Etiketa ni poljuben dokument

SLOVENIJA > Za podatke na etiketi oljčnega olja je odgovoren pridelovalec. Če oljčno olje označi kot ekstra deviško, mora takšno tudi biti. Za to, najvišjo kategorijo oljčnih olj, so natančno predpisani parametri in njihove mejne vrednosti. Oljčno olje mora imeti kislost nižjo od 0,8, peroksidno število sme doseči 10, določena je mejna vrednost etilestrov, oljčno olje pa mora biti sadežno in ne sme imeti napak, organoleptična ocena mora biti vsaj 6,5 točke.

Ekstra deviško oljčno olje

Za nekatera oljčna olja na tržišču imajo oljkarji dokumente o zadoščanju pogojem, številni oljkarji pa zgolj osnovne analize. Milena Bučar Miklavčič, vodja laboratorija za preskušanje oljčnega olja pri Inštitutu za oljkarstvo Univerze na Primorskem, ki je edini akreditiran za tovrstne analize, pravi, da so sveža oljčna olja v veliki večini ustrezna, še največ zagat je z njihovo senzorično skladnostjo. Za prodajo ni potrebno imeti dokumentacije o analizi, to pa opravijo, če je oljčno olje odvzeto iz prodaje v okviru inšpekcijskih pregledov.

Analiza je obvezna za ekstra deviško oljčno olje slovenske Istre z Zaščiteno označbo porekla (ZOP), za posamezni vzorec je polna cena nekoliko nad 700 evri, za parametre kakovosti drugih oljčnih olj pa dobrih sto evrov manj. Zgolj senzorična analiza stane približno 150 evrov, določanje kislosti pa približno 20 evrov. Država v okviru raziskovalnih programov pokrije stroške za analizo približno 200 vzorcev na leto, za letošnje leto je razpis šele v pripravi. Brezplačnih analiz so lahko deležni oljkarji, ki imajo vsaj 150 litrov istovrstnega oljčnega olja in urejeno dokumentacijo. “Naše cene so primerljive s cenami v drugih državah, od Francozov smo precej cenejši. Vendar imajo v drugih državah veliko bolje urejene državne podpore kakovosti, za kar so seveda potrebne analize,” poudarja Milena Bučar Miklavčič. Skratka, oljčno olje ni ekstra deviško, ker se tako zdi pridelovalcu, temveč mora zadostiti predpisanim parametrom.

Od kod je oljčno olje?

Geografska imena za poreklo smejo na etiketah uporabljati le pridelovalci, ki so vključeni v shemo kakovosti in njihovo oljčno olje nosi zaščitno oznako. Slovenska Istra je registrirano ime za ekstra deviško oljčno olje ZOP, zato ga tisti, ki nimajo zaščitne znamke, ne smejo uporabljati. Na etiketi mora biti ime in priimek oziroma firma pridelovalca in naslov oziroma kraj, poreklo pa sme biti označeno le z imenom države, torej Slovenija oziroma EU. Takšna so pač pravila, ki ščitijo tako pridelovalce kot potrošnike, da je z geografskim poreklom lahko označeno le oljčno olje, ki je bilo pridelano pod nadzorom in je sledljivo. Rok uporabnosti določi pridelovalec, oljčna olja ZOP pa morajo biti označena tudi z letnikom pridelave in LOT-om.

Zdravstvene trditve

Za oljčna olje je dovoljeno uporabljati tri zdravstvene trditve. Dve, o visoki vsebnosti enkrat nenasičenih maščob in o oleinski kislini, veljajo tudi za nekatere druge maščobe, trditev o polifenolih v oljčnem olju, ki prispevajo k zaščiti lipidov v krvi pred oksidativnim stresom, pa velja le za oljčno olje, a spet pri zadoščanju nekaterim parametrom.

Za slovenska deviška oljčna olja velja še ena uredba, o uporabi v gostinstvu. Olja smejo priti v gostinski obrat le v originalni embalaži, ki onemogoča dotakanje, takšne morajo biti tudi stekleničke, ki so na mizi. Potrošnik lahko torej upravičeno podvomi, da je oljčno olje slovensko, če je pred njim v bučki ali v steklenici, v katero je mogoče dotakati. Takšno pravilo poznajo le še na Portugalskem, lanski predlog držav pridelovalk o uvedbi pravila za celotno EU, pa je pogorel. SAŠO DRAVINEC