KOMENTAR: Biznis, ne okolje

V denarnici so razlike še bolj očitne: plačati na leto za ogrevanje 70 evrov ali 700 je velika razlika. Toda, kako naj stanovalec, ki vsako leto izprazni denarnico za ogrevanje, investira v obnov stavbe? Če ima srečo, mu delček investicije plača država, ki vsako leto nameni nekaj milijonov evrov za toplotno izolacijo stavb, vgradnjo boljših oken in obnovljive vire energije. A ta denar - letos ga je bilo pet milijonov - poide v nekaj mesecih. Kdor konča naložbo takrat, se za subvencijo za vedno obriše pod nosom. Povsem drugače je pri subvencijah za vetrne elektrarne. Zanje je denar zagotovljen za polnih 15 let obratovanja. Štiri cente za kilovatno uro, so se pred tedni pohvalili načrtovalci vetrnice pri Kozini, ki si z eno samo vetrnico v dvajsetih letih obetajo 37 milijonov evrov. Ne gre se slepiti: pri vetrnih elektrarnah, ki jih kot po tekočem traku v zadnjih tednih investitorji predstavljajo Primorcem, zlasti po Krasu in okrog njega, ne gre za skrb za okolje. Gre zgolj in samo za denar. Za dobiček investitorjev (ki so večinoma celo neznani). Res je: Slovenija je dolžna do leta 2020 povečati delež energije iz obnovljivih virov na 25 odstotkov. Že leta 2010 je bil delež 19,9, s številnimi sončnimi elektrarnami se je do letos še povečal. A cilj (pravi delež) lahko dosežemo tudi z zmanjšanjem skupne porabe energije. Ki jo itak moramo zmanjšati, saj zdaj na enoto proizvoda porabimo 52 odstotkov energije več, kot je evropsko povprečje. Če bi samo del subvencij namesto za vetrnice namenili za toplotno izolacijo stavb (zasebnih in javnih), bi dosegli enak učinek, majhno Slovenijo pa bi ohranili za druge razvojne izzive.

Marica Uršič Zupan, PN, 2.8.2013