In kako si ti zapisal: slovenska ali Slovenska Istra, štorta ali Štorta?

Nadaljeval je z rahlim poločitkom v glasu: “Tu smo že stoletja, Martin Krpan je hodil tod okrog in s kobilico tovoril Kranjcem sol verjetno prav s Sečoveljskih solin, tu živimo, pa ne vemo, kako bi zapisali ime te čudežne pokrajine ob morju in vsa imena dreves, ki se jim reče oljke. Jaz bi našo Istro zapisal z véliko začetnico: Slovenska Istra. Imena oljk pa z malo: belica, ne Belica, in tako vse druge. In kako si ti zapisal v knjigi: slovenska ali Slovenska Istra, štorta ali Štorta?”

Čeprav sva se običajno pogovarjala o literaturi, največkrat o poeziji, tudi njegovi, sva se tokrat za izjemo preusmerila k težavam v našem pravopisu, k rabi vélike začetnice pri zapisu imena naše Istre in imen za razne vrste oljk, najznačilnejših rastlin v Istri.

Slovenska ali slovenska Istra?

Ker smo Slovenci po številu šibki - kar pa ne pomeni, da kot narod majhni - smo vsako krpo svoje zemlje, ki nam jo je usoda dodelila, a jo je hotel kdo potujčiti in vzeti zase, takoj zavarovali s klicem, da je to slovensko. In se zaklinjali: slovenska Koroška (kuš, frdamani ponemčevalci hajmatdinstovci!); slovensko primorje, med drugo svetovno vojno celo Primorska Slovenija (roke proč, Mussolini in mrkogledneži fašisti!); slovenska Benečija (ali še bolj trdno, Beneška Slovenija); slovensko Prekmurje (Ogri, to ni vaše, to je naše!); slovenska Štajerska (avstrijska je na sever od Šentilja); slovenji Gradec (Avstrijci, vi imate nemški Gradec tam na svojem Štajerskem!). In nazadnje še slovenska Istra (severozahodni del polotoka, ki so ga velesile vendar milostno dodelile opeharjeni Sloveniji oziroma Jugoslaviji).

Samo Gorenjska in Dolenjska sta bili toliko zavarovani v nedrih sredi domovine, da si ju ni mogel kak tujčin lastiti, in nam ju zato ni bilo potrebno označevati, da sta slovenska Gorenjska in slovenska Dolenjska. Zemljo bi nam jemali tujci, zemljo, le nobene stranke nam ne mara kdo odnesti! Oh da bi bogdaj kdo vsaj katero najbolj zagovednih, lahko pa tudi vse, odnesel nekam, tudi če hudiču prav pod rep!

A s to jezikovno ogrado okoli vsega našega, češ da je slovensko, smo zašli v dvom, kako naj bi pravilno zapisali taka imena, o katerih niti slovničarji ne vedo, ali so zares v celoti lastna. Kdo bi pa zapisal z véliko začetnico imeni: slovenska Koroška ali slovenska Štajerska? Nihče, saj pri teh imenih pridevniška oznaka “slovenska” pomeni le, da je pokrajina v Sloveniji, ne pa zunaj nje. Ko omenimo primorje, smo pa že v zadregi, kako bi ga pisali: Slovensko primorje, slovensko Primorje, Slovensko Primorje ali slovensko primorje? To zadnje prav gotovo ne, ker gre za ime pokrajine, ki ga moramo zapisati z véliko začetnico. V našem pravopisu iz leta 2001 je predpisana vélika začetnica samo pri prvem delu tega imena: Slovensko primorje. Radi se pa nam zapišeta véliki začetnici v obeh delih: Slovensko Primorje.

