“Najmlajši Tržačan je ševedno Boris Pahor”

Publika, ki je na četrtkovi predpremieri Poslednjega termina(l)torja do zadnjega kotička napolnila koprsko gledališko dvorano, žarečih obrazov odhaja domov. Kobalu se ljudje smejijo - kaj smejijo, krohotajo - od prvega trenutka, ko stopi na oder. Kljub temu njegove šale niso plehke, nasprotno, zelo globoke so, večkrat z grenkim priokusom. Tudi tokrat je povedal veliko pikrih, predvsem na račun zamejske stvarnosti.

> Kaj po navadi storite takoj po predstavi?

“Usedem se v avto in se odpeljem domov.”

> Takoj?

“Takoj. V avtu se sprostim. Prižgem si cigaro, zavrtim si glasbo … Urica vožnje, in sem doma. Je pa res, da po predstavi in tudi vaji ne morem takoj zaspati. Berem, če je žena še pokonci, se pogovarjava, božam psa … Počnem čisto banalne stvari.”

> Kakšno glasbo poslušate, ko v avtu kadite cigaro?

“Nimam posebnih želja. Včasih si poiščem glasbo, ki jo želim poslušati, največkrat pa glasbo poslušam pasivno. Rad poslušam radio, rad imam, da govorijo, da mi kaj povedo. Ko sem v avtomobilu, skoncentriran na vožnjo, dobim strašno veliko idej.”

> Večkrat ste že omenili, da v zasebnem življenju niste tak zabavljač kot na odru ...

“Nisem tak, kot se zdi. Mislim, sem tudi tak, kdaj v družbi. Sicer pa sem bolj dolgočasen človek. Velikokrat sem melanholičen.”

> Vas zaradi slave ljudje gledajo drugače?

“Slave ne upoštevam. Zame ta beseda ne obstaja. Slovenski prostor je premajhen, da bi se ulegel na lovorike. Slava je kot kratek snežni viharček, pride in gre. To ni slava kot pri velikih narodih, kjer te nosijo na rokah. Slovenci nimamo tega kulta, kar je morda tudi v redu.”

> Bi zmotilo vašo kreativnost, če bi se oprijeli slave?

“Ne vem, ker se je nisem nikoli oprijel. Me tudi včasih malo moti. Vsakič, ko me kdo pokliče, tudi vi za ta intervju, me ima, da bi rekel, saj si boste ogledali predstavo, kaj bom ponavljal vedno iste zgodbe.”

> Ampak ljudje vas radi poslušajo.

“Ja, ja. Saj zato sem tam, na odru.”

> Predstava Poslednji termina(l)tor se dogaja v Trstu, vašem rodnem mestu. Kako se spominjate Trsta svoje mladosti?

“Moje otroštvo je bilo povsem normalno otroštvo v mestu, ki pa ni bilo povsem normalno. Kot tudi danes ni. Trst je čudno, shizofreno mesto z razdvojenimi dušami, kjer se ne ve točno, kaj je italijansko, slovensko, hrvaško, slovansko, judovsko … Zelo redko hodim v Trst. Obiskat grem mamo. Hodim po mestu in se z nostalgijo spominjam 'svojega' Trsta, Trsta moje mladosti. Danes je to Trst Kitajcev, Romunov, Rusov, Srbov, črncev. Ne prepoznam ga več. Popolnoma je izgubil značaj srednjeevropskega mesta s svojo kulturo. Današnja realnost je popolnoma nova, veliko bolj vulgarna in surova.”

> Boste s predstavo gostovali tudi v Trstu?

“Tega še ne vem. Malo me je zmotilo, da so Tržačani že objavili, da predstava tam bo, ne da bi me kaj vprašali. Pogajanja še potekajo.”

> Imate kako zamero do Tržačanov?

“Mislim, da gre bolj za zamero Tržačanov do mene. Ampak ne publike. Ta je ostala. Publiko imam rad, z institucijami pa se ne gledamo ravno prijateljsko. V bistvu se ignoriramo, kar se mi zdi dober kompromis.”

> Kako se počutite “v emigraciji” v Ljubljani?

“Ljubljana je moj drugi dom. Tja sem šel študirat leta 1976. Zelo težko sem jo sprejel, nelagodno mi je bilo na začetku. Ničesar se nisem mogel privaditi, ne klime ne ljudi ne govorice. Potem počasi ugotoviš, da brez Ljubljane ne bo šlo, in postaneš malce oportunističen. Zdaj pa sem to mesto sprejel. Zadovoljen sem, da živim tam. Verjetno ne bom nikoli čisto Ljubljančan, ampak tudi čisto Tržačan nisem več.”

> Kaj pa kulturno okolje v Ljubljani, vas stimulira za ustvarjanje?

