Angelo Hlaj, blažen med oljkami

- Ste eden pionirjev sodobne oljkarske zgodbe v slovenski Istri. Mar vas to biblično drevo spremlja že od otroštva?

“Da in ne. Doma sem iz Čiriteža, kraja v osrednji Istri, ki leži blizu Aleje glagoljašev med Ročem in Humom. Tam je skrajna meja rasti oljke, čuti se že močan vpliv Učke. A v Čiritežu, kraju nenavadnega imena, čigar pomena nikoli nisem uspel razvozlati, nisem živel dolgo, le do desetega leta, ko sem odšel v šole v večje kraje.

Pot me je pripeljala v Koper, tu sem si ustvaril družino in bil kar 35 let zaposlen v razvojnem oddelku Tomosa. Na službena leta imam zelo lepe spomine. Stalno smo bili v stiku s svetom in z novostmi.”

- Oljkar ste torej postali v Kopru.

“Ker takrat še nismo poznali rumenih plošč in feromonskih vab, smo se morali za odločitev o tretiranju znajti. Rumeni otroški kanglici smo tako našli novo namembnost.”

“Soproga Marija je leta 1976 podedovala oljčnik na Školaricah, nad Lamo pri Dekanih. Bil je zaraščen, skoraj neprehodna goščava, čeprav so bile desetletja nazaj tod urejene terase. V njem so bile zelo stare oljke, kdo ve kolikokrat so pozeble in iz čokov spet pognale. Ko smo oljčnik očistili, me je navdušila trdoživost oljk. Čim so imele ustrezne pogoje, so spet oživele in obrodile. V oljčniku je bilo 50 dreves in že prvo leto, ko smo jim omogočili, da spet zaživijo, so rodile 18 kilogramov plodov. Ponosno smo jih odnesli v torklo k Dušanu Čoku na Plavje. Bil je nepozaben občutek, ko smo dobili tri litre povsem svojega oljčnega olja. Seveda ni bilo takšno kot danes, a bilo je naše.

Tam, v torkli pri Dušanu, se je začelo rojevati najino prijateljstvo, ki sva ga gojila vse do njegove smrti leta 2000. Čokovi so tradicionalni oljkarji, Dušan pa je bil vselej dojemljiv za novosti. Skupaj sva se vključila tudi v degustacijski panel in krepila oljkarsko prijateljstvo. Zadovoljen sem, da med oljkami njegovo delo nadaljuje zet Danilo Šečerov, v torkli pa skupaj z Dušanovo nečakinjo Erika Čok.”

Mednarodna spodbuda

- Kmalu po vaših oljkarskih začetkih ste zasadili prve mlade oljke.

“V začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja je FAO, Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo, v tedanji Jugoslaviji spodbujala oljkarstvo. Njihov pogoj za podporo oljkarjem je bil, da imajo ustrezno velike oljčnike. V razvojno shemo je prišlo tudi celotno pobočje nad Lamo, staro ledinsko ime zanj je Školarice. Ker smo bili že prežeti z oljkarstvom, smo se odločili za širitev. Leta 1982 smo posadili 114 sadik in se vključili v tedaj začeto rast slovenska oljkarstva.”

- Kje pa ste črpali znanje za delo z oljkami?

“Nekaj iz izkušenj, ki so se nabirale, ter iz pogovorov z Dušanom Čokom in agronomom Darkom Sedmakom, ki je pri nas vodil projekt FAO. Sedmak je zelo zaslužen za rast slovenskega oljkarstva, kmalu pa so se mu pri delu pridružili mladi kolegi, denimo Viljanka Vesel in Irena Vrhovnik. Z vzgojo sadik so v tistem času začeli na Purissimi, odpirale so se nove torkle …

Spominjam se, da smo že leta 1983 prvič ukrepali proti oljčni muhi. Darko Sedmak je pripravil navodilo, ga razmnožil na ciklostil in že takrat sem ukrepal pravzaprav enako kot to počnem še sedaj: z zastrupljeno vabo sem škropil po nerodnem delu krošnje. Sedmak je predlagal škropljenje s hidroliziranim proteinom bruminal z dodatkom insekticida rogor. Škropljenje je učinkovalo le proti oljčni muhi, koristne osice in pikapolonice, denimo, pa so se ohranile.