Partizani so pisali Slovenska Istra

Ime za del Istre, ki je od leta 1954 v Sloveniji, je še mlado v primerjavi z drugimi imeni za pokrajine v Sloveniji. Nastalo je med drugo svetovno vojno, ko so slovenski partizanski aktivisti določali zemljepisno črto, do koder naj bi segalo slovensko mobilizacijsko področje, onstran črte bi se pa začelo področje hrvaških partizanov. Naši so svojemu delu rekli Slovenska Istra in so to ime tako tudi zapisovali. Hrvatom se je njihov večinski del Istrskega polotoka zdel dovolj velik in mu zato sploh niso označevali državne ali narodne pripadnosti. Zato celotnemu polotoku rečejo le Istra, brez pridevnika hrvaška, saj da je hrvaška, razume vsak, kdor kaj razume. Samo Slovenci smo tako do milimetrčka natančni, da jo v bolj dvoumni rabi imenujemo “hrvaška Istra”; običajno tako zapišemo v povezavi z delom Istre, ki je slovenska, kar pomeni to, da je v Republiki Sloveniji, ne pa da je slovenska po narodnosti svojih prebivalcev. Pri tem besedo »hrvaška« zapisujemo z malo začetnico, ker ni sestavni del zemljepisnega imena Istra. Enako z malo začetnico označujemo tudi njeno pripadnost različnim državam skozi zgodovino: rimska Istra, bizantinska Istra, frankovska Istra, beneška Istra, avstrijska Istra, italijanska Istra, jugoslovanska Istra in zdaj slovenska Istra. Drugih trajnejših gospodarjev Istra v dolgi zgodovini ni imela, le njeni prvotni gospodarji so bili Histri, ki so polotoku posodili tudi svoje ime.

Pri zapisovanju imena za slovenski del Istre je pa pravopis naredil kak ovinek več. Oznako “slovenska Istra” smo spremenili v dvodelno lastno ime Slovenska Istra; tako so ga zapisovali partizani in za njimi zgodovinarji Janez Kramar, Srečko Vilhar, Vid Vremec, Salvator Žitko, Darko Darovec, pa časopisi in še kdo. A to ime nikoli ni bilo potrjeno kot uradno za kratek kos Slovenije ob morju. Zato so ga začela izpodrivati vzporedna poimenovanja: Obala, Slovenska obala, Slovenska Obala, Koprsko primorje, Koprsko in še Koprščina. Ime Koprščina za pokrajino seveda ni nič dobro, saj če bi ga zapisali z malo začetnico, koprščina, bi po vzoru dolenjščine in gorenjščine pomenilo samo koprsko narečje; povzeto je po hrvaški Bujštini, ki označuje območje okoli Buj, kot je Koprščina označevala takratni koprski okraj. Prebivalci koprskega, izolskega in piranskega zaledja nobenega od teh imen niso posvojili, ampak svojo pokrajino imenujejo le Istra, sami pa si pravijo Istrani, narečno Istrjani, bolj po benečansko Istrijani, po italijansko pa istriani.

Pišemo tako Slovenska kot slovenska Istra

Iz teh imen se je izcimila samo še nova zmeda, v kateri nihče več ne ve, katero ime je pravo. Tako se dogodi vselej, ko vsi govorijo drug čez drugega in hoče imeti vsak svoj prav, čemur pravimo demokracija, ukrojena po slovensko. Ker so lastna imena večinoma izšla iz občnih imen – mladenič Bor je bil na primer trden kakor bor, Jasmina lepa kot jasmin, Primorska pa dežela bolj pri morju - se pogosto dogodi, da se kako lastno ime spet prelevi nazaj v občno. Zato je Slovenska Istra spet prešla v slovensko Istro. Tako jo pogosto zapisujejo časopisi; enako kot slovensko Koroško, slovensko Štajersko in hrvaško Istro. Če pa je ime Slovenska Istra vgrajeno v lastna imena društev, ustanov, zavodov itd., se običajno zapisuje z véliko začetnico, kot na primer v imenih »Društvo oljkarjev Slovenske Istre« in “Ekstra deviško oljčno olje Slovenske Istre”. Zmerom le tako, kot je zapisano v uradno registriranem imenu.

Kako pa imena za rastline, oljke?

