Okupacija v treh slikah
14.00: LazaretNeznosna vročina. Le nekaj sto metrov pred prehodom se skupina italijanskih turistov hladi v senci. Na bloku zaskrbljenost. Vojna živcev se stopnjuje. Za duty freejem je videti vojake. Po mačje se plazijo v grmovju. V vasi Lazaret so že dopoldan postavili dva topova. Naperjena sta naravnost na prehod.
“Dobili so novo okrepitev. Deset vojakov s psi,” poroča policist svojemu vodji. Redki avtomobili še vozijo iz Italije. Nekaj minut čez 14. uro pridejo na obisk predstavniki zvezne carine. Skupaj s cariniki z Lazareta opazujejo vojake, skrite v travi. Snemalcu koprske televizije so poskušali preprečiti snemanje. Tudi streljali bi, če bo potrebno, grozijo. Na bloku izvem, da je poveljnik tukajšnjih vojakov doma iz Kopra. Pozneje mi na Kozini povedo, da je bil že od nekdaj nekako čuden. Bodo komu popustili živci? V teh trenutkih se zdi, da gre samo še za to. Potreben bi bil en sam strel. Iz obupa, strahu, tudi zaradi neprespanosti. Mejni policisti že več dni spijo le po uro, dve. Vojakom se najbrž ne godi nič bolje.
“Ne morete v Italijo, blok smo zaprli,” me ustavijo policaji na italijanski strani. “Prav zdajle. Preveč napeto postaja. Kaj pa ste se šli svojo republiko v Sloveniji.” Ko jim povem, da sem novinarka in da pišem zvečinoma o kulturi, me z opazko “saj to je pravi teater” spustijo naprej.
Obala pred Miljami se mi tokrat zdi, kot bi bila tisoč kilometrov stran. Lepe, zagorele mladenke se sprehajajo po cesti, plaža je polna ljudi. Zdijo se mi sproščeni, srečni. Kot iz drugega sveta.
Na mejnem prehodu Krvavi Potok onemogli policisti stražijo tablo SFRJ Jugoslavija SR Slovenija. V Kompasovi poslovalnici je pravcato izredno stanje. “Spravite zlato in denar v trezorje. Zaprite duty free!” se slišijo živčna navodila. Kot da gre za minute. Dobili so obvestilo, da bo vojska vsak hip napadla. Da ima navodila, naj strelja, če bo potrebno.
15.30: Krvavi Potok
15.30 v Kompasovem bifeju na Krvavem Potoku. Skupaj poslušamo poročila ljubljanskega radia. Franček Rudolf nadvse evforično pozdravlja novorojeno državo Slovenijo. Se mi sanja? Niti besede o tem, kar se dogaja na mejah. Ob koncu poročil vendarle minuta o tem, kako skušajo vojaki na mejnih prehodih preprečiti policistom, da bi postavili table z napisom Slovenija. Morda je vendarle vse skupaj le igra prenapetih živcev. Morda se res ne dogaja nič posebnega. Morda so le govorice, da so v Lokvi tanki, da se v Divači že streljajo, da tanki z Bistriškega prodirajo proti mejnim prehodom. Sanje ali mora?
Kolega me odpelje proti Kozini. Na križišču množica ljudi in ustavljenih avtomobilov. Pod železniškim prehodom med Kozino proti Reki prava blokada. Kot v Kninu, pomislim. Iz Pivke prodirajo tanki. “Brkinci so trmasti, ne bodo jih spustili,” se pogovarjajo domačini. Sliši se, da so jih zaustavili in jih ne pustijo naprej. Toda barikada na cesti tudi nam onemogoča, da bi se lahko odpeljali pogledat, kaj se v resnici dogaja.
Skupaj z novinarjem italijanske RAI se odpravimo peš preko proge. Na drugi strani poskušamo pregovoriti domačine, naj nas zapeljejo proti Obrovu. “Pa kaj še, da nam tanki uničijo avtomobile,” je najpogostejši odgovor. Italijanska novinarja obžalujeta, da nimata s seboj več denarja. Mislita, da se da tukajšnje ljudi podkupiti. Po kakšnem kilometru hoje se nam nasmehne sreča. Sergej Dodič nas najprej odreši z ledeno mrzlim sokom, nato pa nas z džipom odpelje proti Obrovu. Že pred Materijo srečamo tanke. Kakšnih deset jih z vso hitrostjo vozi proti Kozini. “Še za staro železo niso dobri,” komentira moški del naše vojne posadke. Ob cesti v gostilnah mirno sedijo ljudje. Na njivah ženske grabijo seno.
