Na obisku v bazoviškem Sinhrotronu
Italijani in Slovenci Bazovico povezujejo predvsem z zgodovino. V tej vasi na tržaškem Krasu so namreč leta 1930 usmrtili štiri člane slovenske antifašistične organizacije Borba, ki jim je smrtno obsodbo izreklo posebno sodišče italijanske države.
Bazovica pa se je ukoreninila tudi v italijansko narodno zavest, saj tam stoji spomenik italijanskim žrtvam povojnih pobojev. Toda preredki se zavedajo, da se v Bazovici ni pisala zgolj preteklost. Že dobrih dvajset let se tam rojeva tudi bodočnost.
Kilometer od vaškega jedra so namreč ob koncu osemdesetih let zgradili znanstveni center, ki ga v Trstu poznajo z imenom Sinhrotron. Delovanje in koristnost objekta je težko razložiti navadnim državljanom. Večina Tržačanov se zato ne meni zanj, kljub temu da ima Sinhrotron v mednarodni raziskovalni javnosti velik ugled. Za večinoma slovenske prebivalce Bazovice pa je ta znanstveni objekt celo boleče poglavje v vaški zgodovini, saj so za njegovo gradnjo morali razlastiti veliko lastnikov zemljišč. Mnogi so to dejanje razumeli kot krajo slovenske zemlje.
Mark Pleško: “Slovenija tega centra ni znala strateško izkoristiti. Neka profesorica v Ljubljani mi je celo rekla, da je Trst predaleč.”
Slovenci se radi pritožujemo
“Lahko potrdim, da nihče pri Sinhrotronu ni želel škodovati Slovencem,” pravi slovenski fizik in podjetnik Mark Pleško. Bil je zraven, ko so konec osemdesetih gradili Sinhrotron. Sodeloval je pri načrtovanju, izdelavi in zagonu. “Seveda je razumljivo, da vaščani gledajo na ta center kot na tujek. Takrat so protestirali, češ, zakaj ga morajo graditi prav tu. A tu je ravninska lega, zato boljše lokacije od te ni.”
Gradnjo Sinhrotrona je spremljalo kar nekaj protestov. Še danes bi mnogi v Bazovici raje videli, da bi bila na cesti proti Trstu še zmeraj gmajna, ne pa ta skupek nizkih zgradb, v katere se dnevno steka skoraj tisoč ljudi. “Pri inštitutu Sincrotrone so takrat imeli precej slabe vesti, ker so pač odvzeli zemljo domačinom. Zato so mene kot človeka, ki zna slovensko, večkrat prosili, naj vaščanom razložim, kaj se tu dogaja. In sem pač razlagal, da tu ni nevarnih ali tajnih raziskav, da ni radioaktivne nevarnosti, da ne bo nič eksplodiralo. Mnogi so hitro in rade volje prodali zemljo, pritoževali pa so se tisti, ki je niso hoteli prodati. Jaz sem samo enkrat dobil tako pripombo med svojim predavanjem, menda je bilo v Trebčah, in sem rekel, da se na politično plat ne morem spuščati. Sem pa kot strokovnjak razlagal, čemu služi ta center. Poslušalci so to sprejeli in mi tudi zaželeli strokovni uspeh, češ, če so nam že vzeli zemljo, naj Slovenci dobimo vsaj strokovno kaj od tega.”
Giovanni De Ninno si zelo prizadeva, da bi tržaški znanstveni center pri Bazovici dobil svojo podružnico v Ajdovščini. “Od tega bi imeli dobiček tako Slovenija kot Italija.”
Danes pa Mark Pleško izreče tudi mnenje, ki ni s področja znanosti: “Slovenci se radi pritožujemo, ne znamo pa ukrepati. Sinhrotron je bil za Slovence in domačine tukaj v Bazovici lepa priložnost. Lahko bi vsaj odprli picerije ali kafiče, a se tega niso spomnili.”
Po mnenju Marka Pleška je tudi Republika Slovenija zamudila priložnost. “Takrat sem zbral podpise 120 znanstvenikov in raziskovalcev, da bi si tu postavili slovensko raziskovalno postajo. Uspelo mi je tudi pripraviti srečanje med takratnim ministrom Radom Bohincem in ljudmi iz tukajšnjega inštituta, a potem iz tega ni bilo nič. Slovenija tega centra ni znala strateško izkoristiti. Neka profesorica v Ljubljani mi je celo rekla, da je Trst predaleč.”
A kot kaže, še ni vse zamujeno. O tem nas je prepričal Giovanni De Ninno, čigar življenjska zgodba je nadvse zanimiva. Rodil se je namreč v Rimu in študiral fiziko v Firencah, a kljub temu odlično zna slovensko. “Če ne bi izbral fizike, bi študiral antično književnost,” je povedal. “Slovenščine sem se rad naučil, ker je krasen jezik. Deloma je podobna stari grščini. Mene na primer zelo fascinira glagolska dvojina.” Všeč mu je očitno tudi Primorska, saj dela v Trstu in predava na univerzi v Novi Gorici. “Ta univerza je po mojem idealno središče. Študentov je malo, tako da se s predavatelji lahko vzpostavi odličen odnos.”
