninskem smučišču pospešeno pripravljali na novo sezono, na hribu ni nikogar, v dolini ljudje izgubljajo delo, vzdušje je depresivno.
Poletni stečaj je najslabše, kar se je zgodilo upravljavcu kaninskega smučišča ATC Kanin in Bovcu. Kljub težkim poslovnim in denarnim okoliščinam, ki jih je zaostrila nesreča gondolske žičnice letos januarja, bi se mu morali za vsako ceno izogniti in vzporedno z vsemi silami iskati denar za temeljito prenovo zastarelega, 40 let starega sistema. Ker to ni uspelo, bo smučišče najmanj dve leti mirovalo. Bovec in Kanin - kljub zasilnim rešitvam z vožnjami smučarjev v italijansko Sello Neveo - izginjata s smučarskega zemljevida.
Zaradi stečaja je v celoti ali delno brez dela in prihodka okoli sto ljudi. Lastniki turističnih objektov so v škripcih, ker nimajo denarja za odplačevanje posojil. Lastnik Hypo Leasing je zaprl in prodaja hotel Alp, Hit prodaja zaprt hotel Kanin in se umika iz kraja. Kaninska dostavna žičnica, restavracija Prestreljenik in teptalci v lasti Hypo Leasinga in sedežnice v lasti stečajnega upravitelja propadajo.
Skrivnostna občinska reševalna akcija
V scenarije reševanja kaninskega smučišča so bili vpleteni mnogi, občina Bovec, Hypo Leasing, PGI Management iz Andore, po stečaju tudi Bovška razvojna zadruga.
Po svoji poti iščeta rešitve stečajni upravitelj in Hypo Leasing, ki je kot največji upnik s 5,6 milijona evrov terjatev že pred stečajem uveljavil svoje lastništvo nad krožno kabinsko žičnico, restavracijo Prestreljenik in dvema teptalcema. Kot pravi direktor Mitja Križaj, iščejo kupca ali najemnika. “Rešitev za Kanin vidimo v zasebno javnem partnerstvu. V tem okviru bi za dostavno žičnico iskali nepovratno pomoč EU. V tujini je upravljavec smučišča tudi skrbnik ostale turistične ponudbe, ki daje prihodek. Žičnice so nujen strošek, da ostali lahko poslujejo.”
Po drugi poti deluje občina. V preteklosti je pomagala s 400.000 evri na leto za obratovanje dostavne žičnice, ki ima status javne infrastrukture. Prizadevali so si, da bi jo Hypo Leasing brezplačno predal občini, da bi kot lastnica lahko dobila denar za popravilo. Hypo Leasing se za to potezo ni odločil, ker brez poslovnega partnerja ni verjel v uspešno izpeljavo občinskega načrta. Podobno je neuspešno in precej naivno poskusila Bovška razvojna zadruga.
Z upanjem na nepovratni denar EU je občina s pomočjo zunanjih sodelavcev pripravila delovno gradivo o prednostih in stroških za novo dostavno žičnico in nadgradnjo smučišča, tako imenovano cost benefit analizo. Župan Siniša Germovšek jo je po več mesecih skrivnostnih priprav šele oktobra predstavil občinskim svetnikom. Gre za tri inačice dostavne žičnice. O tem, kako naj bi nadgrajevali smučišče z novimi progami, ni nič dorečenega. Najbolj ustrezna inačica naj bi zahtevala 43,5 milijona evrov. Župan pojasnjuje: “Brez tega dokumenta z ministrstvom za gospodarski razvoj in tehnologijo ne moremo nadaljevati priprav na novogradnjo dostavne žičnice, ki predstavlja javni del infrastrukture na smučišču. Naslednji korak je projekt izvedljivosti, ki bo rešitve dograjeval, izločeval in dodajal. Sledi investicijska študija in tako dalje do gradbenega dovoljenja.” Poudarja, da je to edina pot do nepovratnega denarja EU, vendar šele v naslednji finančni perspektivi. “Zanj se bo treba še boriti, zato pri pripravah ne smemo odlašati. Prej kot v dveh letih izvedba ni mogoča,“ ocenjuje.
