Dolga pot do tesneje povezanega znanja
Dolgih 16 let je trajalo od prve zamisli o povezovanju znanstvenih in strokovnih ustanov na področju oljkarstva do ustanovitve Inštituta za oljkarstvo letošnjo pomlad. Deluje pri ZRS Univerze na Primorskem, njegov prvi predstojnik je postal dr. Bojan Butinar.
Decembra 1994, ko je bilo ustanovljeno Znanstveno raziskovalno središče (ZRS) v Kopru, kasneje eden soustanoviteljev Univerze na Primorskem, je bilo v njegovem okviru prvo raziskovalno delo posvečeno oljkarstvu. Na razpisu Ministrstva za znanost in tehnologijo ga je pridobil Bojan Butinar in ga prenesel na ZRS. Šlo je za nalogo Nekatere značilnosti izbranih oljčnih olj slovenske Istre letnik 1994, v kateri je Butinar skupaj z Mileno Bučar Miklavčič, Viljanko Vesel, Fabiom Korenom, Matjažem Jančarjem, Darinko Čalija in Markom Joksićem analiziral laboratorijske raziskave zadnjih treh letnikov istrskega oljčnega olja.
Pismo o nameri
Ob obiranju Oljke županov leta 1997 so takratni župani vseh treh istrskih občin, predstavnika ministrstva za znanost ter kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, dr. Lucija Čok, direktorica ZRS in predsednik Dosija Danilo Markočič, podpisali pismo o nameri za ustanovitev raziskovalne enote za sredozemske kulture v kmetijstvu in oljkarstvo v okviru ZRS. S tem so precej hitro uresničili pobudo, porojeno spomladi na Dnevih oljk. Ustanovljena je bila delovna skupina, ki je pripravila strokovne podlage za ustanovitev združene ustanove in njeno umestitev v podeželsko vilo Panajotopulo v Bertokih, ki jo je zagotovila koprska občina pod vodstvom Irene Fister. V državnem proračunu je bil za obnovo vile in opremo zagotovljen denar, a je že marca ob obisku v Istri takratni kmetijski minister Ciril Smrkolj oljkarje razočaral, da bo denar šel drugam in jih napotil k iskanju možnosti za projektno financiranje. Leta 1999 je bila ustanovljena Kmetijsko gozdarska zbornica, nekoliko kasneje pa še njen zavod v Novi Gorici, ki je postal institucionalni nosilec strokovnih nalog v oljkarstvu. Zamisli o skupni ustanovi so odtavale v prihodnost, koprska občina pa je vilo Panajotopulo namenila prodaji.
V naslednjih letih je bilo še nekaj poskusov, da bi pod eno streho združili raziskovalne in strokovne naloge s področja oljkarstva. Leta 2004 je bil prvič imenovan Nacionalni svet za oljkarstvo, ki mu je bil predstavljena vizija oblikovanja Centra mediteranskih kultur. Ko je prenehalo ministrovanje Milana Pogačnika, so zamrla tudi nova snovanja.
Na vrsti je bila Izola
V tistem času je Slovenija vstopila v EU in s tem v komunitarno ureditev za področje oljčnega olja. Raziskovalne in strokovne podlage so bile dovolj kakovostne, da je uspel projekt pridobitve zaščitene označbe porekla za ekstra deviško oljčno olje slovenske Istre, ki je bilo nato vrsto let edini slovenski kmetijski pridelek, vpisan v register pri Evropski komisiji. V naslednji letih je v vodo padel še en poskus oblikovanja skupne ustanove, tokrat s sedežem v Izoli.
Tretji pohod k skupni ustanovi se začne leta 2009, ko tudi na pristojnem kmetijskem ministrstvu ugotavljajo, da je ena največjih pomanjkljivosti slovenskega oljkarstva razdrobljenost strokovnih ustanov in nesistemsko reševanje odprtih panožnih vprašanj. Tega leta je ministrstvo za kmetijstvo prvič financiralo monitoring oljčne muhe in oljčnega olja, takoj po novem letu 2010 pa je Milena Bučar Miklavčič od takratnega direktorja ZRS Darka Darovca dobila nalogo za pripravo novega elaborata o združevanju in umestitev ustanove v predvideni Center mediteranskih kultur v prvem stolpiču načrtovanega univerzitetnega kampusa Livade, za katerega je bil nekoliko kasneje tudi položen temeljni kamen.
Spet nov zagon
V svojem prvem mandatu minister Dejan Židan oblikuje Svet za oljkarstvo in že na njegovi prvi seji da nedvoumno vedeti, da bo v letu 2012 ministrstvo financiralo dejavnost zgolj ene ustanove, ki bo združevala strokovne, raziskovalne in izobraževalne naloge na področju oljkarstva.
Kasneje so pripravili nekaj možnih oblik sodelovanja med Univerzo na Primorskem in KGZ Nova Gorica, ki združujeta ustanove, ki naj bi se povezale. Zamisel o skupni organizaciji pod okriljem univerze je bila zavrnjena, nekoliko dlje je bila živa ideja o konzorciju oziroma javnem zavodu. A ta ni bila sprejemljiva pravzaprav za nobeno stran, tudi zaradi tega, ker bi z odhodom izpod univerzitetnega dežnika zamrle mednarodne akreditacije.
