Od Ilirske Bistrice do Lipice
Po besedah majorja Draga Božaca, poveljnika 45. območnega štaba TO Sežana, se je sklepno dejanje osamosvojitvenih aktivnosti začelo v sredo, 26. junija 1991, v jutranjih urah.
Ob 7.30 je na poveljstvo štaba pritekel delavec PTT podjetja iz Sežane Vojko Mahnič in zadihan poročal: “Major Malinović iz vojašnice v Sežani je ravnokar klical po telefonu generala Marjana Čada in zahteval okrepitev obmejnih enot, ker le-te s silami, ki jih imajo na razpolago, naloge odstranitve tabel z napisom Republika Slovenija in slovenskih zastav z mejnih prehodov ne more opraviti. Odgovor generala je bil: \'Ne skrbi, v pomoč dobiš tanke in dovolj vojakov za izvedbo načrtovane akcije\'.” Tu moramo dodati, da so številni drugi pričevalci, tudi sam Vojko Mahnič, omenjali poznejši čas prejema in posredovanja zgornje informacije. Večinoma so dogodek locirali v čas okrog 11. ure ali celo kako minuto pozneje ...
Božaca je poročilo osupnilo, saj posredovanja tankov na meji ni pričakoval. O obvestilu je takoj poročal poveljniku 4. PŠ TO in komandirju postaje milice v Sežani. Okoli 11. ure so začele v štab prihajati povratne informacije. Iz vojašnic v Ilirski Bistrici in Pivki so šle proti meji tankovske kolone. Sledilo je prvo povelje: povezati se z milico in z nenasilnimi sredstvi ovirati prodor tankovskih kolon. Na relaciji Ilirska Bistrica-Divača-Sežana je bila prva barikada v Dolnjih Ležečah, kjer so miličniki iz Divače zaprli pot s srbskim avtoprikoličarjem, ki je bil “pri roki”. Vendar se je preboj barikade nadaljeval brez ustavljanja.
Prvi strel v Sloveniji
Na križišču v Divači so postavili drugo barikado, kjer so se tanki morali ustaviti. Zaradi vročine, neprehodne barikade in ljudi, ki so se začeli zbirati (z miličniki in teritorialci vred), je mlad poročnik, ki je vodil kolono, izgubil živce. Potegnil je pištolo in ob 14.30 so odjeknili prvi streli v Sloveniji, na srečo mimo glave nekega občana, ki je bil preveč vnet v prepričevanju mladega poročnika. Vojakom je uspelo delno razmakniti in delno uničiti barikado, tako da so tanki nadaljevali pot proti vasi Lokev in mejnemu prehodu Lipica.
Pred vasjo in v vasi sta čakali dve novi barikadi ter vsi prebivalci Lokve, ki so bili tedaj doma, predvsem starejši in mladina. V zmerjanju, prerekanju in grožnjah sta prednjačila major Jurić, “domačin” s Kozine, in vodnik, ki je pred leti pomagal kopati vodovod po vasi. Prebivalci niso popustili niti pred grožnjami z orožjem. Tanki so se obrnili in pod vodstvom vodnika, ki je poznal vas, le-to obvozili in se izognili barikadam. Pot do Lipice in Fernetičev je bila prosta. Med kraškimi gmajnami so se izognili Sežani, pot preko železnice pa jim je omogočil šef železniške postaje Milenko Babić (srbske narodnosti), ki ni upošteval ukaza komandirja milice Borisa Gradiča, naj zapre progo in pred tanke postavi vlakovno kompozicijo. Okoli 15. ure so bili prvi tanki v Lipici in v sežanski vojašnici.
Lokacija štaba TO v soseščini vojašnice seveda ni bila najprimernejša, zato so ga okoli 14. ure preselili iz Sežane v Dutovlje, v tamkajšnjo osnovno šolo. Pri tem je imel nemalo zaslug ravnatelj Marijan Plazar, ki jim je to omogočil.
Že 26. junija so imeli teritorialci “pod nadzorom” tudi carinarnico; tam je bil namreč oddelek osmih ljudi pod poveljstvom Igorja Boleta. Vendar so bili dobesedno ujeti v stavbo, saj so jim cariniki prekinili telefonske zveze, do njih pa ni mogel nihče. Zvečer so hoteli zbežati, pa jim je carinik izmaknil lestev. Naslednjega dne jim je nekako uspelo pobegniti, vendar jih je odkril helikopter in streljal nanje. Skrivali so se v grmovju in šele naslednji dan, torej 28. junija prišli v Avber.
Podobno kot v Lipici in Sežani so se dogodki bliskovito odvijali na relaciji Ilirska Bistrica-Kozina-Krvavi Potok. Tudi na Kozini je množica ljudi ustavljala oklepne transporterje, ki se na ljudi niso ozirali. Prehod so izsilili tudi z dimnimi naboji, na srečo brez žrtev. Ob 18. uri so poveljujoči oficirji generalu Čadu poročali, da so mednarodni mejni prehodi zasedeni in da poteka utrjevanje zasedenih položajev ter priprave na prihod zveznih policajev.