17.00 - Odbrzimo za tanki nazaj proti Kozini. Ustavijo se pred barikadami avtobusov in tovornjakov. Oficir se pogaja s policisti. “Ne bi hotel biti grob, moramo naprej, do meje. Naj se civilisti umaknejo. Ne slikajte, če nočete, da vam vzamemo aparate!” stopnjuje ukaze. Italijanska turista mi skoraj jokata, ker sta padla v zasedo. “Kaj se dogaja! Impossibile,” prestrašeno zmajujeta z glavo.
17.00: Kozina
Vojska dobi od nekod navodila in se začne premikati proti železniški progi, da bi mimo blokade prečkala cesto. Toda nenadoma se pojavi vlak in obstane na tirih. Oficir skače do tankov in nazaj do policistov. Prepričevanje je vse glasnejše. Vlak se ne umakne. Množica na drugi strani proge vzklika in vabi vojake, naj pridejo pit z njimi.
Po kakšnih 15 minutah se kolona tankov nenadoma preusmeri na levo in ob železniški progi zapelje v bližino postaje, nato pa preko tirov in skozi ograjo prodre na glavno cesto in z veliko hitrostjo skozi križišče proti mejnemu prehodu Krvavi Potok. Pred zadnji tank nenadoma zapelje avto in ga ne spusti naprej. Množica ljudi se zbere ob tej barikadi. “Banditi! Fašisti! Okupatorji!” kričijo na vojake na tanku in njihovega oficirja. “Pridite pit z nami, pogostili vas bomo, samo zapustite to vojsko,” poskušajo biti prijazni nekateri domačini. Vojaki, še ne dvajsetletni golobradi fantje, samo prestrašeno gledajo. Pogajanja, zmerjanje in prepričevanje se nadaljujejo še precej časa.
Ob 18. uri se množica preusmeri na križišče glavne ceste Koper-Ljubljana-Reka. Nekaj velikih cistern preprečuje tankom in tovornjakom, da bi odpeljali proti meji. Na kraju, kjer je pred nekaj leti Stevan Mirković odpiral vodovod in najtopleje pozdravljal Slovence in prijateljstvo, ki se je med gradnjo vodovoda stkalo med JLA in domačini, zdaj kričijo na vojsko: “Okupatorji! Izdajalci!” Med domačimi fanti in vojaki na tankih steče pogovor. Na tankih je veliko Slovencev. “Kriminalci, nalašč so nad nas poslali Slovence,” je slišati iz množice, ki postaja vse večja.
19.00: Črni Kal
“Blokirani smo na Kozini, ne moremo naprej,” po radiu sporoča vojak svojim nadrejenim in se mi razumevajoče nasmiha. Po kakšne pol ure je stopnjujočo napetost mogoče skoraj čutiti. Tanki in tovornjaki prižigajo in spet ugašajo motorje. Oficir postrojuje četico kakšnih dvajsetih vojakov na glavni cesti. Izpod velikih čelad gledajo velike, prestrašene oči. Nek deček, zdi se, kot bi ne bil niti polnoleten, se ves trese. Kolega ga objame in potreplja po rami. Oficir daje ostra povelja. Nenadoma kolona tovornjakov zapelje proti cesti. Domačini napravijo živ zid. Nekaj minut ni jasno, kaj se bo zgodilo. Policaji mirijo domače fante, naj spustijo tovornjake in tanke. Živi zid se nekako razpre; kolona vojaških vozil z vso hitrostjo zapelje mimo bencinske črpalke in poskuša tu najti pot. Spet živi zid. In ponovno prepričevanja. Po kakšne pol ure takšne hoje po robu prepada vojaška vozila zapeljejo na travnik ob cesti.
“Zdaj so na meji. In tu bodo ostali,” komentira nekdo iz množice.
Promet na cesti se sprosti. Na Črnem Kalu nekajkilometrska kolona. Med njimi mnogo turistov. Zvem, da čakajo od 13. ure. Ob 19. se začne nenadoma premikati, policisti urejajo promet. V kolono se vključijo tudi trije vojaški tovornjaki. Skupaj se odpeljemo proti morju.
CVETA GUZEJ-SABADIN
(Članek iz Primorskih novic številka 51, 28. junija 1991)
