Pazimo, kaj kupujemo!

Oljke so v januarju nato peljali v torklo v Bassano Del Grappa.

Niso razmišljali o kakovosti olja, saj je bilo le za družinsko uporabo. Spominjam se, da je bilo tisto olje zelo grenko in močno, zato so ga mešali z semenskim in ga uporabljali samo za solato.

Na Tržaškem in Goriškem se je oljkarstvo začelo spet razvijati v 80. letih prejšnjega stoletja pod pokroviteljstvom dežele Furlanije Julijske Krajine. Zdaj pri nas ni družine, ki ima zemljo ali vrt, da ne bi imela vsaj kakšnega oljčnega drevesa.

Z zdravniškimi opozorili, da je oljčno olje blagodejno zoper srčna obolenja in da “čisti” holesterol, pa tudi zato, ker je postalo modno, je njegova uporaba eksponentno zrastla. Medtem ko se naši - pa ne samo naši - majhni pridelovalci trudijo, da bi bila kakovost njihovega oljčnega olja čim višja, je kakovost olja na trgovskih policah iz dneva v dan slabša.

V veleblagovnici sem spraševala ljudi, po katerih kriterijih kupujejo oljčno olje. Največ jih je povedalo, da kupujejo znane blagovne znamke. Ko sem jih vprašala, ali berejo etikete, so mi rekli, da pogledajo rok uporabe. Drugega na etiketi ne berejo, ker je natisnjeno z majhnimi črkami. Večina tudi ne pozna razlike med oljčnim oljem in ekstra deviškim oljčnim oljem, čeprav menijo, da je ekstra deviško boljše. Ekstra deviško oljčno olje z zaščiteno označbo porekla pa se jim zdi predrago.

Ko vzamemo v roke steklenico in začnemo brati etikete, je prvo, kar pri številnih pade v oči, tabela hranilnih vrednosti. To tabelo v zadnjih časih skladno z usmeritvami EU natisnejo, da potrošniki vedo, koliko kilokalorij zaužijejo z oljem. Gre pravzaprav za kampanjo proti debelosti, ki postaja socialni problem.

Z majhnimi črkami pa je napisano, da je v steklenici mešanica olj iz EU, a brez pripisa, iz katerih držav. Mešanica je pripravljena tako, da če bomo deset let kupovali isto znamko olja, bo to vedno imelo ista vonj in okus. Domače oljčno olje pa je vsako leto drugačno, kar je odvisno od vremena, bolezni in drugih dejavnikov.

Zapisana sta tudi mesec in leto do izteka priporočljive uporabnosti oljčnega olja, nikjer pa ni napisan datum polnjenja. Nikjer ni razvidno, kdaj je bilo olje pridelano. Tako smemo domnevati, da olje tudi po več let preživi v skladišču, preden gre v promet. Vemo, da naši oljkarji priporočajo, da naj bo olje uporabljeno v letu ali letu in pol od obiranja oljk.

Na oljih v velikih prodajalnah je nemalokrat zapisano tudi senzorična ocena, denimo olje rumenkasto zelene barve s svežo aromo po zelenih oljkah. Če pomislim, da je olje, ki ga je moja družina pridelala v lanskem novembru, že menjalo vonj in ne diši več po komaj pokošeni travi, ampak po artičoki in paradižniku, torej je zgubilo svežino, kako ima lahko potem olje, ki dolgo stoji v skladišču, svež vonj? Verjetno zato, ker so mu dodali klorofil, pridobljen iz zelenih oljčnih lističev. S pokušnjo pa ugotovimo, da je prazno, le malo grenko, in nima kombinacije nos-usta-nos, pravzaprav je zgolj maščoba.

Podatek, ki ga na etiketah ni, najdemo pa ga na spletnih straneh raznih podjetij, ki se ukvarjajo s predelavo, pa je, da zagotavljajo organoleptične in hranilne vrednosti na dan polnjenja. Ne odgovarjajo pa, če se olje med potjo do naših kuhinj spremeni ali celo pokvari.

Ekstra deviško oljčno olje praviloma dobimo v temnih steklenicah, ker ga svetloba sicer pokvari. Tisto olje, ki je stekleničeno v prosojnih ali celo v plastičnih steklenicah, pa ima v sebi, smemo domnevati, toliko kemije, da tudi če bo eno leto ostalo na soncu, ne bo spremenilo barve in lastnosti.

Sredi poletja sem v časopisu prebrala, da so v Forliju zaplenili 10.000 litrov rafiniranega oljčnega olja, ki je bilo pripravljeno za promet kot ekstra deviško oljčno olje. Pomislila sem: koliko takega olja je že šlo v promet in koliko ga bo še šlo, ne da bi potrošniki vedeli, za kakšno olje gre.

Prodajno ceno živil na drobno določajo velike trgovske znamke. Ker želijo dosegati čim nižje prodajne cene, morajo biti tudi cene na debelo primerne. Živilska industrija zato kupuje surovine, ki so cenejše, ne glede na to, od kod prihajajo, in ne glede na njihovo kakovost. Vsi iščejo samo dobiček, tisti, ki nastradajo, so potrošniki.

S tem zapisom želim potrošnike opozoriti, naj pazijo, kaj kupujejo. Moj predlog je, naj se obrnejo na majhne pridelovalce oljčnega olja, ki jih je veliko. Tudi če je njihovo olje dražje, je zdravo, kakovostno in vestno pridobljeno.

EMIDIJA GIULIANI, oljkarka in osveščena potrošnica iz Ricmanj