Ne berba, borba!

Kako zelo lahko slaba, kaj slaba, nikakršna letina prizadene oljkarja! V oljkarstvu pač ni pravila: en letnik v kleti, en na drevesu, en v prodaji. Olje ni vino. Sploh če ga uspeš prodati, še preden je leto naokrog. Pred letom dni sem približno na tej strani napisala: od oljkarstva se da živeti. Tudi letos bi napisala tako. Če bi le bilo na drevesih kaj, iz česar bi nastalo olje. V teh dneh se torej začenja borba, ne berba. Marsikdo se bo počutil nelagodno ob klicu iz Ljubljane, Kranja, Novega mesta: “Lahko rezerviram 20 litrov olja? Kdaj ga lahko pridem iskati. Je cena kot lani?” Oljkarji ne bodo iskali izgovorov. Kupec bo moral razumeti. Slovenskega oljčnega olja letos ni dovolj za vse. Kaj se bo zgodilo s ceno oljčnega olja? Bo obveljalo pravilo ponudbe in povpraševanja? Bo olje dražje? Oljkarji so komaj začeli stopati po dobri poti, da ga zaradi velikih količin ne razprodajajo ali prodajajo pod ceno. Zdaj bodo pred dilemo: ali prevzeti breme naravne katastrofe na svoja ramena ali seči v denarnice kupcev. Slišala sem tudi zlovešče namige, da si bodo oljkarji že pomagali, na jugu da je olja vedno dovolj ali preveč. Nesramno! To bi si kdo dovolil pred desetletji. Danes, ko je oljčna zgodba skoraj trdno postavljena na noge, si tega resni kmetje ne bi dovolili. Za glavo pa se verjetno držijo tudi oljarji. Živijo od mase, količine oljk. Zdaj se bo končno videlo, da se je v minulih letih število črnih torkel nenormalno razširilo. Ko imaš opraviti z naravo, je pač tako. Ko je do tebe prizanesljiva, se ji ne zahvališ dovolj. Njena radodarnost se ti zdi dana.