Kakovosten pridelek terja ustrezne pogoje
Podobno kot vsi primorski kmetovalci se tudi izolski oljkarji ukvarjajo s posledicami poletne suše. Za razliko od svojih kolegov pa se ubadajo še z zagato, kako naj pred rušenjem obvarujejo kmetijske objekte. Republiškemu skladu kmetijskih zemljišč in gozdov morajo dokazati, da so zanje dobili ustrezna dovoljenja, kar pa za večino objektov ne drži.
Med 751 lastniki spornih objektov je tudi oljkar Miran Adamič iz Kopra. Na 2,8 hektarja zemljišč na Ronkaldu na Baredih nad Izolo ima tri zaokrožene oljčnike s skupaj 650 drevesi. “Formalno gledano sem črnograditelj, čeprav mi ni to niti najmanj všeč. Poskusil sem vse, da bi rešil zagato, a nisem bil uspešen,” priznava.
Legalizacija - misija nemogoče
Dovoljenja za objekt mu nista dala ne nekdanji ne zdajšnji upravljalec kmetijskih zemljišč. Za Kmetijsko zemljiško skupnost Izola je bilo merodajno, da je HP Droga (vključevala je tudi VinaKoper in Delamaris) na tistem koncu Baredov načrtovala ureditev vinogradov ali oljčnikov. Republiški sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, ki so ga ustanovili leta 1993, pa dovoljenj za objekte načeloma ni dajal. Adamič ga je kljub temu zgradil, leta 1998, meri 62 kvadratnih metrov.
Na republiški sklad je v 20 letih poslal najmanj tri pisne vloge za postavitev kmetijskega objekta in zaman čakal na odgovor. Pred leti jih je tudi pobaral, ali bi lahko odkupil zemljišča, ki jih ima v zakupu. Sklad mu je sporočil, da jih na tistem območju ne prodaja. Ko je naposled privolil v prodajo, je določil ceno, ki za Adamiča ni bila sprejemljiva - 100 evrov za kvadratni meter, čeprav je bližnje površine prodajal po štiri evre. “Za en nasad bi moral plačati pol milijona evrov. Če bi imel ta denar, najbrž ne bi 'ril' po zemlji,” je nazoren.
Od sklada je skušal dobiti stavbno pravico, pa je bil znova neuspešen, ker občina nima prostorskega akta, ki bi dopuščal (pomožne) kmetijske objekte. Iz istega razloga objekta ni mogel legalizirati po tako imenovani Černačevi uredbi.
Red je potreben, a tudi objekti so
Ko je nedavno dobil skladov opomin pred odpovedjo zakupne pogodbe, je imel torej zvezane roke. Pa vendar ni jezen ne na sklad ne na občino, ki je predlagala pregled kmetijskih zemljišč, na podlagi katerega sklad pošilja opomine. “Znašli smo se v pravni luknji, kajti občina nima ustreznega prostorskega akta. Na kmetijskih zemljiščih pa je ponekod najti vse, samo obdelanih površin ne, tudi vile z bazeni. Nedvomno je potrebno vzpostaviti red.” Pozitivno se mu zdi še, da so vpleteni ugotovili, da gre za napako v sistemu, zaradi katere je 751 od skupaj 1354 zakupnikov črnograditeljev. Skupaj naj bi imeli 972 nedovoljenih objektov, od tega 508 takih, ki menda presegajo kategorijo pomožnih kmetijsko-gozdarskih objektov.
“Oljkarji in drugi kmetovalci potrebujemo kmetijske objekte. Vsem se zdi dobro, da na Primorskem pridelujemo vrhunsko oljčno olje. Če hočemo kakovostne pridelke, pa moramo imeti ustrezne razmere za pridelavo in obdelavo,” opozarja.
V objektu traktor in klet za hrambo olja
Za kmetovanje se je odločil leta 1984 in začel kot vrtičkar na približno 3500 kvadratnih metrih površin. Približno 11 let kasneje se je odločil za oljkarstvo, saj so v Istri že od konca osemdesetih let prisegali na oživljanje istrskih oljčnikov. Od sklada je dobil soglasje za trajni nasad, ob občine subvencije za nakup sadik in melioracijo zemljišč. S svojimi prihranki in bančnim posojilom je nakupil strojno opremo. Pet ali šest let zatem je začel obirati prve oljke in s kasnejšimi subvencijami uredil nov nasad, za katerega je prav tako dobil soglasje sklada. Zeleno luč mu je nazadnje prižgal še za tretji oljčnik, ki ga je zasadil pred tremi leti. Nasade je vpisal v register oljčnikov in kmetijo v register kmetijskih gospodarstev.
Za obdelavo 650 dreves, ki mu navržejo 800 do 900 litrov olja, potrebuje traktor s priključki, mulčar, trosilec gnojila ... Nedavno je kupil kompresor z grabljicami, ki mu bo v prihodnjih dneh precej olajšal obiranje oljk. Vso to mehanizacijo ima v kmetijskem objektu. Preden ga je zgradil, je traktor puščal za enim od stanovanjskih blokov v Ulici oktobrske revolucije v Izoli. Cisterno, s katero je dovažal vodo, da je prvi dve leti lahko namakal mlada drevesa, pa je puščal pod milim nebom. Pod eno parcelo je sicer speljan cevovod Rižanskega vodovoda, vendar se nanj ne more priključiti, ker mu sklad ne da soglasja, češ da ima nedovoljen objekt.
Tega potrebuje tudi za hrambo oljčnega olja. Ker prideluje ekstra deviško olje slovenske Istre z zaščiteno označbo porekla, mora zadostiti strogim pogojem za pridelavo, predelavo, skladiščenje in stekleničenje. Klet je obložil s keramiko, da je zagotovil pralno površino. V njej mora vzdrževati stalno temperaturo, ki ne sme pasti pod 14 stopinj Celzija, nitij jih preseči 20.
Kmetijo ima še vedno registrirano v bloku
Adamič ima certifikata za ekološko pridelavo in zaščiteno označbo porekla. Od leta 2007 je njegovo olje vpisano v italijanski vodnik Flos Olei kot eno najboljših oljčnih olj na svetu. Njegove oljčnike si prihajajo ogledovat kupci olja in novinarji, tudi iz tujine. Da teh oljk ne bi več iskali med bloki po Markovcu, je Miran Adamič pred dvema letoma zaprosil za hišno številko na Ronkaldu in jo tudi dobil, Baredi 5 G. “Gre zgolj za identifikacijsko oznako objekta,” poudarja Adamič. Kmetijsko gospodarstvo ima pa še vedno registrirano na domačem naslovu v Kopru.
MIRJANA CERIN
