Med potomci slovenskih rudarjev
Labin, nekoč velika občina, ki se je v samostojni Hrvaški razdelila na pet manjših, je znan po premogovniku v sosednji Raši. Rudnik je privabljal tudi veliko Slovencev, njihovi potomci druge in tretje generacije pa so aprila 2006 ustanovili Društvo Slovencev.
Labinski novinar in kronist domačih dogajanj Marijan Milevoj je v knjižici žepnega formata Labinade krajše poglavje posvetil Slovencem v Labinu. “Kraji ob rudarskih oknih v Labinščini so konglomerat zanimivega in pisanega sveta, v katerem je bilo tudi veliko ljudi s slovenskim poreklom. Prihajali so že za časa Avstrije, v času Italije iz slovenskega dela Istre, prva leta po vojni pa tudi iz krajev socialistične Jugoslavije. Mnogi med njimi so odšli ali pa so se njihove korenine izgubile. Manjši del se jih je spojil s tukajšnjim prebivalstvom.”
Ta navedek iz zanimive knjige, krajevne kronike labinskih prebivalcev, zagotovo zelo nazorno predstavlja slovensko skupnost druge in tretje generacije v Labinščini, ki se je že delno spojila z domačini, kot piše Milevoj, vendar pa je v zavesti ohranila še marsikaj slovenskega. To še posebej velja za drugo generacijo Slovencev v tem lepem in urejenem vzhodnoistrskem mestu in njegovi okolici.
Na srečanju v društvenih prostorih v novem delu Labina, neposredno ob avtobusni postaji, se jih zbere pet. Vsi sodijo v drugo generacijo Slovencev, ki so rojeni tu ali pa v teh krajih živijo od otroštva. Predsednica društva Silva Šutar Vujičić je rojena v Labinu, njeni starši pa so prišli iz Posavja. Druga dama v tej skupini je Vida Reisman, ki je leta 1947 v Labin prišla iz Marseilla, kjer je bil njen oče rudar. Po vojni je hotel oče delati v Trbovljah, vendar so ga po političnem dekretu napotili v Labin.
Zelo zanimiva sta tudi sogovornik, po rodu Primorca. Gaetano Sedej ima rodbinske korenine v Idriji, kjer se je rodil 1942 in se že naslednje leto z mamo preselil v te kraje, kjer je oče Rafael rudaril že od leta 1938. Božo Štucin je po rodu iz Cerknega, kjer je bil rojen 1940. Tudi njegov oče je prišel v Labin že pred vojno, Božo pa kot majhen otrok za njim med drugo svetovno vojno. Peti sogovornik, Alojz Fiket, upokojeni labinski poštar, ki kot pravi poštar pozna veliko ljudi, pa je prišel iz Šmarij pri Jelšah leta 1950. Oče mizar se je preselil v Labin z bratom, ki je bil rudar v Franciji in se je vrnil domov.
Te kratke zgodbe sogovornikov kažejo na značilno pisano poreklo naših rojakov oziroma njihovih staršev, ki jih je rudarski poklic pripeljal v te kraje. Velika večina današnjih Slovencev je po svojih starših rudarskega porekla ali, kot poudarja Vida Reisman, da je bil rudnik glavni, saj je skoraj sto odstotkov današnjih Slovencev Labinščine rudarskih potomcev druge in tretje generacije.
Štucin razkrije manj znan podatek: njegov oče je imel na izbiro služenje vojnega roka v italijanski vojski v Abesiniji ali pa rudarjenje v Raši. Podobno je bilo s Sedejevim očetom. Premogovniki v Istri so bili namreč državna podjetja, zato so imeli rudarji status državnih uslužbencev, kot bi bili vojni obvezniki. Ravno iz Idrije s stoletno rudarsko tradicijo, se je pod Italijo veliko rudarjev preselilo v Labin.
V to zgodbo sodi tudi Raša, kjer je centralni rudnik premoga. Fašistični režim jo je zgradil po vzoru korporativnega sobivanja. Kraj je bil načrtno zgrajen z osrednjim trgom, cerkvijo, boljšimi stanovanjskimi bloki za inženirje in rudarske preddelavce ter skromnejšimi za rudarje. In ravno slovenski rudarji so, če navajamo že omenjeno knjigo Labinade, “po večini opravljali v rudniku strokovna dela in poslovna opravila”.
Gaetano Sedej, ki dobro pozna zgodovino slovenske prisotnosti v Labinu, pove, da se je veliko slovenskih družin po drugi vojno odselilo v Slovenijo. “Slovenske občine, kjer so bili rudniki, so rojake pozivale in vabile, naj se vrnejo v rojstni kraj, in večina se je res odselila domov. Nas je ostalo relativno malo, vsi drugi so se odselili. Pred vojno in takoj po njej pa ni bilo tako, saj so imeli Slovenci tri svoje 'punkte', kjer so se srečevali predvsem ob nedeljah. Domačini, Istrani, so dejali, da so to slovenske oštarije.” Kacin k temu dodaja, da se je veliko rudarjev takoj po vojni zaposlilo tudi v rudniku Sečovlje.
