Nov plašč za hišo

Danes pričakujemo, da naj bi letna raba energije za ogrevanje in pripravo tople sanitarne vode ne presegala 50 kWh/m2, čemur se da približati ali celo preseči tudi z bolj ali manj celovitimi pristopi pri energetski sanaciji starih objektov.

Značilnost stavb glede na starost

Že s tem, iz katerega obdobja je stavba, lahko grobo sklepamo o porabi energije. Seveda je veliko odvisno od bivalnih navad uporabnikov, od tega ali so bila zamenjana okna, izolirano podstrešje.

Za stavbe izpred 2. svetovne vojne je značilna tradicionalna gradnja in materiali brez toplotne zaščite, slabo bivalno ugod je, prepihi, hladne konstrukcije, težave s kondenzacijo vodne pare. Potreba ener gije za ogrevanje je 180-250 kWh/m2a.

Za stavbe, grajene do 1970, je poleg tradicionalne gradnje značilna uporaba armiranega betona, kar je imelo prednosti glede statike, a tanjše konstrukcije in s tem visoke toplotne izgube. Večje zastekljene površine. Poraba energije za ogrevanje 180 – 280 kWh/m2a.

Za obdobje med 1970 in 1980 so značilne vitke betonske konstrukcije, montažni be tonski elementi z zares minimalno toplotno zaščito. Potreba energije za ogrevanje je 140-300 kWh/m2a.

V obdobju 1980 do 1990 je čutiti vpliv prvih konkretnih predpisov o toplotni zaščiti, saj postane toplotna izolacija do daten sloj v konstrukcijskih sklopih. Po treba energije za ogrevanje je 120-160 kWh/m2a.

Obdobje 1990 do 2002 prinese razmah montažnih stavb, nekoliko večji poudarek na toplotni zaščiti stavb. Stavbno pohištvo je energetsko vse bolj učinkovito. Potreba energije za ogrevanje je 80-150 kWh/m2a.

Toplotno izoliranje ob obnovah

Ob energetskih sanacijah je najboljše, da se odločimo za toplotno izolacijo na zunanji strani, saj tako dosežemo najugodnejši temperaturni profil skozi celotno konstrukcijo in zaščito nosilne konstrukcije pred zunanjimi temperaturnimi vplivi. Poleg akumulacije toplote in neproble atičnega prehoda vodne pare je preprosto odpravljati toplotne mostove.

Pogosto se zgodi, da se iz takšnih ali drugačnih razlogov investitor odloči za toplotno izolacijo na notranji strani, čeprav je to v gradbeno fizikalnem smislu tvegana izvedba, saj dobimo neugoden temperaturni profil skozi celotno konstrukcijo in je zid izpostavljen velikim temperaturnim nihanjem. Akumulacije toplote ni.

Velike težave so z zagotavljanjem popolne parne zapore in s tem preprečevanja kondenzacije vodne pare v sami konstrukciji. Izredno težko, pogosto tudi neizvedljivo, je reševanje toplotnih mostov med etažami. Razen v primeru spomeniško zaščitenih stavb, ko posegi na zunanjem delu zidu niso dovoljeni, je toplotna izolacija na notranji strani najpogosteje napačna odločitev.

Pravilnik o učinkoviti rabi energije iz leta 2010 in pripadajoča tehnična smernica TSG-1-004:2010, določata med drugim tudi najvišjo dovoljeno toplotno preho dnost (Umax ) za zunanje površine stavbe in za zunanji zid ta znaša 0,28 W/m2K, za strop proti neogrevanemu prostoru pa 0,20 W/m2K. To se da doseči z različno debelimi plastmi različnih toplotnih izolacij, saj so specifične toplotne prehodnosti slednjih od 0,22 W/mK navzgor, običajno med 0,35 do 0,45 W/mK.

EKO Sklad RS je v zadnjih nekaj razpisih določil, da mora biti debelina toplotne izolacije (TI) za pridobitev nepovratnih sredstev 15 cm TI materiala s toplotno prehodnostjo 0,45 W/mK. Ob vgraditvi izolacijskih materialov z boljšo, torej nižjo specifično toplotno prehodnostjo, je lahko debelina TI tanjša, saj je določeno tudi, da je lahko razmerje med prehodnostjo in debelino TI največ 0,3. Pri vgradnji TI s toplotno prehodnostjo 0,035 W/mK zadostuje torej 11 cm debel sloj TI.

Smernice je pametno upoštevati tudi, ko ne gre za pridobivanje sredstev

Ker so sestave sten starih objektov zelo raznolike (polna ali votličava opeka, ka men, armirano betonska, iz lahkega betona,..), različnih debelin in z zelo slabo toplotno izolativnostjo, je tako poenotenje, ko se praktično že z debelino TI doseže najvišje dovoljene toplotne prevodnosti zunanjih površin, zelo koristno. Smiselno ga je upoštevati tudi v primeru, ko se investitor ne namerava potegovati za ne povratna sredstva

Različne vrste toplotno-izola cijskih materialiov

Na trgu najdemo vse več različnih vrst toplotno-izolacijskih materialov, kot so izolacije iz bakelita, plute, lesnih vlaken, fe nolne pene in podobno. Kljub temu pri nas največkrat kot toplotno izolacijska materiala uporabljamo ekspandiran polistiren (stiropor) in izolacijo iz mineralnih vlaken (steklena ali kamena volna).

Izolacija iz mineralnih vlaken je kemijsko nevtralna, ne trohni, se ne stara in je odporna na visoke temperature. Toplotna prevodnost je dobra (med 0,030 W/mK in 0,045 W/mK).

Težavo predstavlja hitro naraščanje to plotne prevodnosti pri vlaženju, zato je potrebno posebno pozornost posvetiti skladiščenju, parnim oviram in zaporam ter preprečiti vstop vode v konstrukcijo ovoja stavbe.

Eekspandiran polistiren ali stiropor ima toplotno prehodnost med 0,030 in 0,040 W/mK. Je nestrupen in obstojen, če je pravilno vgrajen. Ni odporen na organska topila, UV-sevanje in temperature višje od 80 stopinj Celzija ter slabo vpija vlago. Pred uporabo mora določen čas “odležati”. Dodatki mu sicer zmanjšujejo gorljivost, tako da se plamen po njem ne širi.

Zelo pomembno je, da pri odločanju za fasadne sisteme upoštevamo le celovite sisteme (lepila, izolacija, pritrdilni material, mreže, zaključni sloj itd.), ki so preizkušeni. Ker pogosto ne poznamo sestave ob stoječih ometov, ker so lahko poškodovani, ker je poškodovana osnovna konstrukcija,.. je potrebno posvetiti več po zornosti pripravi površine in fasado res nično pritrditi (sidrati) po navodilih proizvajalcev – brez upoštevanja občasnih pri poročil izvajalcev v smislu: “Ah, saj tega pa ne rabite, bo držalo tudi brez tega”.