Ker takrat še nismo poznali rumenih plošč in feromonskih vab, smo se morali za odločitev o tretiranju znajti. Rumeni otroški kanglici smo tako našli novo namembnost. Premazal sem jo z lepilom za muhe in ker gre oljčna muha na rumeno barvo, smo šteli ulov in opazovali, kakšna oljčna muha sploh je. Ko o tem danes pripovedujem vnukoma, ki sta prav tako oljkarja, me rada poslušata, a se obenem nasmejita.

Še iz tistih časov vem, da je tovrstno ukrepanje proti oljčni muhi učinkovito le, če se ga lotijo vsi oljkarji na zaokroženem območju. Na začetku sem moral kolege na našem hribu spodbujati, danes se proti muhi zaščitimo v dveh, treh dneh po tem, ko zaznamo njen intenzivnejši let.”

- Kakšne oljke ste sadili leta 1982?

“Oljkarstvo je nasploh zelo primerno kot dopolnilna dejavnost. Ljudje, ki imajo zahtevne službe in radi naravo, se pri delu z oljkami sprostijo, obenem pa dosegajo vidne in otipljive rezultate.”

“Skoraj izključno cepljenke istrske belice. Vzgojene so bile v Italiji iz cepičev, odvzetih v oljčniku družine Štokavs pri Dekanih. Sadike so lepo rasle, a smo kmalu po sajenju, leta 1985, oljkarji doživeli velik šok. Nastopil je mraz, veliko oljk je pozeblo. Iz Italije so prišli strokovnjaki in predlagali temeljito rez tik nad cepilnim mestom. Jaz sem bil nekoliko samosvoj, saj so imele naše oljke lepe krošnje. Veje sem obrezal do zelenega, da so ostali le štrclji. Že naslednje leto so se drevesca obrasla in tudi rodila. Slabo je takrat prineslo tudi dobro: iz pozebe smo se veliko naučili o oljkah.”

- Očitno so se pri vas oljke dovolj dobro držale, saj je bil vaš nasad leta 1990 razglašen za matičnega.

“Sadilni material je bil dovolj kakovosten, da je naš nasad postal matični. To pomeni, da so drevesa v njem nadzorovana in da se z njih jemlje material za vzgojo novih sadik.”

Blagodejnost oljčnika

- Ob službi v Tomosu vam je oljkarstvo torej zapolnjevalo dobršen del prostega časa.

“Večino dela smo opravili konec tedna. Prihod v oljčnik je bil zame vselej sprostitev. Ko sem sredi zime prihajal med zelene oljke, je bil sprehod blagodejen bolj kot kakršno koli pomirjevalo.

Oljkarstvo je nasploh zelo primerno kot dopolnilna dejavnost. Ljudje, ki imajo zahtevne službe in radi naravo, se pri delu z oljkami sprostijo, obenem pa dosegajo vidne in otipljive rezultate. Oljke namreč niso tako zahtevne za vzgojo kot vinska trta ali poljščine. Ker sproščajo in dajejo energijo, bi morala država oljkarstvo temeljiteje podpirati.”

- Na vašem hribu ste oljkarji doživljali še en šok, avtocesta proti Kopru je namreč vzela kar nekaj oljčnikov.

“Ko so brez najave v naš oljčnik prišli geometri, je bil to res šok. Vse bolj jasno je postajalo, da bo šla avtocesta skozi naš oljčnik. Naša zahteva je bila, da nam odkupljeno zemljišče nadomestijo z novim v bližini. Trajalo je nekaj let in slednjič smo našli dobro rešitev. Nadomestno zemljišče smo dobili nad starim oljčnikom, na njem pa tudi dovoljenje za gradnjo nadomestnega gospodarskega poslopja. Iz potaknjencev iz starega matičnega nasada smo zasadili nov oljčnik z 250 drevesi. Te oljke imajo danes 12 let, v polni rodnosti so. Lepo so zrasle in odlično rodijo.”

- Kaj pa se je zgodilo s starimi oljkami?

