Nacionalno varnost ogroža - država!

Meje med sosedskimi narodi vzdržuje pogoltni kapital, ki se požvižga na želje, potrebe in tegobe lokalnega prebivalstva, zato se moramo še naprej bratiti in rušiti pregrade, s katerimi nas skušajo ločevati, so sklenili.

Center za mirovne študije iz Zagreba, Mirovni inštitut iz Ljubljane, center MIRamiDA iz Grožnjana in Društvo prijateljev zmernega napredka (DPZN) iz Kopra so, tudi s pomočjo evropskega denarja, tovrstno razpravo že večer poprej pripravili v sosednjih Bujah.

Vera v civilno družbo

V Kopru je med pozdravnimi nagovori Lana Zdravković z Mirovnega inštituta v Ljubljani zbranim - domačinov je bilo komaj za vzorec, dogodek so osmislili gostje iz Hrvaške - zadovoljno priznala, da ji sodelovanje z zagrebškimi kolegi in koprskim društvom vrača “vero v moč civilne družbe”, zato upa, da se bodo takšnile otočki moči še naprej povezovali. Pozivu se je pridružil Goran Božičević, programski vodja centra MIRamiDA iz Grožnjana: “Povezovati se moramo, ne ker bi to zahteval kakšen donator, ne ker bi bilo to moderno, ne ker bomo tako popularnejši, ampak zato, da meja čimprej pade. Hrvaška je končno dobila zeleno luč za vstop v EU, blizu smo.”

Mladi fašisti s puškami na Škofijah

Za omizje se je posedla četverica uvodničarjev. Osemdesetletnik Leander Cunja, poznavalec svetovne in zlasti lokalne zgodovine, ki je pred dvema desetletjema kot koprski občinski uslužbenec društvu DPZN pomembno pomagal pri prvih korakih in je danes njegov častni član, je naslikal portret nekdanjega vsakdana v obmejnih Škofijah, se vrnil v svoje otroštvo, povedal, da je obiskoval italijansko osnovno šolo in niti pomislil, da bi bilo lahko drugače, da bi se lahko šolal v slovenščini. Kot “stvar usode” je sprejel tudi včlanitev v fašistično otroško organizacijo Balilla: “V četrtem, petem razredu so nam dali celo puške. Vsako soboto smo marširali. Odkrito moram povedati, da smo bili nad tem navdušeni. Sam nisem čutil nobenega odpora. Tako so nas vzgajali. Ko so leta 1945 prišli partizani, nisem bil preveč navdušen. Otroci, pač. Radi smo se igrali s puškami.”

Pozneje je obiskoval slovensko gimnazijo v Trstu in moral vsak dan prečkati mejo med cono A in cono B: “Nekateri iz cone A pa so hodili v šolo v Koper. Na meji so jih naši miličniki sprejemali zelo lepo, nas pa grdo gledali, češ da hodimo h kapitalistom, sovražnikom, imperialistom. Čedalje težje je bilo, tako za šolarje kakor za delavce in druge. Istra je bila pač močno vezana na Trst.”

Slikovito je pripovedoval, kako je politika z njegovimi kraji lep čas grdo mešetarila, domačinom otežkočala vsakdan. Stvari so se unesle s podpisom Londonskega memoranduma leta 1954 in kasnejšo uvedbo prepustnic. “Z velikim navdušenjem sem pričakoval zlasti naš vstop v EU, mislil, da se bomo znašli v malih nebesih, kakor danes mislijo Hrvati. Zdaj se mi moja tedanja pričakovanja zdijo smešna. Vidim, da nismo nič na boljšem: nekoč si moral pokazati prepustnico, danes pa vinjeto. Tržačani so pravzaprav na slabšem.”

Ljudje se ne bojijo političnih sporov, tarejo jih druge skrbi

Programski vodja zagrebškega Centra za mirovne študije Gordan Bosanac se je pomudil pri “strategiji nacionalne varnosti, dokumentu, ki ga ima vsaka država in v katerem vsaka pove, česa se boji”. Toda ljudje se ne bojijo terorizma ali meddržavnih sporov, pestijo jih druge skrbi: brezposelnost, slabo zdravstveno zavarovanje, dolgovi, korupcija v domačem državnem aparatu ... “Ko smo na hrvaškem obrambnem ministrstvu pomagali oblikovati strategijo nacionalne varnosti in ugotavljali, česa se bojijo naši državljani, je neki uradnik dejal: 'Ko pregledam, kaj smo našteli, vidim, da nacionalno varnost najbolj ogroža sama država.' Prikimali smo.” In v tistem hipu se je oblikovanje dokumenta kajpak ustavilo.

