Primorski slikarji in oljka
Istra in širša Primorska kot skrajni sever sredozemskega bazena, sicer zibelke evropske civilizacije in kulture, je zaznamovana s specifično pokrajino in svetlobo, floro in fauno, ki so in še vedno navdihujejo v umetniško snovanje.
Ohranjena umetnostno zgodovinska dediščina, zlasti keramika in stenske slikarije najstarejših antičnih civilizacij Sredozemlja in Male Azije dokazujejo, da je bilo drevo oljke ali njeni detajli pogost motiv upodabljanja. Tudi v kasnejših zgodovinskih obdobjih neprekinjeno sledimo častitljivim upodobitvam tega drevesa. Vedno zimzeleno in eno najstarejših, ki jih je človek gojil za svojo eksistenco, ter skozi stoletja zavito v skrivnostno tančico različnih mitov, legend in verovanj, v krščanski Evropi še s simbolom biblijskega drevesa, ki nudi ljudem olje izobilja in blagoslovljenega drevesa, metaforično povezanega še s svetlobo, je kot motiv seveda prisotno v obči likovni ustvarjalnosti, tudi Primorske.
Oljčna drevesa in oljčniki, ki s svojo arhetipsko mogočnostjo napolnjujejo mehko gričevnato pokrajino Istre, vse več jih je tudi v Brdih in Vipavski dolini, dajejo poseben pečat, če že ne kar entiteto in identiteto kulturne krajine primorskega ambienta. In kaj je za slikarja, kiparja, fotografa in druge ustvarjalce bolj navdihujočega kot narava v vsej svoji biti. Oljka, to dražestno drevo Sredozemlja, je gotovo med tistimi motivi, ki s svojim fizičnim obličjem in z mnogopomensko simboliko (simbol miru, zmage, slave, rodnosti, blagostanja, trdoživosti, očiščenja, zdravja, svobode ...) številne likovnike izziva v različne interpretacije.
Ne glede na izbiro zvrsti in tehnike ter kljub prevladujočim trenutnim globalizacijskim in tehnološkim trendom v umetnosti ostaja priljubljeni žanr tako profesionalnim kot ljubiteljskim likovnikom.
Sledimo različnim upodobitvam in zlasti različnim vsebinskim interpretacijam v opusih velikih imen nacionalne umetnosti prejšnjega stoletja (na primer na enem prvih olj iz leta 1937 svetovno znanega Zorana Mušiča, pa na delih Božidarja Jakca, Toneta Kralja, Milana Batiste in mnogih drugih).
Kot pejsažista sta v drugi polovici prejšnjega stoletja pomembno soustvarjala likovno sceno Slovenske Istre tudi Herman Pečarič (1908-1981), katerega zapuščina je stalno na ogled v piranski Galeriji Herman Pečarič, in Viktor Birsa (1908-2002). Ta specifična skrajno zahodna pokrajina, tako urbana in kot ruralna Istra, je zaznamovala njuna obsežna slikarska opusa, znotraj katerih so seveda tudi upodobitve pokrajine z oljkami in oljčniki. Tradicijo pa ohranjajo mlajše generacije ustvarjalcev, ki jih “zlato” drevo Sredozemlja še vedno navdihuje v sodobne interpretacije, seveda v lastnem in prepoznavnem izrazu, med drugimi sta piranski slikarki Mira Ličen Krmpotić in Fulvia Zudič.
NIVES MARVIN
