Oljkarstvo si zasluži strategijo

Včeraj so številni oljkarji odšli v svoje gaje in nemočno vili roke nad žledjo, ki je upognila oljčne veje in marsikatero tudi zlomila. Igre narave so v teh krajih zadnje čase neumorne. Lansko zimo sta se znašala burja in mraz, poleti je bila izjemna suša, ponekod tudi toča. Decembrski sneg ni pustil posledic, minule dni pa je namesto špargljev Istro prekril led.

Oljkarji so previdni v napovedih. Upajo, da si bodo drevesa opomogla, njihov favorit je predvsem trdoživa istrska belica, ki je lani pokazala več, kot so pričakovali. Ostre zime zadnji dve leti res niso pričakovane za blago sredozemsko krajino, tudi v koncept globalnega segrevanja jih je malce težje umestiti. A po dveh lahko pride tudi tretja ... Toda čez naravo se ne gre pritoževati, enkrat daje, drugič jemlje. Kot pod Etno, kjer po vulkanskem izbruhu in nanosih peska skomignejo z rameni, češ, bo že bolje, saj kot saje črn pesek obogati že tako rodovitno prst.

Seveda se da nekaterim naravnim pojavom prilagoditi. Po mokri zimi je sicer nekoliko nenavadno govoriti o suši, a prav z njo bi se dalo v sredozemskem kmetijstvu spopasti. Ob zelenjadarstvu predvsem v oljkarstvu. V deževnih mesecih bi bilo treba akumulirati vodo in jo poleti dovajati. Oljka v naših krajih, so ugotovili v raziskavi o namakanju, bi bila zadovoljna, če bi ji vrnili tretjino toliko vode, kot je izhlapi. A kaj, ko ni strategije, še manj koncepta. Država za enostavno zajetje, kakršnih je čez mejo nič koliko, zahteva papirjev kot za gradnjo nebotičnika. Ko so ljubljanski škrici gledali proti morju, so za kmetijska zemljišča naredili ohlapne predpise za gradnjo lop, o vodnih zajetjih niso razmišljali. Seveda, vanje gre težko udobna postelja.

Oljkarstvo je v Istri mogočna kmetijska panoga, raste tudi na Goriškem in v Brdih. A z njim, tega ne zapisujemo prvič, država ne ve natančno, kaj početi. Združevanje strokovnih, raziskovalnih in znanstvenih ustanov za to dejavnost poteka vse od leta 1997. Razen konceptov se kaj velikega ni zgodilo. Ko je že kazalo, da bo vse skupaj umeščeno v kampus v Livadah v Izoli, so domine spet padle in vse ostaja po starem. Za področje ni sistemskih rešitev, s katerimi bi bilo znano, kaj se bo počelo čez pet in kaj čez deset let. Da stroka preživi, vsaj pol časa porabijo za izpolnjevanje prijav na razpise, toliko manj ga je seveda za strokovno in raziskovalno delo.

Slaba lanska letina je načela še en, na videz spodbuden projekt oljkarske zadruge, prek katere bi si oljkarji utrli pot na zahtevnejša tržišča, kjer majhni posamezniki sami ne morejo preživeti, saj nimajo niti zadostnih količin za polnjenje trgovskih polic niti ustrezne infrastrukture. Žal se izkazuje, da gre pri zadružništvu pri nas zares za razmišljanje o starih časih, ko so bile te nekak diktiran organizacijski model, ne pa, kot je denimo v sosednji Italiji, organizacijska oblika, pri kateri imajo pridelovalci lahko največ besede v medsebojnem sodelovanju in pri prodaji svojega pridelka. Zadruga je vzajemnost, ki se izkaže takrat, ko je trg nasičen in poišče nove prodajne poti in v enaki, če ne večji meri takrat, ko povpraševanje presega ponudbo. Računica na kratki rok se na dolgo časovno obdobje ne izide. Veliki kupci si poiščejo bolj zanesljive partnerje in trkanje na vrata takrat pač ne zaleže več.

Umno strategijo si oljkarstvo zasluži in jo nujno potrebuje. Zaradi razvoja, nižanja stroškov pridelave, promocije oljčnega olja kot sestavnega dela zdravega načina življenja in seveda zaradi iskanja prodajnih poti, skozi katere bodo oljkarji dobili primerno plačilo, potrošniki pa po sprejemljivi ceni prišli do kakovostnega oljčnega olja. Prav to je ključ, partnerstvo med pridelovalci in potrošniki, v katerem veljata zaupanje in naklonjenost. Na sedanji razvojni točki slovenskega oljkarstva enostavne, linearne oblike sodelovanja oljkar-potrošnik ne zadoščajo več. Namesto koraka naprej v letu 2013, ko je organizirano slovensko oljkarstvo stopilo v svoje tretje desetletje, je nastopilo obdobje nekakšne agonije, v kateri se nam lahko zgodi tudi to, da bo izbrisano res vzorno delovanje za višjo kakovost, njeno dokazovanje in uveljavljanje.

Pravzaprav ni še nič zares izgubljenega, a strategija prehoda iz ljubiteljske v poklicno dejavnost je res potrebna.

SAŠO DRAVINEC