Dvome, ali prav zapisati Slovenska Istra ali le slovenska Istra, smo si skuhali mi sami, v slovenskem kotlu, ker se ne v državni upravi ne med prebivalci ob slovenski dlani morju že pol stoletja ni mogoče poenotiti, kako bi uradno imenovali to pokrajino. Kot da bogu vdano čakamo, da bo kak Janša z odlokom ustanovil tisočkrat obljubljene pokrajine, med njimi tudi istrsko. Drugače je pa pri zapisovanju slovenskih imen, s katerimi označujemo rastline. Na tem področju smo si nekaj zmede uvozili od drugod, od mednarodnega znanstvenega zapisovanja teh imen v latinščini.

Vse rastline nosijo latinska imena v botaničnem priročniku, najbolj merodajnem ključu, s katerim lahko vsako bilko, grm, drevo po njihovih značilnostih uvrstimo v znanstveno razpredelnico natančno tja, kamor spada. Tam, a ne le tam, temveč tudi v vseh botaničnih priročnikih in v vsaki vsaj nekoliko bolj znanstveni razpravi o rastlinah je prva beseda rastlinskega imena v latinščini zapisana z véliko začetnico. Na primer: hrast je Qercus, bukev Fagus, lipa Tilia, bor Pinus, smreka Picca, kostanj Castanea, ajda Fagopyrum, gaber Carpinus, trta Vitis, oljka Olea. In tako naprej od ajde do žafrana - od A do Ž, kot rečemo - skoz celoten ključ za razvrščanje rastlin.

In kaj smo Slovenci vzeli od teh latinskih poimenovanj? Pravzaprav zares samo latinska imena z njihovim zapisom z véliko začetnico. A Slovenec ne bi bil Slovenec, če si ne bi tujega klobuka brž pomeril, ali morda dobro sede tudi na slovensko glavo. Zato je tu pa tam kak rastlinoslovec, botanik, k nam zanesel tudi zapisovanje slovenskih imen rastlin z véliko začetnico: torej oljka Belica namesto belica. in dalje po tem zgledu še Lečino, Buga in Črnica in Rosulja, Štorta in vse druge.

Še kemiki so se znašli na podobni preizkušnji. Tudi kemijska veda zapisuje imena elementov, prvine, z véliko začetnico: Oxigenium je kisik, Sulfur žveplo, Hydrogenium vodik, dušik pa Nitrogenium. Vsa taka imena, zapisna z véliko začetnico, se vidijo v kemijskih formulah: H2O (voda), H2SO4 (žveplena kislina), CO (ogljikov monoksid). Toda nihče od nas se ne bi dal speljati, da bi besede voda, žveplo in ogljikov monoksid zapisal z véliko začetnico.

Pa tudi zoologi, ki preučujejo živalstvo, so bili v povsem enakem primežu kot rastlinoslovci. Imena živali v mednarodnih latinskih poimenovanjih zapisujejo le z véliko začetnico: dvoriščni vrabec je Passer domesticus, vrana Corvus, Kos Turdus merula, orel Accipitidra, sova Strigiforma, kura Gallina in tako naprej, spet od afne vse do žabe. Vendar noben živaloslovec ne zamenja vrabca z Vrabcem, vrana z Vranom ali sove s Sovo, ker so ta imena, zapisana z véliko začetnico, priimki za osebe, z malo pa imena za živali. Nekaj podobnega je tudi s štorto: z véliko začetnico je ime za društvo oljkarjev piranske občine, z malo pa ime za okusno, cenjeno in negovano sorto v oljčnikih Slovenske ali slovenske Istre.

“In kako si ti zapisal v knjigi o piranskih oljkah?” je ponovno vprašal Tone Pavček.

“Vsa slovenska imena oljk so zapisana v knjigi z malo, latinska pa z véliko začetnico, kot je določeno v vseh slovenskih pravopisih do sedaj. V društvu so mi rekli, da se tudi slovenska imena oljk pišejo z véliko. A nisem bil njihovega mnenja. Morda mi prav zato prevoda niso plačali ali se zahvalili zanj vsaj z litrom olja,” se nisem mogel pohvaliti.

“Liter olja ti dam jaz, prevod naj pa le pošteno plačajo, odlično urejeno knjigo so dobili iz tvojih rok!” sva od oljk zavila proti Tonetovi kleti.

JOŽE HOČEVAR, slavist