Lepa in varčna hiša po zmerni ceni? To je misija mogoče

Delo projektantov je torej od govorna in kompleksna naloga. V postopkih, ki vključujejo najmanj energetsko ekonomsko optimiranje, morajo upoštevati želje in sposobnosti naročnikov ter jim na ustrezen način prenašati potrebna znanja in informacije, na podlagi katerih bodo lahko sprejemali kakovostne dolgoročne odločitve o gradnji ali prenovi stavb.

Odločitve za desetletja

Zavedati se moramo, da bodo odločitve o gradbenih delih na toplotnem ovoju zaznamovale obratovanje stavbe v naslednjih 30 do 50 letih.

Odločanje o energetskih sistemih oziroma instalacijah pa definira načine in lastnosti zagotavljanja bivalnih pogojev za stanovalce za nadaljnjih 15 do 30 let. Ko torej razmišljamo o celoviti prenovi stavbe ali novogradnji, ni vseeno, kakšne strokovnjake bomo vključili v naš projekt.

Dragocene informacije

Preverimo njihove reference na področju izvedenih stanovanjskih stavb, ki morajo biti seveda energijsko učinkovite ter ekonomsko čim manj obremenjujoče. O ustreznosti ali neustreznosti obratujočih stavb bomo pridobili najboljše informacije, ko se bomo po govorili z uporabniki teh stavb. V takšnih razgovorih hitro dobimo koristne podatke o tem, kaj bi storili drugače ali boljše, če bi se projekta lotili ponovno.

Tujih napak torej ne ponavljajmo temveč jih izkoristimo kot koristne smernice za svoje projekte. V veliko pomoč pri odločanju za gradnjo so tudi različne kampanje - ena od njih so jesenski Dnevi odprtih vrat pasivnih in nizkoenergijskih hiš, kjer lahko dobimo tehnične in ostale informacije ter osebni vpogled v delovanje in bivalne razmere v sodobnih stanovanjskih stavbah.

Ni misija nemogoče

Od sodobne novogradnje ali celovito prenovljene stanovanjske stavbe običajno pričakujemo, da bo energijsko učinkovita in okoljsko sprejemljiva, da bo zagotavljala višje bivalno udobje ter da bodo stroški za njeno obratovanje bistveno nižji, kot so sicer. Če ob tem dodamo še željo, da naš projekt ne bo bistveno dražji od siceršnjih povprečnih stavb, se nam lahko zazdi da smo na poti v misijo nemogočega. Ali pa se mogoče motimo?

Dobra gradbena praksa iz tujine nam že vrsto let s podatki dokazuje, da je mogoče pri stanovanjskih in tudi javnih stavbah, z investicijskim dodatkom manj kot deset odstotkov dosegati visoko energijsko učinkovitost pasivne hiše. Tem vrednostim se v zadnjih nekaj letih približuje tudi domača gradbena praksa. Do seganje 50 odstotkov boljše energijske učinkovitosti, ob nizkem dvigu investicije v projekt, pa je mogoče že ob do sledni optimizaciji projektnih rešitev. Tu brez ustrezno usposobljenega in izkušenega projektanta ne gre. To je obe nem tudi potrditev za dejstvo, da nam le kakovosten in praviloma dražji projekt zagotovi učinkovito gradnjo, ob kateri celo privarčujemo.

Jasen in enostaven projekt - učinkovit projekt

Praksa večine projektantov je bila do sedaj ta, da so se v konceptih za sodobne novo gradnje tehnološke rešitve zgolj nadgrajevale ali podvojevale, kar je vodilo v visoka začetna finančna vlaganja, ki so seveda argumentirano od bila marsikaterega investitorja.

Pri delu projektantov torej pričakujemo dodano vrednost koncepta, za katerega s po močjo optimizacije, z manj vlaganji dosežemo več. Za takšne rezultate dela pa je potrebno znanje. Vsi dobri, učinkoviti in ekonomsko zanimivi projekti so že na prvi pogled enostavni in jasni.

Pri stanovanjskih stavbah mo ra arhitekturna projektna rešitev na ustrezen način vključevati želje investitorja po funkcionalnosti, videzu in podobno. S svojimi rešitvami arhitekt zaznamuje vse nadaljnje faze projekta - tudi ceno in učinkovitost - zato se mora svojega dela lotiti odgovorno ter mora učinke svojih odločitev stalno preverjati z ostalimi strokami, ki so vključene v projekt.

Dobra stara pravila

So pravila, ki se pri oblikovanju stavbe in njeni postavitvi v pro stor že tisočletja ne spreminjajo. Stavba naj bi bila čim bolj kompaktne oblike, s čim manj zamiki in predori toplotnega ovoja. Steklene površine naj bi bile zaradi naravne osvetljenosti in energijske bilance obrnjene proti jugu ter manj proti vzhodu, zahodu in severu, čemur morajo biti ustrezno prilagojeni tudi tlorisi.

Stavba naj bo zaščitena pred vetrom, pred vpadom sonca poleti, ipd. Poleg optimiranih tlorisov mora biti ustrezno prilagojeno toplotno coniranje stavbe. V večini novih hiš ogrevanih kleti ni oziroma so v toplotnem smislu ločene od bivalnega dela stavbe. Na podoben način so ločeni tudi po možni prostori, garaže in podobno.

Arhitekt mora pri pripravi načrtov dosledno spremljati tudi dvoje: potek toplotnega ovoja stavbe in potek ravnine zrakotesnosti, ki se ne smeta prekinjati. Pri večini učinkovitih projektov se je zaradi prilagojenih arhitekturnih rešitev v zadnjih letih močno zmanjšala stanovanjska površina - iz povprečja več kot 200 m2 proti 150 m2 - kar ob istih funkcijah stavbe zagotavlja tudi nižje investiranje in cenejše obratovanje.

Tehnološke rešitve so običajno le posledica predhodnih arhitekturnih rešitev.

Če je arhitekt zasnoval gradnjo s predhodno opisanimi načeli, bomo za enak energijski razred vlagali manj sredstev v toplotno zaščito, kot bi jih v primeru bolj razgibanega objekta. Za zagotavljanje bivalnih pogojev se funkcijsko ustrezno vključi tudi sistem prezračevanja z vračanjem toplo te. Glede na lokacijo stavbe na Primorskem ter izračune energijske bilance pa se ustrezno načrtujejo tudi instalacije ogrevanja ali pohlajevanja prostorov. Katere bodo imele pri sodobni stavbi prednost oziroma nosilno vlogo, nam namreč povedo izračuni.

MIHA PRAZNIK