“Avtocesta gre prav čez parcelo, kjer so bile zasajene najstarejše oljke. Z lokalno skupnostjo smo se dogovorili, da jih presadimo. Nekatere so bile res mogočne, čoki, ki smo jih izkopali, so imeli tudi kubični meter ali več. Za enega so na ljubljanski Biotehniški fakulteti ugotovili, da je star približno 150 let. Danes te oljke rastejo, razseljene pa so vse tja do Lucije. Gradnja avtoceste je obenem prinesla spoznanje, da je na tem območju oljkarstvo vsaj od antičnih časov. Arheologi so namreč na gradbišču našli ostanke ville rustice, v njej pa torkle. No, morda so oljke tu gojili že prej, saj obstajajo domneve, da so prve k nam prinesli vsaj stari Grki, če že ne Feničani.”

- Vaš oljčnik je tudi svojevrsten laboratorij, v njem so namreč potekali nekateri poskusi, k vam prihajajo delegacije, študentje pri vas črpajo podatke za diplomske naloge …

“Vedno sem odprt in rad imam takšne obiske. Saj se vselej nekaj naučiš. Tako, kot če greš naokrog po svetu.

V našem oljčniku je potekal poskus s tretiranjem z bakrenim pripravkom za zaščito pred pavjim očesom. Ugotovili smo, da zadošča 0,3-odstotna raztopina za škropljenje, ki pa mora biti pravočasno, da preventivno učinkuje in prepreči razvoj gljivične bolezni. Pri nas je tudi eno od opazovalnih mest za spremljanje leta oljčne muhe, zelo poučne rezultate pa je dala raziskava o namakanju oljk, ki pa je žal trajala prekratek čas.

S strokovnjaki Univerze na Primorskem smo del oljčnika s 40 drevesi razdelili na pet skupin. Oljkam v vsaki od njih smo dovajali različne količine vode. Ugotavljali smo, koliko vode je potrebno, da oljka normalno raste, se razvija in rodi. Poskus je trajal tri leta, dobro bi bilo, če bi vsaj trikrat dlje, da bi lahko utemeljeno sklepali o zakonitostih.

Kakorkoli, temeljna ugotovitev je, da oljki zadošča dovajanje 1,5 do dveh kubičnih metrov vode s kapljičnim namakanjem v sušnih mesecih. S tem zagotovimo normalen razvoj oljk ter njihovo enakomerno rodnost (približno 25 kilogramov plodov na drevo) in približno enako kakovost skozi leta. V primerjavi s pridelavo poljščin torej količina vode ni velika.”

- Kljub znani in utemeljeni potrebi po namakanju oljk pa tega pri nas pravzaprav ni.

“Kakorkoli, temeljne ugotovitve so, da oljki zadošča dovajanje 1,5 do dva kubična metra vode s kapljičnim namakanjem v sušnih mesecih. S tem zagotovimo normalen razvoj oljk ter njihovo enakomerno rodnost in približno enako kakovost skozi leta.”

“Nekateri oljkarji so si ga sicer uredili, a celovitega pristopa ni. Nimamo izkušenj in tradicije, vse skupaj pa tudi precej stane, tako da posamezniki tovrstne projekte sami težko izpeljemo. Menim, da bi morala lokalna skupnost imeti vizijo in načrt za ohranjanje oljkarstva, ki je nenazadnje kulturna dediščina naših krajev.

Uspešno je bil zgrajen višinski vodovod v Istri in vodovodna mreža je dobro razpredena. Naši oljčniki so razmeroma majhni in so večinoma blizu vasi. Če bi uredili, da v Istro poleti pride dovolj vode, bi tudi do nasadov lahko speljali vodo. Namestili bi kmetijske vodovodne priključke in na ta način v kratkem času pripeljali vodo do približno treh četrtin vseh tukajšnjih nasadov.

Sicer je bilo narejenih že kar nekaj projektov, kako pripeljati vodo na kmetijske površine. Pred četrt stoletja so že postavili količke za vodovodno traso, da bodo v zbiralnik na našem hribu črpali vodo iz Rižane. Zgodilo pa se ni nič. Vsekakor potrebujemo čim prejšnjo rešitev, ki naj jo vzajemno dosežejo agronomi, hidrologi, kmetje in nenazadnje lokalna skupnost, ki bi morala biti, kot sem že dejal, imeti vizijo in biti motor razvoja oljkarstva.”

