Mraz, burja, suša in mačehovska država

Proaktivnost oljkarjev je poganjala ves sektor. Pridelovalci so skozi društvo znali opredeliti svoje potrebe in stremljenja. Vštric je hodila stroka, vzpostavila se je raziskovalna dejavnost, izjemen napredek se je zgodil v predelavi oljk. Drug drugega so spodbujali in podpirali in danes je oljkarstvo v Sloveniji več kot omembe vredna kmetijska panoga. Pridelava je dosegla in ob dobrih letinah zna celo preseči tretjino domače porabe oljčnega olja. Predvsem pa je pomembno, da dobršen del pridelave sodi v kakovostni vrh ponudbe, še več, tako kakovostnih oljčnih olj, kot jih ponujajo slovenski oljkarji, na domačem tržišču ni, saj iz uvoza prihajajo predvsem cenena in povprečna oljčna olja. Špica pridelave je torej brez konkurence. Žal to dejstvo ni splošno znano in sprejeto, saj številni potrošniki še vedno pričakujejo cenovno uravnilovko, češ olje je pač olje.

Ozaveščeni potrošniki vedo, da je kakovost slovenskih oljčnih olj visoka in zelo visoka, da presegajo status maščobe in so cenjena začimba. Ozaveščeni potrošniki vedo tudi, da slovenska oljčna olja na svetovnih ocenjevanjih dosegajo vrhunske ocene in naklonjenost poznavalcev. Število oljkarjev, ki s svojim pridelkom posegajo po najvišjih ocenah v svetovni konkurenci, je vsako leto večje. Pred desetletjem jih je bilo malo, komaj kakšen, danes se po nagrade v tradicionalna središča oljčnega olja vozijo s kombiji. Posebej plodno za priznanja je bilo letošnje leto, ko so nekateri oljkarji posegli po šampionskih naslovih. V Veroni kar dvakrat, spomladi in jeseni, v Bariju in Krasici.

Tako oljkarji kot vsi, ki v sektorju delujejo, vedo, da je za korak naprej, za enako strumno pot v tretje desetletje organiziranega oljkarstva, potrebnih nekaj sprememb. Za količinsko in kakovostno usklajen pridelek iz leta v leto bo treba na pot, ki so jo marsikje v Grčiji, Španiji in Italiji že zdavnaj začrtali. Namakanje oljk ni agrotehnična neznanka, ki ji ne bi znali biti kos. Na zavore oljkarji naletijo drugje, pri tistih, ki bi morali omogočati ustrezne razmere za delovanje. Tudi oni se srečujejo z zbirokratizirano državo in blodnjakom zapletenih predpisov. Še več, ko kdo ve katerič ponavljajo iste zgodbe o potrebi nekaterih nujnih korakov, dobivajo enake odgovore. Na prvi pogled naklonjene, dejansko pa takšne, ki poti ne odpirajo, temveč vzdržujejo nekakšen status quo. Bolj kot za kaj drugega gre za brezbrižnost, za znova in znova ponavljano zgodbo majhnih, ki so sicer simpatični, a da bi se jim kdo zares posvetil, kot bi si zaslužili in pričakovali, vselej zmanjka časa.

Praznovanje okroglega jubileja Društva oljkarjev slovenske Istre ima nekoliko trpek priokus. Letos je bila narava izjemno neprijazna do oljk. Mraz in silovita burja v začetku leta, huda suša, ki se je vlekla še od lani, ponekod tudi toča, so oklestili pridelek oljkarjev vsaj za polovico. Že lani ni bilo bleščeče, zato se, tudi pod vtisom skepse na domala vseh družbenih področjih, oljkarjev polaščata svojevrstna previdnost in nezaupljivost. Nenaklonjena narava, mačehovska država in draginja med potrošniki niso zavezniki optimizma.

Pravzaprav v pogledu naprej oljkarjem ostane predvsem tisto, kar jih je doslej najbolj krasilo: trdna povezanost, s katero so po svoje prehitevali tudi čas, saj so si izmenjevali izkušnje, skupaj iskali najboljše rešitve in znali nevtralizirati posledice morebiti napačno zastavljenih korakov.

Sonaravna pridelava, usmerjenost k visoki in vrhunski kakovosti, iskanje novih tržnih niš in stalno predstavljanje svojega pridelka potrošnikom so cilji, ki jih zmorejo doseči oljkarji sami. Svoje pa bo morala, pa ne zato, ker bi bila nekakšna bergla, temveč ker je naša, od nas in za nas, pristaviti tudi država. Denimo zagotoviti možnost oblikovanja in izkoriščanja vodnih zajetij in drugih vodnih virov, pomagati stroki in raziskovalni dejavnost, da bo sledila razvoju oljkarstva in mu bila v oporo. Sicer, in to zveni nerodno, se utegnejo začeti dogajati negativni procesi, denimo tako skrajni, kot je opuščanje oljčnikov.

No ja, če smo se znebili ribištva za pest bruseljskih evrov, bomo preživeli tudi brez oljkarstva. Pa še brez kakšne navidezne dileme bomo ostali: oljčnega olja potem ne bo več, bo samo še olivno.

SAŠO DRAVINEC