Oljkarstvo ni atletika

Doktrina je jasna: oljčna olja naj bodo dišeča in sveža, s čim širšo paleto vonjav od sadnih do zelenih in po oreščkih, z okusom, ki sledi vonju ter z nekoliko grenkobe in pikantnosti, izkazom o vsebnosti polifenolov, blagodejnih učinkovin, ki vplivajo tudi na rok uporabnosti oljčnih olj. Za kakovost oljčnega olja so pomembni še kemijski parametri, v prvi vrsti kislost, ki pa načeloma ni problematična. Olja, oddana v ocenjevanja, že dolgo ne presegajo njenih mejnih vrednosti.

Dobre ocene z ocenjevanj so za oljkarje potrdilo o pravilnosti njihovega delovanja, za potrošnike pa sporočilo, da imajo pred seboj izdelek z izkazanim znakom kakovosti. Med vsemi živili je le za vino izdelan bolj razvejan sistem organoleptičnega ocenjevanja. Deviško oljčno olje je v mnogočem drugačno od drugih maščob, temeljna razlika pa je, da gre za sok iz plodov, pridobljen zgolj z mehanskimi postopki. Na kakovost vpliva veliko dejavnikov: rastišče, sortni nabor, ustrezno tretiranje nasada, optimalen čas obiranja in kakovostna pridelava, ki naj steče v čim krajšem času po obiranju. Ustrezen čas obiranja je za oljkarje ena ključnih odločitev: ali naj oljke poberejo toliko zrele, da bodo imeli vrhunsko kakovost, ali pa naj nekoliko počakajo in del kakovosti pretopijo v večjo količino pridelka.

Ocenjevanja oljčnih olj so seveda tudi tekmovanja, a oljkarstvo vendarle ni atletika. Kmetijska panoga je, v Sloveniji vse pomembnejša, čeprav pogosto nekoliko mačehovsko obravnavana. Spoznanja o blagodejnosti oljčnih olj se v javnosti krepijo, čeprav je v obtoku kar nekaj mitov, kakšna so vrhunska oljčna olja, ali je oljčno olje primerno za cvrtje in podobno. Poraba se počasi, a vendarle vztrajno veča, dasiravno je Slovenija med najbolj skromnimi porabniki oljčnega olja na prebivalca v Sredozemlju. Doma pridelanega oljčnega olja je nekoliko več kot za tretjino celotne porabe, torej je možnosti za prodor slovenskih oljkarjev veliko, ne le doma, tudi v države, kjer oljke ne rastejo, a je oljčno olje iskano.

Ob dveh letošnjih ocenjevanjih v Dalmaciji, na katerih slovenski oljkarji že dolgo sodelujejo, smo bili priče malce hecnemu rivalstvu med goriškimi in istrskimi oljkarji. Z Goriškega so, dobro organizirani, kakovostno obveščali javnost o svojih dosežkih, Istrani pa so nekoliko zaspali. Novinarji številnih medijev so povzeli informacijo o uspehih oljkarjev iz Brd in iz Vipavske doline, a informacija ni bila popolna. Pri viru je niso preverjali, resnici na ljubo je to nekoliko težko, ker so Dalmatinci malce zadaj pri elektronskem komuniciranju. Skratka, v slovenskih medijih so bili izpostavljeni uspehi goriških oljkarjev, istrski pa niso našli svojega odmeva.

Nenavadno je, da se oljkarji iz štirih društev, nenazadnje povezani v zvezo, ne morejo organizirati, da bi o uspehih, ki so skupni, tudi skupaj obveščali javnost in ji posredovali celovito informacijo. V prid oljkarstva seveda ter za obveščanje in osveščanje slovenskih potrošnikov.

Slovenski oljkarji imajo odprtih kar nekaj pomembnih front za uveljavitev svojega sektorja in ureditev razmer v njem. Doseči morajo sistemsko obravnavo področja na državni ravni, pa registracijo zaščitnih sredstev, da jim oljk ne bo požrla muha, si zagotoviti pravično obdavčitev in nenazadnje pravico do lop ob svojih oljčnikih, da bodo imeli kam spraviti orodje in pridelek.

Otročje in neproduktivno je, da se gredo kolegi in celo prijatelji nekakšno rivalstvo, kdo bo bolj spretno in prvi obvestil javnost o svojih uspehih, kolegove pa - hote ali nehote - spregledal. Na isti ladji so, ki potrebuje čim bolj skladno in izurjeno posadko.

Tako za oljkarje kot za potrošnike bi bilo škoda, da bi se skrhanost odnosov v slovenski družbi razsejala tudi v dejavnosti, ki smo jo v minulih letih že spoznali kot blagodejno gibanje za telo in dušo. SAŠO DRAVINEC