“Kulturno okolje v Ljubljani je močno. Roko na srce, lahko kritiziramo, lahko pljuvamo drug po drugem, to je naš nacionalni šport. Ampak Ljubljana je kulturno močno mesto. Tujci prihajajo poslušat koncerte, gledat predstave. Brez Ljubljane jaz v svojem poklicu ne bi bil isti. Seveda pa ne pozabljam, od kod prihajam, da je Primorska moja regija. Rad igram na Primorskem. Ampak moraš ugrizniti tudi v ljubljanski svet, v to jabolko, ki je včasih strašno grenko in kislo.”

> Kaj s svojo najnovejšo predstavo sporočate zamejcem?

“Ne govorim samo zamejcem, ampak Slovencem na splošno. Sporočilo je grenko: to je absolutno izginevanje zamejskega človeka, slovenstva na področju, kjer sem se rodil. Mislim, da je ta etnična skupina s časom obsojena na smrt.”

> Zaradi medsebojnih bojev?

“Zaradi vseh različnih bojev, zaradi geopolitične situacije, v katero je zašla. Zaradi tega, ker tudi sam Trst kot tak umira. In znotraj njega umiramo tudi mi. Sem strašen pesimist. Ne vidim prihodnosti.”

> Mladi verjetno iščejo pot iz te situacije?

“Ne vem. Nimam toliko stikov. Kar pa jih imam prek gledališke šole, se mi zdi, da tam vlada neka čudna depresija. Nič se nikamor ne premakne. Kot da ta prostor nima vetra v jadrih. Najmlajši Tržačan je še vedno Boris Pahor.”

> Veliko delate. Na kaj ste v zadnjem letu najbolj ponosni?

“Na zadnjo predstavo. Poleti na dramatizacijo in predstavo Nekropole Borisa Pahorja na ljubljanskem gradu, malo pred tem pa na predstavo Molièrovega Skopuha v Mestnem gledališču Ljubljanskem.”

> Ste v svobodnem poklicu?

“Da.”

> Ali zato toliko delate?

“Svobodnjak sem bil 17 let, nato sem bil deset let v službi, zdaj pa sem spet svobodnjak. Vem, kaj to pomeni. Razlika je le v tem, da si v Jugoslaviji kot svobodnjak preživel, danes pa ne preživiš, če ne delaš veliko stvari. Ampak jaz rad delam. Ne morem si zamisliti, da bi bil brez dela. Zmeraj nekaj 'prčkam'. Doma večkrat slišim očitke, da delam celo preveč. Ampak meni je to všeč.”

> Kaj vas spravi v smeh?

“Prisrčen dovtip, nekaj, kar se zgodi naravno, kar je inteligentno. Se mi zdi, da gresta duhovitost in inteligenca skupaj.”

> Lahko na silo poveste dober štos?

“Ne. To nikoli ne uspe. Ali štos premisliš, ga preizkušaš, in gre, ali pa je spontan.”

> Kako si napolnite baterije?

“Berem, se pogovarjam. Rad opazujem ljudi.”

> Kaj radi berete?

“Vse. Izberem si kaj zelo težkega, vzporedno pa … Trenutno imam fazo kriminalk. Poleti sem prebral 20 knjig italijanskega pisatelja Camillerija. Navdušen sem nad njim. Celo srbi me, da bi tudi sam kaj podobnega napisal. Pa ne bom.”

> Kateri igralec vam je najbolj pri srcu?

“Veliko jih je. Najraje sem gledal svojega očeta, ki je bil igralec v gledališču. Ob njem sem rasel in v bistvu me je on cepil kot igralca.”

> Kaj ste se naučili od njega?

“Komedije. Bil je fenomenalen talent za komedijo. V sebi je imel čudno zmes. V umetniškem smislu je bil zelo italijanski, po duši pa slovanski. Ena taka italijanska melanholija. Bil je tudi zelo eleganten. Jaz nisem tako eleganten. Sem malo bolj grob.”

> Ste se že zgodaj odločili, da boste igralec?

“Malo me je vlekla zdravniška služba. Pri 13 letih sem bil impresioniran nad presaditvijo srca, ki jo je izvedel famozni Christiaan Barnard. Seveda sam niti slučajno ne bi tega zmogel. Že študij bi bil prehud zame. Nisem človek, ki bi sedel, pisal, študiral … Jaz recimo berem in pišem v kaosu. Takrat sem najbolj zbran. V tišini sem 'gótov'. Imam svoj red v glavi, točno vem, kaj hočem. Na zunaj pa je to videti kažin brez konca.”

> Kje se vidite čez pet let?

“Dajva, dobiva se čez pet let, pa vam bom povedal.”

> Kako gledate na življenje?

“Skozi življenje se je treba prebijati s kančkom humorja. Hočem reči, do sebe in do drugih je treba vzpostaviti neko distanco in se pogledati od zunaj, če se da.”

> Kako bi ljudi povabili na predstavo?

“Pridite, ker je fajn.”

ALJA TASI