Prihodnje leto nadgrajena torkla?

Projekt so nedavno požegnali odgovorni za izvajanje programa spodbujanja čezmejnega sodelovanja med Slovenijo in Italijo, kar pomeni, da bodo nekaj manj kot milijon evrov vrednemu projektu dodelili 85 odstotkov denarja evropske pomoči, potem ko bo podpisana pogodba o sofinanciranju. Polovica zneska bo pritekla v Goriška brda in Vipavsko dolino, kjer so pred leti spet obudili pridelavo oljk in oljčnega olja. Denar nameravajo porabiti za izobraževanje oljkarjev, gostincev in drugih, za trženje, pa tudi za nadgradnjo oljarne na Dobrovem in za nakup manjše torkle, ki jo bodo postavili v srednji biotehniški šoli v Šempetru. “Upam, da bomo oboje dobili že prihodnje leto,” se nadeja Elizej Prinčič, predsednik društva oljkarjev v Brdih.

Vlagali bodo v znanje

Kaj je torej mogoče pričakovati od projekta? “Denar za raziskave in preučevanje oljčnega olja, okoljske raziskave, socialno-ekonomske analize, preučevanje razmnoževanja avtohtonih sort z ureditvijo drevesnice vred, za usposabljanje lokalne komisije za senzorično ocenjevanje in za nakup opreme,” našteva Prinčič.

Kar nekaj denarja bodo porabili za omenjene raziskave, prav tako pa za izobraževanje. “Poznavanje oljčnega olja zahteva veliko znanja in ljudje marsičesa ne vedo. V izobraževanje bomo zato skušali vključiti vse člane oljkarskih društev na severnem Primorskem, pa gostince, a tudi širšo javnost. Novinarje, na primer, zato da javnost seznanimo, kaj pomeni oljčno olje, kako prepoznati dobrega ...” Izobraževali, pravzaprav usposabljali, pa bodo tudi člane svoje komisije za senzorično ocenjevanje olja.

Komisija je podobna onim za ocenjevanje vin, a jo je treba usposobiti. “Treba jo je dvigniti na bolj profesionalno raven. Kajti pravilnik o oljčnem olju bo predvidel, katere pogoje morajo izpolnjevati člani takih komisij, te bodo morale biti tudi registrirane pri kmetijskem ministrstvu.”

Na Dobrovem bo tudi polnilnica

Tako tej komisiji kot tudi izobraževalnim tečajem pa bo služila v projektu predvidena degustacijska soba z laboratorijem. “Sobo naj bi sicer odprli v gradu v Vipolžah, a ker je obnova te stavbe bolj golob na strehi, iščemo možnosti, kjer bi uredili sobo,” pravi Prinčič. “Upam, da bomo prostor našli v prihodnjih mesecih,”se nadeja in pojasnjuje, da bi lahko opremo za sobo začasno namestili v katerega od prostorov vaških skupnosti, ali pa v prostore vinske kleti na Dobrovem, kjer je nenazadnje že oljarna, ki jo bodo v okviru projekta nadgradili. Predvideli so nakup strojev za razkoščičenje oljk in kalibrator, kar bo služilo ponudbi namiznih oljk, bolj pomembna pa je polnilna linija, torej stroji za stekleničenje olja.

“Zdaj olje vsak stekleniči sam,” pojasnjuje Prinčič. Vendar se predpisi zaostrujejo. Vse bolj zahtevno bo zadostiti že higienskim merilom za prostore in naprave za stekleničenje in tudi skladiščenje oljčnega olja. Oljkarji bodo morali za to dejavnost opraviti določene izpite. Hkrati pa so že steklenice pomembne za zaščito porekla olja in za samo trženje, za to, da potrošnik dobi zagotovilo, kaj kupi. “Na tem področju se pojavlja veliko sleparije,” trdi Prinčič in kot primer navaja denimo ponudbo oljčnega olja kot dodatka na mizah gostiln. “Gostilna, denimo, od briškega oljkarja kupi določeno število steklenic za ponudbo na mizah. Ko to olje porabijo, pa steklenice napolnijo s katerim drugim, morda cenenim. Toda na steklenici je še vedno etiketa z oznako porekla pridelka.”

V bodoče zadružni sistem?

Zato med drugim razmišljajo, da bi olje v nadgrajeni oljarni na Dobrovem polnili v steklenice s takimi zamaški, ki skoraj onemogočijo naknadno polnjenje. In ker se malemu pridelovalcu, ki bi hotel olje prodati na trgu, zaradi predpisov ne bo splačalo stekleničiti olje doma, polnilno linijo v društvu vidijo tudi kot priložnost za združevanje pridelka za trg. Na koncu bi oljkarji v oljarno prinašali oljke, tako kot vinogradniki grozdje v klet, olje pa bi potem tržili skupaj. Morda bi to vlogo lahko imela vinska klet. Kajti količine oljk in olja na severnem Primorskem so še vedno majhne, pravi Prinčič. Še vedno po bi bilo možno, da bi posameznik iz oljarne odnesel toliko steklenic, kolikor bi jih je pridelal.

Ščitili bodo poreklo

Na polnilno linijo pa se, kot rečeno, navezuje trženje briškega in vipavskega olja in tudi trženje je pomebno poglavje projekta Uelije II. “Gre za pripravo strategije trženja čezmejne blagovne znamke Uelje in njeno zaščita,” pravi Prinčič. Grafično podobo blagovne znamke, vsaj za briško olje, so pripravili že z denarjem iz projekta Uelje I, zdaj pa nameravajo med drugim izdelati določeno količino poenotenih steklenic in druge embalaže, promocijski material, idejno zasnovo spletne strani, priročnih za trženje, pa tudi pravilnik za zaščito geografskega porekla olja.

“Oljkar, ki se bo vključil v ta sistem, bo vključen v določene evidence, podvržen bo določenemu nadzoru. Jasna bodo pravila, kako se prideluje olje, shranjuje in podobno,” pojasnjuje naš sogovornik. In kdor bo vse te kriterije izpolnjeval, bo na steklenice smel nalepiti etiketo, ki bo potrošniku dajala zagotovilo o kakovosti in poreklu pridelka.

AMBROŽ SARDOČ

Elizej Prinčič, predsednik briškega oljkarskega društva Picasa