“Kam bo naša država vlagala denar jutri - v novo schengensko mejo z Bosno ali v izobraževanje, zdravstvo in druga področja?” se je vprašal Bosanac in, okrenjen k Leandru Cunji, prikimal: “Res je, država se ne meni za potrebe ljudi, ki živijo ob meji. Dobro ste opazili, da je prepustnico nadomestila vinjeta, da smo torej deležni novih vrst restrikcij. Prav te nove, manj opazne meje so sila zanimive. Zanimivo je tudi, da govorijo, kako skušajo z reguliranjem zavarovati nas, ljudi, potrošnike. Regulirati morajo hrano, zdravstveni sistem, izobraževalni sistem ... Premeten trik, enak trikom iz hladne vojne.”

Imaš brado, torej si terorist!

“Moja pranona je vse življenje živela v isti vasi. Najprej je sodila pod Avstro-Ogrsko, potem pod Italijo, potem pod Jugoslavijo, potem pod Slovenijo, dočakala je tudi Evropsko unijo. Kakor bi ogromno potovala. Pa je bila vse življenje v eni in isti vasi,” se je nasmehnil mladi umetnik Damir De Simone, ki si zdaj v Oliki tik schengenske meje gradi atelje. “Nekoč sem kopal ob cesti, mimo so pripeljali slovenski policisti, ustavili, me zasuli z vprašanji, potem pa je eden rekel: veš, smo te morali preveriti, ker imaš brado.”

Bližnjih srečanj z organi mu tudi sicer ne manjka. “Nekaj mora biti s to brado. Najbrž me imajo za terorista,” skomigne. In življenju ob schengenski meji ob rob doda: “Meja mi je zoprna. Ločuje kraje, ki so si tako in drugače blizu. Dovolj bi bila administrativna meja, toliko, da veš, koga poklicati, če imaš težave z vodovodom ali kanalizacijo.”

Zgovoren je tudi podatek, da se v narečju njegove vasi prepletajo lastnostni sosedskih jezikov. Kajti jezik je živ in ne trpi meja.

Ni jih zanimala prva istrska univerza

Sklepno sintezo slišanega je opravil gostitelj Marko Brecelj. Poudaril je, da je po njegovi oceni najnevarnejše onesnaževanje človeških možganov, ki ga v prvi vrsti izvajajo mediji in politika. Spomnil je na slovensko-hrvaško medijsko slavo Joška Jorasa in politikov, ki so ob meji zganjali cirkus, velik plus pa so si v njegovi beležnici prislužili lokalni oblastniki iz obeh držav, ki so javno opozorili, da politična zgaga nima nikakršne zveze z interesi lokalnega prebivalstva. “Sem za čezmejno povezovanje in skupni boj zoper onesnaževanje, zoper jorasiziranje prostora,” je dejal in žel prikimavanje.

Zavzel se je za ustanovitev mednarodne regije, opozoril, da meja, ki razsekava Istro, ni zgodovinsko utemeljena, se spomnil, kako je ustanoviteljem Univerze na Primorskem zaman svetoval, naj namesto tretje slovenske ustanovijo prvo istrsko univerzo, za konec pa je okrcal še koprsko oblast, ki se ni odzvala vabilu na tokratno razpravo: “Prezaposleni poslovni subjekti iz občinske uprave zdaj pri meni niso dobili plusa. Naslednjič jih ne bom prosil le, naj nas podprejo z navzočnostjo svojega medijskega sijaja, ampak jim bom izstavil račun. Naj nas podprejo z gotovino! Ocenjujem, da jih bo današnja odsotnost stala tisoč evrov.”

K omizju je prisedel še Ivan Peterle Ivanček z Miljskih hribov nad Ankaranom, ki jih je sam nekoč poimenoval “tihotapski hribi”. Če živiš ob strogo nadzorovani meji boš slej ko prej dobil tihotapstvo, je dejal in navrgel nekaj duhovitih, a trpkih anekdot o čezmejnem “poslovanju”. Več kot zgolj trpko pa je bilo njegovo pripovedovanje o brezčutnih trgovcih, prevoznikih, ki so prebežnikom mastno zaračunavali, zatem pa jih dvesto metrov pred mejo prepustili usodi. Tako gre to.

Brez države bomo težko živeli, najsi bo še tako škodljiva, so si prikimali zbrani. Vsekakor pa si moramo prizadevati, da čimprej izbrišemo meje, nasilno zgrajene med narodi.

Obljubili so si, da se kmalu spet srečajo. Če ne prej, na prvem schengen-partyju. Druženji v Bujah in Kopru sta namreč šele začetek nečesa velikega, se pridušajo. ANDRAŽ GOMBAČ

Zoper meje za skupnim omizjem koprskega MKSMC (z leve): Damir De Simone, Leander Cunja, Gordan Bosanac in Marko BreceljAndraž Gombač