Andorski načrtna stranskem tiru
Številni Bovčani so skeptični do Germovškovega načrta. “V priprave Bovčani niso vključeni, gre za preveč solistično županovo akcijo, o kateri svetniki več mesecev nismo nič vedeli,” so bili kritični na zadnjem občinskem svetu, ko je župan predstavil delovno gradivo.
Mnogi se sprašujejo, med njimi tudi dolgoletni direktor v ATC Kanin Aleš Uršič in nekdanji župan in poslanec Danijel Krivec, zakaj se občina ni bolj potrudila za ohranitev naveze s potencialnim partnerja iz Andore s ciljem, da bi postopoma skupaj izpeljali strateški načrt, ki so ga po usklajevanju s turističnim gospodarstvom pripravili v PGI Management. Vlaganja v novo dostavno žičnico, dodatna smučišča za manj zahtevne smučarje in zasneževanje so ocenili na 43,6 milijona evrov. Krivec, ki je v času svojega mandata navezal stike z Andorci, je kritičen do občinskega načrta: “Sprašujem se, zakaj razmetavajo denar za dokument o prednostih in stroških prenove smučišča. Tak dokument bi potrebovali, če na Kaninu ničesar ne bi imeli. Strateški načrt Andorcev je vseboval vse, kar smučišče potrebuje. Obravnaval je celoletni turizem. Partnerje je težko najti, ne ponujajo se, zlasti pa dogovori ne potekajo tako, da bi jim vnaprej postavljali zahteve.”
“Bo kdo prevzel odgovornost?”
Meni, da bi se morali vsi vpleteni z vsemi silami boriti za popravilo žičnice in proti stečaju: “ Kaninsko smučišče je bilo manj zadolženo kot večina ostalih, ki so vsa zadolžena. Kako bodo zdaj usposobili staro žičnico, ki bo morala zaradi logistike nujno obratovati, če naj bi gradili novo. Že pred leti smo dostavno žičnico namenoma uvrstili v javno infrastrukturo s ciljem, da bi s pridobitvijo partnerja javni del ločeno finansirali z denarjem EU.” Sprašuje se, ali bo kdo prevzel odgovornost za škodo, ki je nastala zaradi stečaja in izgube delovnih mest.
V času Krivčevega županovanja so že leta 2004 pridobili prvega partnerja, francosko Transmontagne Group. V družbo ATC Kanin je vstopil, ko so bili tik pred stečajem. “S takojšnjim vložkom 200.000 evrov je Transmontagne omogočil začetek zimske sezone, na podlagi njegove kredibilnostjo in novega zaupanja smo na razpisu pridobili denar in se podali v gradnjo štirisedežnice Prevala, kar je spodbudilo Sello Neveo, da nam je prišla naproti. S povezavo je zavel optimizem in nove naložbe v dolini,” prispevek francoskega partnerja pojasnjuje Uršič. Transmontagne je žal zašla v stečaj, za katerega pa vse kaže, da ni bil upravičen. Če te smole ne bi bilo, bi se na Bovškem drugače obračalo. Takoj so začeli iskati novega partnerja in našli so zainteresirane Andorce.
Množica smučarjev, skromen prihodek
V današnjih žalostnih časih za Kanin in Bovec si je težko zamisliti, da so v osemdesetih letih našteli več kot sto tisoč smučarjev na zimo. Kot pravi direktor v letih od 1981 do 1984 Žarko Mlekuž, so v osemdesetih letih postavili trisedežnico Skripi, v dolini je SGP za prodajo na trgu zgradil Kaninsko vas. “Kljub velikemu obisku ostanka denarja ni bilo, ker smo poslovali na socialističen način s sindikalnimi cenami in s prevelikim številom zaposlenih.” Največ gostov je prihajalo iz takratne Jugoslavije. ATC Bovec je upravljal z žičnicami, hoteloma Kanin in Alp, restavracijama Letni vrt in Camping, imeli so izposojevalnico smuči. V Bovec je prišel Kompas. ATC Bovec je postal njegov tozd.
