Oljkarstvo se v Brda vrača z velikimi koraki
Starejši vedo povedati, da so si fašistični oblastniki na veliko prizadevali, da bi “toskanizirali” ozemlja, ki so jih zasedli po prvi svetovni vojni.
BRDA> V ta namen so jim služile predvsem ciprese, česar jim večina ne zameri, čeprav bi jim bili zagotovo vsi še danes hvaležni, če bi se raje odločili za spodbujanje oljkarstva.
Toda zgodilo se je ravno nasprotno: po hudi zimi in pozebi leta 1929 so zaukazali izruvati drevesa in odličen les uporabljali za pripravo - oglja! V kmečki kuhinji je začela kraljevati svinjska mast, v meščanski rafinirana semenska olja. Potrebnih je bilo celih šest desetletij, da se je nekdo spomnil, da so v Brdih od nekdaj gojili oljke in uživali domače oljčno oziroma oljkovo olje. Pravzaprav uelije. In sledeč temu spominu je s pomočjo brata, ki je živel v Italiji, nabavil in posadil 25 sadik oljk. Ta nekdo je Bruno Podveršič, ki danes, ko je v Brdih že 35.000 oljk ali za 130 hektarjev oljčnikov, upravičeno velja za očeta novodobnega briškega oljkarstva.
Spomini oljkarskega pionirja
“Pravzaprav me na oljke niso vezali spomini iz otroštva, prej proučevanje briške zgodovine,” pravi Bruno. Dejstvo, da so pri svaku v Slavčah vsako leto pridelali nekaj litrov olja, ga je dodatno spodbudilo v nameri, da oživi briško oljkarstvo.
Leta 1983 je nabral za 30 kilogramov plodov in jih odpeljal v oljarno v Krkavče. “Še sedaj se spominjam, kako slabo vreme je bilo tisti dan. Spremljal me je dr. Arnež, ki je, ko sva šla čez most v Plavah, pripomnil, da bi prihod prvega olja v Brda morali pozdraviti vsi zvonovi,” se spominja Bruno. Domače gospodinje so olje začele uporabljati takoj, le prave mere so se morale še naučiti. “Na prva jajca v solati so ga dale trikrat preveč,” se posmeje. No, v pomijah ni končalo. Je bilo pa več za točat!
Od takrat pri Podveršičevih v Gradnem ne kupujejo več olja, saj v vsem tem času ni bilo niti ene hujše pozebe ali kakega drugega razloga, zaradi katerega bi ostali brez pridelka. Tako njim kot drugim Bricem, ki so se v tem času odločili za gojenje oljk, pa ni potrebno več hoditi v tuje oljarne.
Torkla za Brice in zamejce
Na pobudo med tem ustanovljenega Društva oljkarjev Brda in ob podpori Občine Brda so na Dobrovem pred leti postavili stiskalnico, ki jo sedaj s pridom uporabljajo tudi drugi okoliški oljkarji, še posebej lastniki oljčnikov iz sosednjih italijanskih območjih. Končno je oljarna zrasla prav s pomočjo od EU podprtega Interreg programa.
Briškemu oljkarskemu društvu predseduje Elizej Prinčič, ki se lahko pohvali, da imajo že dvesto članov. “Združujemo mnoge, ne pa vse oljkarje,” pove. Načelno je lahko član tudi nekdo, ki ga oljkarstvo samo veseli, čeprav se to zanimanje prej ali slej spremeni v gojenje oljk.
Sedaj je nekaj že tako velikih oljkarjev, da razmišljajo o posebni sekciji tistih, ki olje v večji meri tržijo in so zato bolj zavzeti za razvoj blagovne znamke. V Brdih je še vedno osrednja dejavnost vinogradništvo, toda prav vinarji se ob degustacijah na domu radi pohvalijo tudi z lastnim oljem. Končno se tudi na ta način poudarja naša zavezanost sredozemskemu bazenu, mediteranski dieti. In z oljčnim oljem se lahko Brda uspešno promovira tudi v tujini, kot na primer pred kratkim na Dunaju, saj se tudi v germanskem prostoru stalno veča zanimanje za oljčno olje.
