Trnova pot do skupne oljkarske ustanove

Z raziskovalnim in strokovnim delom v oljkarstvu se zdaj ukvarjajo v treh ustanovah. V okviru Kmetijsko gozdarskega zavoda Nova Gorica pod okriljem KGZS deluje Poskusni center za oljkarstvo, ukvarjajo se s kmetijskim svetovanjem oljkarjem in s svetovanjem o varstvu oljk in oljčnikov. Njihovo strokovno delo je usmerjeno predvsem k čim kakovostnejšemu svetovanju oljkarjem za sonaravno kmetovanje, vzpostavljanje in vzdrževanje kakovostne kulturne krajine ter biodiverzitete v njej.

V okviru koprskega Znanstveno raziskovalnega središča Univerze na Primorskem delujeta Inštitut za sredozemsko kmetijstvo in oljkarstvo, v Zeleni ulici v Izoli pa Laboratorij za preskušanje oljčnega olja, kjer je tudi laboratorij Labs, inštitut za ekologijo, oljčno olje in kontrolo. Strokovnjaki iz omenjenih ustanov seveda sodelujejo med sabo, a zaradi vpetosti v različne sisteme manj uspešno kot domnevajo da bi, če bi znanje, opremo in naloge združili na enem mestu. Dogaja se tudi, da razdrobljenost ustanov bega oljkarje, ki pogosto ne vedo, na koga naj se obrnejo. To je v zadnjih letih še toliko bolj pomembno, saj so v rodnost prišli mladi oljčniki, pridelka je vse več in v prodajo ne gre zgolj na domačem pragu. Zaradi tega mora biti kakovost še bolj v ospredju, saj omogoča čvrstejše tržno nastopanje.

Stolpič v Izoli

Pobuda za združevanje je postala še močnejša, ko je UP ZRS s številnimi partnerji uspelo na evropskem razpisu s širokim projektom Sigma II, ki so mu bila odobrena sredstva za sofinanciranje izgradnje prvega stolpiča v bodočem univerzitetnem kampusu Livade v Izoli, v katerega bi bil umeščen Center sredozemskih kultur z vso potrebno infrastrukturo in opremo za kakovostno raziskovalno, strokovno in študijsko delo. Zaradi zloma slovenskega gradbeništva je gradnja stolpiča nekoliko zastala. Podobno, vendar iz drugačnih razlogov, se je zgodilo z združenim inštitutom oziroma centrom.

Ena temeljnih slabosti delovanja znanstvenih in raziskovalnih ustanov na področju oljkarstva je njihovo financiranje. To je izrazito projektno, želeli pa bi si sistemskih rešitev, da bi lahko bolj suvereno in dolgoročno načrtovali svoje delo.

Desetletje snovanj

Prvi poskus združevanja sega v začetek prejšnjega desetletja, ko je bil ustanovljen Poskusni center za oljkarstvo. Kljub pobudam o celoviti rešitvi in samostojni ustanovi se je takratni minister Ciril Smrkolj odločil za parcialni pristop. Pod prejšnjim kmetijskim ministrom Milanom Pogačnikom se je spet obetala delna rešitev s podelitvijo koncesije za opravljanje javne službe pri monitoringu oljčnega olja, s katero bi bil vsaj izkazan nacionalni interes za področje oljkarstva. Pogačnik je odstopil, njegov naslednik Dejan Židan pa je nemara najbolj tenkočutno doslej prisluhnil pobudam oljkarjev ter znanstvenih in strokovnih sodelavcev. Odkrito je dal vedeti, da po letu 2012 ne bo več razdrobljenega financiranja oljkarstva in da je ministrstvo pripravljeno proračunski denar za raziskave in svetovanje v oljkarstvu nakazovati le eni ustanovi.

Ključ je avtonomija

Zaradi avtonomnosti delovanja in prijavljanja na projektne razpise so snovalci skupne oljkarske ustanove venomer težili k samostojni ustanovi, najsi bo to samostojni javni zavod, avtonomna ustanova znotraj Univerze na Primorskem ali pa, nenazadnje, institucija pod okriljem KGZS. Na tej točki se je vselej zataknilo. Oljkarstvo je namreč precej zanimivo področje za črpanje sredstev iz različnih evropskih skladov, kar bi bilo, če bi bila ustanovljena samostojna ustanova, pisano predvsem njej na kožo. Ustanovitev samostojne ustanove bi za seboj potegnila tudi potrebe po reorganizacijah pri sedanjih nosilcih omenjenih dejavnosti, kar marsikomu ne diši, ocenjujeta Milena Bučar Miklavčič in Marinko Hrvatin, predsednica in podpredsednik Sveta za oljkarstvo, posvetovalnega telesa ministra za kmetijstvo.

Celovita študija

Nedavno sta pripravila celovito študijo, ki se naslanja na dosedanja snovanja skupne ustanove, veljavno strategijo razvoja oljkarstva in usmeritve ministra za kmetijstvo. V njej opredeljujeta razloge, cilje, vizijo in dejavnosti skupne organizacije. Med cilji so v ospredju zagotavljanje trajnostnega razvoja oljkarstva, ustvarjanje sistemskih pogojev za njegov obstoj in razvoj, zavzemanje za sonaravno pridelavo, promoviranje blagodejnosti oljčnega olja in povečevanje njegove porabe v Sloveniji ter nasploh celovit in interaktiven razvoj tega sektorja, tudi v povezavi s turizmom.

Kot dober primer učinkovitosti združene raziskovalno-strokovne ustanove Bučar Miklavčičeva in Hrvatin izpostavljata delovanje Hmeljarskega inštituta, ki celovito pokriva to kmetijsko panogo, Z oljakrstvom ji je skupno zlasti to, da ima niz posebnosti, ki na drugih področjih ne veljajo povsem.

O nadaljnjih korakih pri ustanavljanju skupne oljkarske ustanove so razpravljali predvčerajšnjim na Svetu za oljkarstvo v Kopru. Upanje, da bi se še pred začetkom volilne kampanje kaj bistveno premaknilo, še tli, a verjetnost je majhna. Tako bo pobudnikom najverjetneje preostalo le, da tu začnejo znova in kot že ničkolikorat doslej novemu kmetijskemu ministru predstavijo oljkarsko abecedo.

SAŠO DRAVINEC