Ko ne stiskaš ljudi, ampak oljke

Ko sem se sama odločala za poklic, o oljkah nisem vedela praktično ničesar. Pa ne da bi mi bilo kmetijstvo tuje. Traktor sem se - nič čudnega za Senožeče - naučila speljati že zgodaj. A na senožeški ravni smo bili vajeni pobirati le krompir, obirati pa slive. In kakšno naključje - oljke sem spoznala zaradi poklica, ki ga opravljam in zato, ker si je oljkarstvo za poklic izbral mož. Oljkarstvo skozi moje oči, je namignil urednik priloge. Zgodb o oljkarjih je seveda veliko. Telo raznolike so.

Oljkarjem na splošno zavidam

Spoznala sem kar nekaj oljkarjev, poklicnih, ljubiteljskih, upokojenskih, popoldanskih. Tudi takšnih, ki so mi dopovedovali, da od 2000 oljk ne moreš živeti. In bi jih zato posadili še enkrat toliko. Ne v Španiji, pri nas, v Istri. Če torej odmislim takšne, ki jim odnosa do oljke niso vzgojili očetje ali nonoti, ampak evri, oljkarjem na splošno zavidam. Tudi tistim, ki jim je oljkarstvo poklic.

Marca se oljk lotevajo skoraj znanstveno, s škarjami v rokah in strahom v očeh, da ne bi odrezali napačne veje. Odkar je v Istro zaradi muhe priletela Sigma, se o tej nadlogi pogovarjajo v gostilni, ko jim ob torkih zazvonijo smsji! Poleti kosijo, septembra pa že gledajo sadove.

Ključno vprašanje: kam in komu prodati pridelek

Prav zdaj prihaja čas, ko bodo sicer nekoliko nervozni, ker je pred vrati obiranje. In potem glavna debata, kakšen je izplen. Seveda postaja pri slovenskem oljkarstvu v zadnjih letih eno ključnih vprašanj - kam in komu prodati pridelek. Večina na to vprašanje pozna odgovor ali se vsaj trudi, da bi ga našla. Zavidam oljkarjem, ki ta znanja združujejo in ki imajo iskrene namene - pridelati dobro ekstra deviško oljčno olje. Izjeme so in nočejo si priznati, da se slabo oziroma slabše olje iz domače kantine ne bi smelo prodajati. Prvi so na konju, drugi pa so obstali kot ob kakšnem istrskem oslu, ki noče naprej.

Kjer je grenkoba prednost, ne slabost

Že res, da se morajo oljkarji pogovarjati tudi o zakonih, o pravilih, o davkih, o zadrugah, o društvu in o promociji in res je, da se morajo kdaj zaradi tega kdaj zapeljati v Ljubljano ali opraviti tečaj degustacije. A oljkarstvo je lahko, če si tak način življenja izbereš, tudi lep poklic. V katerem ne stiskaš ljudi, ampak oljke. Kjer je grenkoba prednost, ne slabost. Kjer moraš imeti ostre škarje, ne jezika. Kjer barva ni pomembna. Kjer za tabo ostanejo oljke, ne besede, izrečene v (v)eter. Oljkarstvo je lep poklic, če ne meniš, da se od tisoč oljk ne da živeti in če od narave ne pričakuješ preveč. Če bi svoj poklic izbirala še enkrat? Verjetno bi izbrala istega. Če bi še enkrat izbirala moža, bi verjetno tudi izbrala istega. In če bo Živa res kdaj izbrala to, kar izbira danes, bom vesela.

TJAŠA ŠKAMPERLE, novinarka Radia Koper Capodistria