Občina sadi oljke
Oljke so torej nekakšna dodatna vrednost Brd, česar se prav dobro zaveda tudi župan Franc Mužič, ki je od samega začetka naklonjen vračanju tega žlahtnega drevesa na griče med Sočo in Idrijo. “Občina ni samo izpeljala nakupa torkle, ampak je omogočila saditev na stotine dreves,” pove s ponosom. Namesto drugega okrasnega drevja so spodbujali sajenje oljk. Pred občinskim poslopjem, v okolici gradu na Dobrovem, vzdolž cest in na drugih javnih površinah so zasajene oljke, kupljene iz občinskega proračuna. Steklenička oljčnega olja je že postala protokolarno darilo, panorame z oljčniki pa eden od prepoznavnejših briških motivov. Saj, kaj je lepšega kot pogled na griče z urejenimi vinogradi, ki se šele pripravljajo na brstenje, cvetoče češnje, sveže travinje, ki mu barvno protiutež predstavljajo zimzelene oljke, nad vsem tem pa gnezdijo zaselki z belimi cerkvicami sredi hiš? To so podobe, ki obetajo, ki vabijo na obisk te “dežele opojnih trenutkov”, na sproščujoče sprehode, postanke v kleteh, krepilna kosila, večerni klepet ...
Oljke povezujejo
Po zaslugi oljk in oljkarstva se Brda tudi tesneje povezujejo s številnimi slovenskimi in sosednjimi italijanskimi občinami. Tako za slovensko kot furlansko oljkarstvo lahko rečemo, da sta šele v povojih, zato predlogi za sodelovanje ne naletijo na tako zadržanost, kot jo je mogoče čutiti, ko se govori o vinu. V Društvu oljkarjev Brda je desetina članov iz Italije, skupaj so pripravili že dva Interreg projekta, dogovarjajo se o tretjem.
“K prvima dvema smo jih pritegnili mi, sedaj so pobudniki oni. Za prve projekte smo morali iskati partnerje v Videmski pokrajini, sedaj prihajajo iz Goriške, in to prav iz treh sosednjih briških občin,” nam je povedal Elizej Prinčič, ki je vesel vsake take pobude. Mogoče bo pa oljkarjem uspelo to, za kar so se zaman trudili vinarji, da bi se namreč Brda in Collio začela prepoznavati kot eno samo območje, sposobno na vseh področjih in na vsej črti preseči posledice nesrečne razmejitve med dve državi.
Obujanje vzgoje avtohtonih sort
Skupno raziskovanje najprimernejših kultivarjev za to območje že lahko imamo za dober znak. Oljkarjem s širšega Goriškega na obeh straneh državne meje danes priporočajo predvsem drobnico (drobnizza) in črnico (carbona), ki veljata za krajevni sorti, pa tudi istrsko belico (bianchera) in gorgazzo, ki so jo odkrili v Furlaniji. Sadike prihajajo sicer še vedno iz Italije, vendar jih v drevesnici v okolici Verone vzgajajo na osnovi v Brdih nabranih cepičev.
Uporaba tradicionalnih sort ni pomembna samo zaradi večje prepoznavnosti posameznega območja, ampak predvsem zaradi njihove večstoletne prilagoditve krajevnim klimatskim razmeram. Brda spadajo med najbolj severne lege rasti oljke, zato bi sorte, navajene na vroče sonce Apulije ali Andaluzije, tu slabo uspevale. Ali bi dale manj kakovostna olja, kot so olja črnice ali drobnice, ki si je sploh že pridobila sloves najboljšega sortnega olja. S komerkoli govoriš, vsem se zasvetijo oči, ko hvalijo domače olje.
“Nekaj časa smo mislili, da nam je najbolj všeč, ker je pač naše, domače, sedaj pa so tudi študije pokazale, da je najboljše, saj ima neprimerno več antioksidantov kot olja iz toplejših krajev,” strne misli predsednik Elizej, ki ne pozabi dodati, da tudi ročno obiranje dreves in hitra predelava pomagata k ekstra deviškosti briških oljčnih olj. “Sedaj, ko imajo drevesa v povprečju 10 let, ga letno stisnemo osem ton. Čez pet do deset let, ko bodo v polni rodnosti, bo lahko olja lahko tudi petkrat toliko,” je prepričan.