Oljkarja sta tudi vnuka

- Za oljkarstvo ste navdušili vso družino, vaša vnuka sama gospodarita v svojih oljčnikih.

“Hja, dobesedno sem vse okrog sebe 'zastrupil' z oljkarstvom. Moja vnuka, bratranca Anže in Jan, sta si želela vsak svoj oljčnik. Že od mladega sta navdušena oljkarja, zato smo jima uredili nasada s po 80 drevesi in vsak od njiju gospodari na svojem. Seveda prideta po nasvete, nono pač mora kaj povedati. Veseli me tudi, da se je Jan poklicno zapisal oljkarstvu.”

- Kam vse gre vaše oljčno olje?

“Velika večina stalnim kupcem, ki nam zaupajo že desetletja, del oljk pa namenim v odkup mojemu oljarju, ki oljčna olja polni pod blagovno znamko Izbrana olja Oljarne Hrvatin. Veste, pri meni ni diskusije o kakovosti in pristnosti, olje je izključno iz naših oljk, ki jih skrbno vzgajamo. V oljčniku imamo veliko večino istrske belice, skupaj pa kar 23 sort. Kakšne sorte je zgolj po ena veja, dobil sem vejico in jo cepil. Med njimi so tudi sorte iz Španije, iz Dalmacije in s Cipra.”

- Kakšen je po vaših izkušnjah vpliv predelave v torkli na oljčno olje?

“Oljarna ne more popraviti kakovosti olja, saj je ta odvisna od plodov. Bistveno je, da so ti zdravi in čim prej predelani. Mi smo lani oljke kar štirinajstkrat odpeljali v oljarno, običajno že zvečer po obiranju, najkasneje pa naslednje jutro. Od oljarja pričakujem, da je dosleden, da povsem odstrani listje in da oljke pere s čisto vodo. Ključna faza predelave je mesenje, ki ne sme biti prekratko, sicer bo malo olja, niti predolgo, ker olje potem oksidira.

Po ekstrakciji in separaciji je olje že primerno za prehrano, a sam prisegam še na filtriranje. Z njim – v oljarni ali doma – dokončno odstranimo morebitno preostalo vodo in drobne trde delce iz olja. Filtrirano olje je takoj primerno za stekleničenje, brez bojazni, da bi imelo usedline. Olje je povsem čisto, s takšnimi postopki pa ohranimo aromatičnost in druge lastnosti olja vsaj do deklariranega časa uporabnosti 18 mesecev, ob ustrezni hrambi pa še dlje.”

- Kakovost oljčnega olja znate prepoznati, saj ste v panelu za organoleptično preizkušanje oljčnega olja, ki je tudi mednarodno priznan, že dve desetletji.

“Kot večina kolegic in kolegov iz našega panela sem v njem že od začetka. Ko sem začenjal svojo oljkarsko pot, sem ugotavljal, ali je olje dobro ali slabo, sladko ali žaltavo. Kasneje smo se v degustacijskem panelu poglobili v njegove lastnosti, aromatiko, napake ...”

Izostren okus vpliva na delo v oljčniku

- Kako je razvita tenkočutnost uradnega degustatorja vplivala na vaše delo v oljčniku?

“Velikokrat sem v sodelovanju s strokovnjaki ugotavljal razliko v pridelavi in predelavi, skupaj smo ugotavljali vpliv časa, ki mine od obiranja do predelave. S kolegi ugotavljamo, da se v olju odraža vse delo v oljčniku, od rezi do obiranja in seveda tudi predelava. V olju spoznamo dobre in slabe plati oljkarjevega dela in tudi napake.”

- Veliko ste v stiku z oljkarskimi strokovnjaki. Kako ocenjujete njihovo delovanje?

“Oljkar mora imeti v svojem nasadu možnost, da se preobleče, da ima shranjeno orodje in pomagala, da ima shrambo za oljčno olje in druge pridelke, da se ima kam zateči pred dežjem, da si pogreje ali skuha malico in nenazadnje, da opravi fiziološke potrebe.”