“Z osamosvojitvijo se je vse zalomilo. Turoperaterji so prekinili pogodbe, Kompas se je umaknil, Bovec s Kaninom je ostal sam. Obisk smučarjev se je prepolovil. Smučišče z žičnico so izločili, da bi rešili hotele. Pričakovanja, da bo za žičnice poskrbela skupna tolminska občina, se niso uresničila. Strateškega načrta, kako s smučiščem naprej, ni bilo. Smučišče je ostalo samo,” se spominja Uršič, ki je ATC Kanin vodil od 1992 do nesrečnega konca z dveletnim presledkom med 2010 do 2012.
Nikogar niso zanimali
Vlaganja so bila nujna, če so hoteli vsaj slediti ostalim smučiščem. “Razširjali smo ozke proge, kupili smo teptalne stroje, postavili vlečnico Podi, kasneje prenovili dostavno žičnico, naredili smo novo progo Skripi. V glavnem smo delali z denarjem iz poslovanja, ker takrat družba še ni bila pretirano obremenjena z odplačevanjem posojil,” takratne naložbe našteva Uršič.
Že leta 1992 so po lastninskem preoblikovanju, ko so postali podjetje ATC Kanin Bovec d.o.o., iskali partnerje. “Nikogar nismo zanimali,” se spominja Uršič. Kot prvi partner je iz doline v lastniško strukturo leta 1997 vstopilo trgovsko podjetje Alpkomerc, ki je nekaj denarja prispevalo in bi ga še več, toda po potresu leta 1998 so zaradi obveznosti z obnovo svojih poškodovanih objektov izstopili. Alpkomerc je od LB Hypo kupil hotela Kanin in Alp, vendar, kot pravi Uršič, prav veliko vanju ni vlagal.
Deset milijonov evrov v sedmih letih
Najbolj skromen obisk smučarjev, 15.500, je kaninsko smučišče doživelo 1999 po potresu, ko je zapadlo tudi malo snega. Kljub temu so takrat zagrizli v največjo naložbo, postopno obnovo dostavne žičnice, ki je trajala do leta 2001. Na razpisih so dobili nepovratni denar, nekaj je dodala država na račun potresa, seveda so morali najeti tudi posojilo. Da so zagotovili lasten delež, so morali Hypo Leasingu prodati dostavno žičnico in jo vzeli na lizing. “ Preračunano v evre je ta naložba terjala več kot štiri milijone evrov. Od leta 1999 do 2007 smo skupaj spravili skoraj deset milijonov evrov za naložbe, v kar je všteta tudi sedežnica s progo Prevala,” velike napore pojasnjuje Uršič.
Leta 2007 je kot solastnik vstopil Hit, leto za tem še Euroinvest, ki pa v kritičnih časih po letošnji nesreči zaradi svojih notranjih težav nista bila pripravljena na dokapitalizacijo. Banke so pomagale, dokler so lahko.
“Kanin je zahtevna gora”, pravi Uršič na osnovi dolgoletnih izkušenj. Kljub temu je najvišje slovensko smučišče neposredno in posredno dajalo kruh mnogim. Brez sistemsko urejenega financiranja in podpore lokalnega turizma se poslovanje ni in se tudi v primeru ponovnega zagona ne bo izšlo.
Kanin ima možnost zgolj v primeru, če bodo Bovčani stopili skupaj, če bodo našli zanesljivega strateškega partnerja, ki so ga že imeli na pri roki, in če bodo v primeru posodobitve in ponovnega zagona vsi turistični dejavniki prispevali za delovanje žičnice.
NEVA BLAZETIČ
