Majhni, a vrhunski
Letošnji 26. marec si bo Boris Jenko iz Bertokov zapomnil za vse življenje. V veronski palači Gran Guardia, ki se na trgu Bra spogleduje z znamenitim rimskim amfiteatrom, so mu za sortni frantoio podelili Sol d'Oro, priznanje za šampionsko olje v kategoriji srednje sadežnih oljčnih olj.
“Majhna Slovenija ima velika oljčna olja,” je dejal vodja veronskega ocenjevanja Marino Giorgetti v uvodu svečane podelitve priznanj uglednega ocenjevanja v Veroni, ki ima visoko strokovno veljavo in velik medijski odmev. Poteka v okviru sejma oljčnih olj Sol, ki je na veronskem razstavišču manjši in mlajši dvojček z Vinitaly, velikansko predstavitvijo italijanskih vin, ki pritegne strokovno javnost z vsega sveta. Tiste dni so italijanski mediji obžalovali, ker so izgubili veronski primat, saj sta od treh šampionskih naslovov šla dva v tujino, Slovenijo in Čile, a so se potolažili z dejstvom, da italijanska oljčna olja ohranjajo vrhunsko kakovost, saj so osvojili domala vsa srebrna in bronasta odličja ter dolgo vrsto velikih plaket. Slednje, podelijo jih 20 v vsaki od treh kategorij, so ob Borisu Jenku prejeli tudi Franc Morgan, Dušan Moljk in družina Lisjak. Veliko plaketo je Jenko v Veroni prejel tudi leta 2007, pet let prej pa je olje desetih oljkarjev zadruge Oleum Nostrum prejelo prvo tovrstno slovensko priznanje.
Začetki na Črnem Kalu, nadaljevanje na Srminu
“Na Rebri pri Črnem Kalu je ugodna mikroklima za oljke. Tam sem se že kot otrok srečeval z njimi. Moj ded Jože, bil je napreden kmet, je imel v oljčniku črnico, drobnico in istrsko belico. To smo otroci najraje nabirali v balige, saj je imela najbolj debele plodove,” se otroštva pod Kraškim robom spominja Jenko. Takrat so oljke obirali pozno, v decembru. Ko so pobrali vse, so jih peljali na Plavje v torklo k Dušanu Čoku.
“Leta 1984 sem na Rebri posadil nekaj mladih oljk, a jih je vzela huda zima. Oljkarstvo sem za nekaj let opustil. V začetku devetdesetih sem najel zemljišče na Srminu in začel pripravljati teren za oljčnik. Delo je bilo naporno, saj je bilo tam prej smetišče, zato smo morali odpeljati veliko kamionov smeti,” se spominja Jenko. Oljke je začel saditi leta 1993, v petih letih jih je zasadil 680. “Poslušali smo stroko, zato je v mojih oljčnikih največ istrske belice in leccina, imam tudi frantoio, maurino in pendolino za opraševalca. Imam še ascolano tenero za vlaganje, pred leti pa sem nekaj dreves precepil na štorto,” opiše Jenko svoj sortni nabor. Doda, da opaža, da se potaknjenci bolje obnesejo od cepljenk.
Olja bo zelo malo
“Dober dan. Iz Maribora sem, sodelavka me je prosila, naj kupim nekaj steklenic olja pri vas,” pogovor v degustacijskem prostoru pri Jenkovih v Bertokih v pojoči štajerščini prekine obiskovalec. “Prosim vas, da se ji opravičite, saj olja nimam več. Naj pokliče čez nekaj mesecev, a ji težko kaj obljubim. Narava letos ni bila prijazna z našimi oljkami,” mu odvrne Jenko. Burja je na Serminu vselej močnejša kot drugod, tudi zato je imel Jenko veliko dela z opornicami mladim oljkam. Svoje je poleti dodala toča. “Stalne stranke že obveščam, da bo olja malo,” pove zaskrbljeno.
Prvič je olje stisnil leta 1999: “Skupaj smo stisnili vse oljke, ki smo jih obrali. Olje ni bilo prav kakovostno. Svoje je naredila tudi oljčna muha, saj smo se na začetku še lovili v boju proti njej.” Spomni se tudi leta, ko je za vsak primer naredil močnejšo koncentracijo modre galice, da bi zavaroval mlade oljke. In je odpadlo vse listje. “Učili smo se na izobraževanjih in v svojih oljčnikih,” pove. Zdaj ima certifikat o ekološkem oljkarstvu, v oljčniku se sprehajajo tudi kokoši, ki pa bi ga skoraj stale ekološkega potrdila, saj kontrolorki ni mogel dokazati, da je hrana, ki jim jo prinašajo, ekološka. Kokoši so sicer zaželjene in koristne živali v oljčniku, Jenko pa je šel v kontroli “skozi” zato, ker je kurnik izven oljčnika. “Ni boljšega kot so domača jajca, ocvrta na pravem oljčnem olju,” doda.
Oljkar in degustator
Boris Jenko rad predstavlja istrska oljčna olja na sejmih in drugih prireditvah. Letos je že nekaj krat ostal brez glasu, toliko vprašanj je bilo. “Italijani in Avstrijci veliko bolj poznajo pomen zaščitene označbe porekla. Pri nas bo potrebno še veliko razlagati. Pri tem me čudi, da javna televizija ne najde časa, da bi predstavila slovenske zaščitene pridelke,” opaža.
Pove, da so ljudje hvaležni, ko jim predstaviš kakovostno oljčno olje, saj bodo kasneje znali ločiti dobro od manj kakovostnega. Nova formula predstavitev Društva oljkarjev slovenske Istre, ko na pomembnejših predstavitvah skupaj nastopata oljkar in degustator, se mu zdi posrečena in dobrodošla, saj potrošniki kakovost oljčnega olja tako spoznajo z dveh vidikov.
SAŠO DRAVINEC