“Ko smo leta 1992 ustanovili Društvo oljkarjev slovenske Istre, se je bolj povezala tudi takratna oljkarska stroka. Imeli smo srečo, da je naše delo spremljala prava ekipa strokovnjakov s področja agronomije, kemijskih in organoleptičnih raziskav. Skupaj smo rasli in oljkarstvo pri nas razvili do te mere, da lahko naš pridelek postavimo ob bok kateremu koli iz držav z veliko več tradicije in možnosti za razvoj oljkarstva. Brez strokovne podpore bi bilo to nemogoče. Posebej želim poudariti vlogo izolskega labroatorija Labs, ki ga vodi Milena Bučar Miklavčič.

Če bi zastal razvoj strokovnih in znanstvenih ustanov, bi se to gotovo poznalo pri oljkarjih. Padla bi kakovost, nekateri bi se odločili za opuščanje dejavnosti in oljčniki bi se zarasli. Z ustanovitvijo Inštituta za oljkarstvo, v katerega so združene znanstvene in del strokovnih ustanov, ki se ukvarjajo s to kmetijsko panogo, je upanje, da se bo strokovni del oljkarstva obdržal in razvijal, večje. Obenem upam, da bosta oljkarstvo temeljiteje podprli tudi lokalna in državna politika v okviru razvojne strategije slovenskega kmetijstva. Velika škoda bi bila namreč, če ne bi izkoristili naravnih klimatskih danosti, ki jih nudi naše območje.

Vsi skupaj potrebujemo vir znanja. Za ohranjanje stanja in razvoj je potrebno nenehno učenje. Tako nas oljkarjev, predelovalcev in seveda tudi uporabnikov oljčnega olja, tega zelo zdravega živila, ki mu nekateri upravičeno pravijo zeleno zlato.”

- Zaradi anomalij v preteklosti in zaradi pomanjkljivega nadzora pristojnih ustanov, je v zadnjem času prišlo do inšpekcijskih nadzorov in izdaje odločb o odstranitvi pomožnih kmetijskih objektov. Kako gledate na problem, v katerem so številni najemniki in zakupniki zemljišč spoznani za črnograditelje, saj ob svojih oljčnikih in sadovnjakih ne bi smeli imeti nikakršnih objektov?

“Rušiti preveč je velika napaka, to je napad na kmetijstvo. V zadnjih mesecih se sprašujem, kako bi iz bloka na Kvedrovi v Kopru, če ne bi imel ustreznega objekta, sploh lahko vzdrževal svoj oljčnik? To bi bilo povsem nemogoče. Kot rečeno je predvsem oljkarstvo dobrodošla dopolnilna dejavnost. Zato je določba, da bi morali biti vsi oljkarji kmetje, neživljenjska. Potreba po pomožnem objektu ob oljčniku je normalna, to ni nikakršno vikendaštvo. Kje bi sicer hranili potrebno orodje in stroje? Vedeti moramo, da ima pri nas malo ljudi oljčnike ob svojih hišah.

Oljkar mora imeti v svojem nasadu možnost, da se preobleče, da ima shranjeno orodje in pomagala, da ima shrambo za oljčno olje in druge pridelke, da se ima kam zateči pred dežjem, da si pogreje ali skuha malico in nenazadnje, da opravi fiziološke potrebe. Si predstavljate, da bi moral v času obiranja ljudi, ki mi priskočijo na pomoč, še posebej dame, pošiljati za grm?”

- Kakšna bi lahko bila po vašem mnenju rešitev?

“Pri tovrstnem urejanju naše krajine smo zamudili 50 let. Verjamem, da rešitev ni enostavno poiskati. A nekako je treba problem urediti tako, da bomo oljkarji in drugi kmetovalci normalno zadostili svojim tovrstnim potrebam, sicer bi bilo naše nasade nemogoče vzdrževati. Strinjam se, da morajo biti pomožni objekti urejeni in smotrno umeščeni. Verjamem, da je znanja za to dovolj, tudi izkušenj, tako naših kot od drugod, kjer imajo to veliko bolje urejeno. Škoda bi bilo, da bi z eno potezo načeli dejavnosti, ki so pomembno pripomogle k urejenosti naše krajine in nenazadnje z odličnimi rezultati, kot jih dosegamo v oljkarstvu, tudi k dvigu naše prepoznavnosti in samozavesti.”

SAŠO DRAVINEC