Oljkarstvo kot protikrizni ukrep

Vmes je prihajalo do šumov, tudi do kakšne napake. Sadilni material, denimo, ni bil vedno najbolj ustrezen, oljkarji in stroka so se seznanjali z letom muhe in drugimi škodljivci ter boleznimi, ugotavljali, ali oljke sadijo preveč skupaj ali preveč narazen, se učili ustrezne rezi in še marsičesa.

Pot pa, smemo ugotoviti, je bila vendarle prava. Brez zgodaj začetega spremljanja kemijskih in senzoričnih parametrov oljčnega olja oljkarji ne bi vstopa v Evropsko unijo dočakali s specifikacijo za ekstra deviško oljčno olje Slovenske Istre z vsemi potrebnimi prilogami in utemeljitvami, da so v Bruslju po precej hitrem postopku nanjo pritisnili pravi žig.

Nov čas prinaša nove dileme in seveda nova spoznanja. Slovensko oljkarstvo v marsikaterem pogledu potrebuje fino umerjanje. Zakaj saditi takšno in tako pridobljeno vrsto istrske belice in ne one druge, kdaj, kako in koliko vode dati oljkam, da ne bo vsak september negodovanja nad vročim in sušnim poletjem, kako škropiti, da bo oljčno olje čim bolj neomadeževano in zdravo, narava pa neprizadeta.

Povezava praktičnih oljkarskih izkušenj in doslednih meritev skozi dovolj časa oblikuje vedenja o zakonitostih v prostoru, ki so za oljkarje izjemno pomembna. Namreč, do želenega cilja, pričakovane količine oljčnega olja in njegove ustrezne kakovosti, pot ni vselej enaka. Ravno nasprotno, vsako leto postreže z novimi zankami in novimi spoznanji. Ko so pojavi razumljeni in analizirani, se da neprijetnostim ogniti.

Ustanovitev Inštituta za oljkarstvo je pomemben dosežek za to panogo. Manj prostega teka bo pomenilo več usmerjenosti k osnovnemu delovanju, združene energije pa tudi učinkovitejšo pot do novih spoznanj in njihovega prenosa v prakso. Agronomsko in kemijsko raziskovanje oljkarstva in oljčnega olja ima uporaben smisel prav v tem, da imajo oljkarji kaj od tega. In na drugi strani seveda uporabniki oljčnega olja, ki, vedno bolj osveščeni, pričakujejo, da je zgodba o vrhunskosti, blagodejnosti, neponovljivosti in naravi prijazni pridelavi tudi znanstveno utemeljena.

Nenazadnje je delo oljkarskih strokovnjakov usmerjeno proti potvorbam oljčnega olja, ki so v umazanem plesu z denarjem in hlastanju za zaslužkom na žalost vsakdan oljkarskega sveta. Še vedno je namreč tako, da je vrhunsko, sonaravno pridelano oljčno olje veliko dražje od industrijskih maščob. To pa je zadostna skušnjava za špekulante in izziv za raziskovalce, da jim špekulacije dokažejo in jih na ta način preprečujejo. V Italiji, denimo, ima enega najbolje opremljenih laboratorijev za analitiko oljčnega olja carina, seveda ob vseh na univerzah in inštitutih.

Edini naš tovrstni laboratorij je stisnjen v neustreznih prostorih v Izoli, nekateri raziskovalci v njem v svojih kotičkih sploh ne vidijo dnevne svetlobe. No, tudi to naj bi se kmalu spremenilo s selitvijo v ustreznejše, povsem nove prostore v sicer dolgo nastajajočem univerzitetnem kampusu v Livadah.

Nov inštitut v novih prostorih, ki znanstveno preučuje in podpira tradicionalno, v kulturne korenine vpeto kmetijsko panogo, bo gotovo izziv za mlade raziskovalce te dejavnosti v svojem okolju. Za zdaj velja Inštitutu za oljkarstvo zaželeti mirno in učinkovito utirjenje, kasneje pa smemo pričakovati, da se bodo v raziskovanje oljkarstva in njegovih zgodovinskih, kulturoloških, družbenih in še kakšnih vplivanj ob naravoslovcih vključili tudi družboslovci in humanisti. Če na oljkarstvo in sredozemsko kmetijstvo nasploh gledamo kot na celovit fenomen življenja v Sredozemlju, drugače niti biti ne more.

Od spoznanja, da oljkarstvo še zdaleč ni zgolj vestno pridelana in dobro prodana steklenica oljčnega olja, do razumevanja, da gre za kmetijsko panogo z množilnim ekonomskim potencialom v turizmu in na drugih področjih, je z več znanja krajši in bolj čvrst korak.

Oljkarstvo ne potrebuje več dobrohotnega pokroviteljskega razumevanja. Potrebuje širše spoznanje, da je pomembna komplementarna dejavnost v prostoru. Če hočete, tudi eden mogočih stebrov izhodnega scenarija iz od kdo ve od kod vsiljene in že zares nadležne krize.

SAŠO DRAVINEC