Potencialni partnerji so še vedno iskali skupni jezik, spet nova delovna skupina, tokrat je bila na njenem čelu dr. Nadja Plazar, prorektorica Univerze na Primorskem, pa je ugotovila, da gre za preveč neproduktivnega usklajevanja in iskanja lastnih interesov.
Kljub ugotavljanju, da bi bilo zelo dobro združiti vse raziskovalne in strokovne sile na enem mestu, ostaja del javnih nalog pri KGZ Nova Gorica, znotraj Univerze na Primorskem pa je znanstveni svet ZRS 21. maja letos sprejel sklep o ustanovitvi Inštituta za oljkarstvo (IZO).
Že dan kasneje so inštitut predstavili Svetu za oljkarstvo, ki ga je podprl. Vizija oblikovanja inštituta je bila naslonjena na povezavo vseh znanstvenih in strokovnih sodelavcev, ki v okviru Univerze na Primorskem delujejo na področju oljkarstva, pri čemer naj bo organizacijska struktura takšna, da bo omogočila dejavno sodelovanje pridelovalcem in predelovalcem oljčnega olja, omogočala akreditacijo laboratorijskih analiz in s tem sodelovanje s pristojnim ministrstvom pri spremljanju in dvigu kakovosti oljčnega olja ter pospeševala razvoj raziskovalnega dela.
Programski svet
Inštitut ima programski svet, ki ga sestavlja devet članov. Sestava je pisana, saj so v svetu ob treh notranjih članih še dva predstavnika oljkarjev, predstavnik oljarjev, predstavnik ministrstva in dva predstavnika strokovnih oljkarskih ustanov. Takšna sestava naj bi zagotovila v zadostni meri k uporabnikom usmerjeno delovanje. Tako je že na svoji ustanovni seji programski svet izpostavil prednostne programske naloge za oba oddelka IZO.
Oddelku za kemijo in živilstvo, ki ga vodi dr. Vasilij Valenčič, so kot prioriteto naložili skrb za nacionalne kolekcije in zagotavljanje matičnega sadilnega materiala, skrb za varstvo oljk in za razvoj tehnologije namakanja. Oddelek za agronomijo, genetiko in rastlinsko biotehnologijo, na čigar čelu je dr. Dunja Bandelj Mavsar, ima prvenstveno skrb za vzdrževanje in zagotavljanje kakovosti Laboratorija za preizkušanje oljčnega olja na mednarodni ravni za potrebe nadzora in razvojno-raziskovalnega dela, vzdrževanje in zagotavljanje kakovosti senzoričnega ocenjevanja na nacionalnem in mednarodnem nivoju ter sodelovanje in vzdrževanje nosilstva nacionalnega etalona veličine mol/množine snovi za oljčno olje.
Že na ustanovni seji je predstavnica ministrstva za kmetijstvo in okolje poudarila, da obstaja možnost, da bi IZO pridobil izvajanje inšpekcijskih analiz oljčnega olja kot javne službe in ne več kot tržne dejavnosti.
Zrasli so iz okolja
Predstojnik IZO dr. Bojan Butinar, ki je bil imenovan 10. septembra, poudarja, da so zlasti naloge za kolekcioniranje, varstvo oljk in raziskave o namakanju zrasle iz potreb okolja. Meni, da so bile te naloge institucionalno preveč mačehovsko obravnavane, tudi zaradi slabe povezave v sektorju. Verjame, da ima inštitut boljše možnosti za sistemsko ureditev financiranja, da ne bo šlo preveč energij in časa za iskanje virov.
Nov pospešek delovanju inštituta, ki združuje vse raziskovalne in del strokovnih nalog s področja oljkarstva, bo dala selitev v stolpič v Livadah, ki bi moral biti že zdavnaj obljuden, a je njegovo gradnjo ustavil kolaps slovenskega gradbeništva.
“Počasi se premika. Oljka je zeleni vir življenja, ki lahko vse poveže,” je o združitvi IZO na lokaciji v Livadah dejal direktor ZRS dr. Rado Pišot. Poudaril je, da bo univerza zagotavljala ustrezne razmere za delo IZO, za katerega je ocenil, da močno vpliva na neposredne uporabnike.
Inštitut, ki deluje na različnih lokacijah v Kopru in v Izoli, kadrovsko ni prav čvrst, a Butinar verjame, da bodo na pravi poti tudi to uredili. Na vprašanje, koliko ljudi zaposluje IZO, začne seštevati odstotke zaposlitev posameznih sodelavcev, saj jih precej med njimi opravlja še druge naloge znotraj univerze. Tudi sam je na IZO nekaj več kot dvotretjinsko, pove.
Milena Bučar Miklavčič, ki je bila skoraj dve desetletji pobudnica in gonilna sila združevanja oljkarskih ustanov, pričakuje, da jih bo država obravnavala enakovredno kot inštituta za hmeljarstvo in čebelarstvo, ki pokrivata po ekonomski moči podobni panogi, sorodni so tudi kulturni, okoljski in drugi momenti.
“Inštitut za hmeljarstvo ima na voljo 1,8 milijona evrov letno, od tega je več kot dve tretjini državnega denarja. Imajo 18 raziskovalcev in urejene pogoje,” izpostavi in v isti sapi pove, da je oljkarskim raziskavam namenjenih desetkrat manj sredstev.
A je prepričana, da bo tudi oljkarstvo manj mačehovsko obravnavano, nenazadnje si je prvič v zgodovini izborilo lastno poglavje v novi strategiji razvoja slovenskega kmetijstva.
SAŠO DRAVINEC
