Odgovornost za slabo poslovno odločitev

Vendar se moramo po drugi strani zavedati, da bi neprestano sodno preverjanje sprejetih poslovnih odločitev in neprestane grožnje direktorjem z osebno odškodninsko odgovornostjo lahko povzročili, da direktorji ne bi bili več pripravljeni sprejemati tveganih poslovnih odločitev, oziroma, kot se je slikovito izrazilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, “bi pretirane stroge zahteve do članov uprave lahko predstavljale hladno prho za potrebno podjetnost, ki je nujno zvezana tudi s tveganji”.

Ne nazadnje pa bi to lahko povzročilo, da usposobljeni managerji ne bi bili več pripravljeni sprejeti direktorske funkcije v družbi, saj bi bilo tveganje njihove osebne odškodninske odgovornosti za njih previsoko. Zato so se v primerjalni sodni praksi razvila pravila o privilegiju poslovne (podjetniške) presoje, ki varujejo direktorje pred odgovornostjo za slabo poslovno odločitev, če so za to izpolnjeni določeni pogoji. Nemčija pa je ena redkih evropskih držav, ki je to pravilo celo uzakonila.

Slaba odločitev ali opustitev dolžnosti?

Pri vodenju poslov je lahko direktor odgovoren v dveh primerih. V prvem lahko odgovornost izvira iz njegove slabe poslovne odločitve, katere posledica je družbi povzročila škodo. V drugem primeru pa lahko njegova odgovornost izvira iz opustitve dolžnega ravnanja, kot je npr. dolžnost nadzorovati in organizirati delo podrejenih. Bistveno je, da privilegij poslovne presoje, ki varuje direktorja pred odgovornostjo, velja le v prvem primeru, torej le če je škoda nastala zaradi slabe poslovne odločitve (in so ob tem podani tudi nekateri drugi pogoji), ne pa v primeru, če je do škode prišlo zaradi opustitve dolžnega ravnanja.

Da za direktorja velja privilegij poslovne presoje, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: iti mora za poslovno odločitev; pri sprejemanju poslovne odločitve ne sme biti podan konflikt interesov (ta je podan, kadar ima direktor osebne interese pri sklepanju poslov ali pa sklepa posle sam s seboj); ravnanje direktorja mora biti usmerjeno izključno k interesom družbe; sprejeta odločitev mora biti informirana, kar pomeni, da mora temeljiti na zadostnih informacijah ob dobrovernosti direktorja.

Pri ugotavljanju, ali je poslovna odločitev informirana, je potrebno presojati, ali je direktor poskrbel za to, da bi bil pred njenim sprejetjem informiran o vseh materialnih (bistvenih) dejstvih, ki so mu razumno dostopna. Od direktorja se zahteva aktivno ravnanje! Ob tem je sodna praksa jasna: odločitev ne more biti informirana, če je bila sprejeta nerazumno hitro ali ne da bi direktor sploh prebral dokumente, ki jih je podpisal.

Pomemben je postopek

Za presojo, ali je bila slaba poslovna odločitev sprejeta z direktorjevo dolžno skrbnostjo ali ne, ne moremo vzeti v obzir zgolj vsebine konkretne odločitve, ki je pripeljala do oškodovanja družbe. Presoditi moramo tudi direktorjevo dobro vero oz. logičnost procesa, na podlagi katerega je bila poslovna odločitev sprejeta. Četudi sodišče pri presoji poslovne odločitve, torej presoji za nazaj, meni, da je bila odločitev slaba (ali celo neumna!), to ne predstavlja pravne podlage za direktorjevo odgovornost. Vsaj ne, dokler sodišče meni, da je postopek, po katerem je bila odločitev sprejeta, razumen in logičen, in da je bila odločitev sprejeta v dobri veri, da direktor zastopa interese družbe. Če bi za presojo direktorjeve odgovornosti uporabili drugačna merila - taka, ki bi omogočala objektivno ocenjevanje vsebine konkretne odločitve - bi to izpostavilo direktorja ponovnemu presojanju vsebine odločitve s strani “za posel slabo podkovanih sodnikov.” To bi na dolgi rok škodilo interesom investitorjev. Tako meni sodna praksa. Privilegij poslovne presoje je torej usmerjen na postopek sprejemanja odločitve, ne na njeno vsebino. Direktor ne jamči za uspeh vsake poslovne odločitve, prav tako tudi ne jamči, da je vsaka njegova poslovna presoja dobra.

Če lastniki družbe pričakujejo in zahtevajo drugačno poslovno presojo, kot jo je direktor pri konkretnem poslu sprejel v dobri veri, potem bi po mnenju sodne prakse morali izbrati drugo osebo za direktorja, ne pa iskati direktorjevo odgovornost!

Primož Raktelj je pravnik, pomočnik generalnega direktorja za korporativne pravne zadeve pri družbi ACH