Samo po sebi se torej postavlja vprašanje, koliko slovenskih rojakov sploh živi v Labinščini. Prva leta po vojni naj bi bilo v teh krajih vsaj 150 slovenskih družin, ugotavljajo sogovorniki. Če je vsaka štela vsaj pet članov, je bilo torej kakih 750 Slovencev ali celo več. “Po popisu prebivalstva na Hrvaškem leta 2001 se je za Slovence deklariralo 270 oseb. Podatki o letošnjem popisu pa še niso znani, vendar predvidevam, da nas bo, statistično vzeto, še manj,” pojasni predsednica Vujičićeva, Sedej pa dodaja, da se bo tretja generacija slej ko prej izgubila.
Da je čas naredil svoje, je čutiti tudi v živahnem razgovoru, kjer se slovenščina meša z istrsko narečno hrvaščino. Tretja generacija, vnuki nekdanjih rudarjev, pa so se že dodobra utopili v hrvaško okolje, saj so le redki med njimi, ki sodelujejo v društvu. Starejši pa umirajo. Tudi v teh krajih je veliko mešanih zakonov, v katerih običajno prevlada istrsko-hrvaški element.
Na vprašanje, kaj je bil motiv, da so (šele) pred petimi leti ustanovili slovensko društvo, skoraj v en glas odgovorijo, da se je zbralo nekaj entuziastov in, zanimivo, med njimi je bil mladi 30-letni novinar Glasa Istre Kristian Reisman, nečak gospe Vide, ki je postal prvi predsednik društva. Na njegovo pobudo se je zbralo prvih 14 članov, med njimi vseh pet sogovornikov tega prispevka. S povezovanjem v društvo so želeli ohraniti slovenski jezik in kulturo in spodbuditi druženje rojakov ter medsebojno povezanost. “Škoda, da se nismo organizirali že prej, ko nas je bilo veliko več,” pripomni Reismanova.
Po nekaj letih so lani od občine Labin pridobili društvene prostore. Na odprtju je bil tudi Rudi Merljak iz Urada za Slovence po svetu ter predstavniki sorodnih društev Istre in Kvarnerja. Z lastnimi sredstvi in prispevki donatorjev so nabavili osnovno opremo in na steno sobe narisali Triglav. Kot je povedala predsednica, sta dva glavna vira financiranja društva dotacija Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter klubska članarina. Na občini so sicer naleteli na razumevanje, vendar je njihova finančna pomoč skromna.
V društvo je včlanjenih 82 rojakov pretežno druge generacije Slovencev Labinščine. Koliko je vseh, pa so sogovorniki slej ko prej ugibali in jih preštevali. “V društvu je le kakih šest mlajših članov, ostalo pa smo mi, kot nas vidite,” se malo pošali predsednica, ki je kot vzgojiteljica edina med sogovorniki še zaposlena.
Na vprašanje, če so kot Slovenci občutili napete odnose, ki so še pred nekaj leti vladali med Slovenijo in Hrvaško, v en glas odgovorijo, da ne. “Včasih smo občutili malo nelagodja, vendar ne preveč. Prijatelji so mi za šalo rekli, naj obesim na hišo slovensko zastavo kot Jožko Joras,” dodaja Alojz Fiket. “Pri nas ni bilo in ni nacionalne nestrpnosti, saj živijo tu poleg Hrvatov še pripadniki italijanske manjšine, pa Srbi in Bošnjaki, ki imajo svoja društva. Tu živim že 60 let in nikoli nisem doživela nič neprijetnega, čeprav sem se povsod deklarirala za Slovenko,” pojasnjuje Vida Reisman.
Povedati velja tudi, da radi obiskujejo kraje po Sloveniji, še posebej tiste, kjer delujejo rudniki. Slovenija je blizu in jo na društvenih izletih radi obiščejo. Občina Labin je bila v času Jugoslavije pobratena z Idrijo, vendar so po osamosvojitvi obeh držav stiki zamrli. Ravno zato so na pobudo Sedeja povabili v Labin Društvo upokojencev iz Idrije. Na srečanju, ki sta se ga udeležila tudi idrijski in labinski župan, je bila izražena želja po obnovitvi stikov. Udeležujejo se tudi srečanj slovenskih društev na Hrvaškem. Dobro pa sodelujejo s sorodnimi društvi v Istri, med njimi še posebej s slovenskim društvom v Pulju, ki je najstarejše v Istri in jim nudi vsestransko pomoč.
TOMO ŠAJN
