Oljčna olja Sredozemlja
Kot ima Vinitaly svoj SOL, salon oljčnih olj, tako se tudi na šempaskem festivalu vin predstavlja vse več oljkarjev. Stalnica so tudi degustacije ekstra deviških oljčnih olj, ki jih vešče vodita mednarodna ocenjevalka oljčnih olj Milena Bučar Miklavčič in degustator Igor Jakomin.
ŠEMPAS > Na svetu so edina stalnica - spremembe. Ustaljena prepričanja se podirajo kot hiše iz kart. Na primer tisto o območjih, kjer uspeva oljka in kjer pridelujejo najboljša oljčna olja. Sredozemlje sicer ostaja najbolj prepoznavna “zvezdna cesta” v oljčnem vesolju, toda pozornost strokovnjakov, tako ocenjevalcev kot izvedencev za trženje, vse pogosteje pritegnejo ekstra deviška oljčna olja iz novega sveta, zlasti iz Južne Amerike. Tam nastajajo prave plantaže oljk, ki omogočajo hektarske donose, ki presegajo deset ton pridelanega olja, medtem ko smo v Sloveniji zadovoljni, če je izplen približno 700 kilogramov. Kako se jim torej postaviti po robu?
Izhod je kakovost
Tisti, ki bi želeli konkurirati s ceno, se prej ali slej zatečejo k ponaredkom, zato je ednini pravi izhod tako prepoznavna kakovost, da tržišče ceni, sprejme in kupuje (tudi) izjemna ekstra deviška oljčna olja. V Šempasu smo tako lahko spoznali kar nekaj oljkarjev iz Brd, Vipavske doline in Istre, ki so navduševali s svojimi sortnimi in zvrstnimi oljčnimi olji. Lanska letina je bila izjemna, kar dokazujejo nagrade, vendar za se prepričati, moraš olja pokusiti, je komentiral veteran Marjan Jasnič, in me rutinirano popeljal po poti od drobnice preko črnice in gorgazza do blenda in belice, vmes pa je bil še kak leccino, maurino in nekaj drugih sort. Največje presenečenje: istrska belica, ki jo imamo mnogi za (preveč) agresivno v okusu in pookusu, je lani omilila svojo grenko in pikantno noto.
Sprehod po Sredozemlju
Okus olja je delno odvisen od sorte, delno pa od načine pridelave olja, je med delavnico oljčnih olj z različnih koncev Sredozemlja povedala Milena Bučar Miklavčič. Somelje Igor Jakomin nam je za uvod natočil vzorec italijanske ascolane tenere, ki je presenečenje že zato, ker ima plod te sorte nizek odstotek oljčnih kislin in je bolj namenjena vlaganju. No, vonj in okus sta bila uravnotežena s sadno-travnatimi-zeliščnimi notami, olje je bilo tekočno, kar pomeni, da ga je iz ustne votline splaknila že slina, ob rahli pikantnosti pa ga je zaznamovala odsotnost grenkih not. Portugalski blend madurala, cardovila in verdeala je izstopal zaradi tehnike stiskanja še nezrelih plodov; tako olje so imeli že Rimljani najraje. V ustih je bilo sprva zgolj in predvsem oljnato, temu pa je sledila prava eksplozija okusov. Grška kalamata je bila njegovo popolno nasprotje: pridelujejo jo iz starih peloponeških črnih sort, običajno obranih v polni zrelosti, kar jim daje nežnost, ki pa je lahko že tudi plehkost. Nevarnost teh olj je, da kmalu postanejo žaltava. Kar je za francoska olja iz Provanse celo zapovedano; na ta okus so privadili tudi številne turiste in ga zato ne mislijo menjati, saj imajo trg za zdaj zagotovljen. Povsem korektno portugalsko olje iz Alenteja je bilo sicer skromnega okusa, vendar zagotovo dopadljivo. Bolj izrazito je bilo italijansko olje sorte grignano, ob katerem nam je Milena Bučar Miklavčič navrgla resnico, da lahko olje, ki poživi mocarelo, ubije mlade solatne liste. In tako smo že prišli do domačih vzorcev, briškega in istrskega. Blend Marjana Jericija je bil prijeten, povsem uravnotežen, maurino Mirana in Martina Adamiča pa je izpostavil vse prednosti sorte, ki nam da, če jo zgodaj oberemo, olja bogatih pookusov, ki se razvijejo iz sicer bolj tankega vonja.
Res, mnogo je zvezd na oljčni cesti in seveda smo domoljubno ponosni, da so naše med najsvetlejšimi.
TONI GOMIŠČEK