De Ninno si zdaj zelo prizadeva, da bi tržaški znanstveni center pri Bazovici dobil svojo podružnico v Ajdovščini. “Od tega bi imeli dobiček tako Slovenija kot Italija. Kakšen je interes Slovenije, ni treba razlagati. Zakaj pa bi bil tak center v Ajdovščini koristen tudi za Italijo? Zato, ker bi razširil raziskovalne možnosti tržaškega Sinhrotrona, a ne samo to. Veste, znanosti se v Italiji ne pišejo lepi časi, medtem ko vzhodna in srednja Evropa na tem področju izjemno uspevata. Najboljši način, da se Italija priključi temu vlaku, je prav ta, da pomaga pri gradnji tega centra v Ajdovščini, ki bi nastal z evropskim, italijanskim in slovenskim denarjem.”
Izjemno natančne raziskave materialov
A kaj se sploh skriva za pojmom sinhrotron? Gre v splošnem za krožno napravo, ki različne atomske delce pospešuje do skoraj svetlobne hitrosti. Po naključju so znanstveniki pred več kot šestdesetimi leti ugotovili, da elektroni, ki se najlažje pospešijo tik do svetlobne hitrosti, v zavoju oddajajo poleg vidne še ultravijolično in rentgensko svetlobo, ki je za fizike zelo koristna. Omogoča namreč izjemno natančne raziskave materialov in njihove kristalne in atomske strukture.
Primeren slovenski izraz je pospeševalnik. V Bazovici so ob koncu osemdesetih let postavili tak pospeševalnik elektronov, ki ima krožno obliko in meri 260 metrov. Imenuje se Elettra. Kot bi tekli na atletski stezi, elektroni krožijo z veliko hitrostjo, ki je blizu svetlobni. Pri tem oddajo svetlobo, ki jo raziskovalci lahko “uporabijo” na 22 točkah, ki jim pravimo eksperimentalne postaje. Te izkoristijo predvsem raziskovalci iz znanstvenih ustanov, ki si brezplačno uporabo ene od Elettrinih postaj zagotovijo preko razpisov, ki jih na pol leta objavlja Elettra. Kdor postajo uporablja brezplačno, mora svoje ugotovitve objaviti. To pa ne velja za raziskovalce s področja industrije in gospodarstva, ki postaje uporabljajo za plačilo. V tem primeru so ugotovitve tajne.
Elettra je zato koristna za mnogovrstne raziskave. Informativna zgibanka našteva okoljsko, farmacevtsko, zdravstveno, prehrambeno, tekstilno in tehnološko področje, a tudi kulturno. Odgovorna za stike z javnostmi tržaškega Sinhrotrona Laura Bibi Palatini je na primer omenila nedavno proučevanje 250 let stare violine, s katero so raziskovalci želeli ugotoviti, kakšne skrivne lastnosti ima les dragocenega in blagozvenečega glasbila.
Še bolj podrobne raziskave pa omogoča novi pospeševalnik. Dobesedno lahko izmeri kemične reakcije v upočasnjenem posnetku. Ta se imenuje Fermi in za razliko od Elettre pospešuje elektrone premočrtno. Meri 360 metrov, leži tik ob Elettri, dogradili pa so ga pred kratkim.
“Ko me vprašajo, kaj bi se zgodilo, če bi sinhrotron eksplodiral, odgovorim s primerjavo,” nam je med sprehodom po krožnem pospeševalniku razložil Mauro Zambelli. “Bilo bi, kot če bi eksplodirala tovarna jogurta. Nič se ne bi zgodilo. Tu ni nobenega radioaktivnega sevanja, o katerem ljudje toliko govorijo.”
Zambelli se je rodil v Genovi, bil dolgo let raziskovalec, zdaj pa je predvsem podjetnik. Vodi podjetje Kyma, ki je nastalo s sodelovanjem bazoviškega Sinhrotrona, italijanskega podjetja Euromisure Srl in slovenske družbe Cosylab d.d. Zambelli je zdaj delovni kolega Marka Pleška, ki se je preko Cosylaba in Kyme po več kot desetih letih vrnil v Trst kot podjetnik. Kyma namreč izdeluje posebne magnetne naprave, ki so bistvene pri delovanju pospeševalnika Fermi in jih prodaja pospeševalnikom po celem svetu.
Slovensko-italijansko sodelovanje, ki ga poosebljata Zambelli in Pleško, je najbrž najlepši dokaz, da Bazovci svoje zemlje niso žrtvovali zaman.
PETER VERČ