Oljke namesto trt
Bruno Podveršič pripomni, da bo oljk vse več, saj se zaradi vinske krize nekateri namesto za obnovo vinograda odločajo za zasaditev oljčnika. Prav zaradi tega ima izobraževanje članstva izreden pomen. Kakor tudi usposabljanje za prepoznavanje kakovosti olja.
Davis Prinčič, ki vodi društveno ocenjevalno komisijo, mi opiše, kaj moramo zaznati v dobrem ekstra deviškem oljčnem olju. Pri vonju se kakovost kaže v sadnosti, sveže pokošeni travi, mandljih, lešnikih, oljčni vejici in oljčnem plodu, v ustih začutimo v ustni votlini grenkobo, v grlu pikantnost. Črnica velja za bolj nežno, brez pretirane grenkobe in pikantnosti, blizu italijanskemu leccinu, drobnica je zelo sadna, v njej zaznamo celo gozdne sadeže. Belica ima prav tako prijetne arome, vendar je bolj grenka in predvsem pikantna, zaradi česar je nujna pri sestavljanju harmoničnih mešanic. “Brez prisotnosti belice nimaš na tekmovanjih kaj iskati,” pripomni Davis, ki pa vseeno doda, da je kraljica širše zastavljenih degustacij drobnica.
Na spisek starih sort bodo Brici morda dodali še eno, ki jo zaenkrat kličejo kar zvonko. V spomin na pokojnega Zvonka Mariniča, ki jo je našel zapuščeno sredi robide. “Na prvi pogled ni podobna nobeni nam znani sorti, zaenkrat je uganka. Naredili smo nekaj sadik in bomo videli, kaj bo dala. Mogoče prav odlično olje,” ne skriva upanja Davis.
Majhnost je prednost
Na osnovi dosedanjih izkušenj ne more trditi, da je kakšna razlika med olji iz nižine in z brega. “Če so, jih še ne znamo zaznati,” dopušča možnost. “Vsekakor je v ravnici večja možnost pozebe, nekatere lege so bolj izpostavljene burji, ki lahko spomladi slabo vpliva na opraševanje in jeseni poškoduje plodove, vendar takih razlik zaradi lege, kot jih opažamo pri vinu, pri olju ni,” doda. Seveda pa je nadvse pomembno, da oljke oberemo pravočasno. “To je naša prednost pred velikimi ponudniki oljčnega olja, ki oljke obirajo po več mesecev in nato še ravno toliko časa stiskajo. To so industrijska olja, naše pa je butično,” zaokroži Davis Prinčič
Kdaj spominki iz oljčnega lesa?
Največ izkušenj s promocijami briškega ekstra deviškega oljčnega olja ima zagotovo Marjan Jasnič. “Olje ponujam v kozarčku in prenekateri se branijo take pokušine. Raje bi ga na pladnju in s kruhom, tako da vedno znova razlagam, kako kvas zmaliči dojemanje olja. Ko enkrat prebijejo led, potem steče,” strne svoje izkušnje. Je pravi učitelj. Varno vodi mimo izstopajočih vonjav in okusov do najbolj skritih, komaj zaznavnih. Zraven navrže še kakšen recept. “Kaj bi cvrli jajce na olju, raje z njim prelijte že ocvrto jajce, takrat bo vsa dobrota olja prišla do izraza,” priporoča. Saj, olje ni zabela, je začimba.
Za nakup steklenice briškega oljčnega olja je dolgo časa veljalo, da moraš zanj imeti zveze in poznanstva. Sedaj ni več tako. Naprodaj je tako v Vinoteki Brda na dobrovskem gradu kot v prodajalni Vinske kleti Goriška Brda. Naslednji korak bo, morda, izdelava spominkov iz lesa oljčnega olja. V teh dneh, ko oljčnike obrezujejo, konča na tleh marsikatera veja, ki bi bila primerna za izdelavo zapestnic, obeskov, brošk, kock, križev, podstavkov ... “Očitno še ni prave krize,” so mi po vrsti odgovorili vsi sogovorniki, ki sem jih opozoril na obstoj podobne ponudbe v številnih drugih deželah, kjer uspevajo oljke. Kolikor poznam Brice, se bo moral najti nekdo, ki bo naredil prvi korak. Potem bo tudi ta dejavnost stekla kot po maslu. Ops, kot po ueliju.
TONI GOMIŠČEK
