Pet izgubljenih ur čakanja na ukaze

>Znano je, da je prvi signal, da se dogaja nekaj neobičajnega, na poveljstvo 45. območnega štaba TO Sežana prišel 26. junija okoli 7.30, po prestreženem pogovoru med majorjem Malinovićem iz sežanske vojašnice in generalom Čadom. Kaj natančno se je dogajalo potem? Po tistem obvestilu namreč obstaja nekakšen “vakuum”, vsaj širši javnosti ni znano, kaj je sledilo v urah do dejanskega odhoda tankov iz vojašnice v Ilirski Bistrici.

“Povzetek je korekten. Dejansko je nekakšna praznina v védenju nekaterih. Tisti, ki smo bili akterji, pa se kljub zamiku 20 let dokaj jasno spomnimo, kako je bilo, saj so to dogodki, ki se ne pojavljajo vsak dan. Po tistem obvestilu sem bil presenečen. Tako TO kot milica smo se skozi dolgo obdobje, če začnem leta 1990, od odvzema orožja naprej, pripravljali na neko podobno zadevo, tudi na vojno, ki bi lahko sledila. Pripravili smo načrte, imeli smo vse, kar je bilo povezano z operativnimi postopki, vezanimi na obrambo aktualne oblasti države, ki je nastajala. Vendar naj odkrito povem: v naših glavah, pa ne samo v moji, ni bilo, da bomo to reševali tudi z orožjem, streljanjem. To je zelo pomembno dejstvo. Zaupali smo v pamet, da bo proces razhajanja potekal na miren način, ne pa z orožjem. Vendar moraš biti pripravljen na vse, čeprav naj do tistega najhujšega pač ne bi prišlo. Da ti pa nekdo pride povedat, da naj bi se tanki premaknili iz vojašnic, konkretno proti občini Sežana, v smeri, ki si jo pokrival kot poveljnik TO, je bil šok.”

>Toda po prvem šoku ...

“Že linija vodenja in poveljevanja zahteva, da obveščaš nadrejene. Nadrejeni se odločajo, ti dajejo ukaze. Tisti dan sem najprej poklical nadrejeni štab, pokrajinski štab v Postojni, in zahteval poveljnika. Naključje je bilo, da je poveljnik primorske TO Franc Anderlič tisto noč preživel doma, v Sežani. Sicer smo ves čas bili v štabih. Dežurni je zagotovil, da se bo Anderlič oglasil osebno pri meni in nekaj po 8. uri se tudi je. Tudi on je bil presenečen in je rekel, da bo posredoval podatek takoj naprej ter da naj čakam ukaze. Kar nekaj enot smo aktivirali že 24. in 25. junija, tako da so bile pripravljene. To so bile specialne enote, okoli 250 mož, dokaj kompetentna sila, tudi oborožena, v glavnem s pehotnim orožjem. Nekaj dni prej smo dobili tudi nekaj novega protioklepnega orožja, deset komadov armbrustov (ročni raketometi, op. ur). To je bilo za tiste čase orožje, ki je vlivalo zaupanje, le številčno ga je bilo malo. Imeli pa smo ga, in to je dejstvo. Na ukaze, ki bi prišli, bi lahko tudi odgovorili.”

>Kako dolgo ste čakali na ukaze?

“Anderlič je takoj odšel v Postojno na svoje poveljniško mesto, sam pa sem šel na postajo milice in o tem obvestil takratnega komandirja Borisa Gradiča. Povedal sem mu, da čakam ukaze. Tudi on je po svoji liniji to posredoval naprej in je šlo do notranjega ministrstva, v doglednem času sta morala biti obveščena tudi obrambno ministrstvo oziroma vlada. To so bile prve reakcije. In potem smo čakali, kaj se bo zgodilo. Kar nekaj časa smo bili živčni, kaj bo, kako bo, ali bodo tanki res šli ali ne bodo šli, kdaj, kam. Ker v tistem trenutku to še ni bilo dejstvo. Bila so odprta vprašanja, na katera nismo poznali odgovora. Možnosti reševanja situacije je bilo več. Ali bo prišel ukaz in bomo potegnili ven načrte, ki smo jih imeli, torej načrte izvajanja, oviranja, obrambe in tako naprej, ki so bili dodelani, izdelani, podkrepljeni tudi s tehniko, s silami. Ne samo z našimi iz TO, ampak so bile vključene tudi delovne organizacije, ki bi lahko s svojimi stroji priskočile na pomoč, ljudmi, ki bi nam pri tem pomagali in postavljali ustrezne ovire. Mi smo imeli orožje in bi te ovire branili. V tej smeri se je kazal zelo črn scenarij. Po drugi strani pa je obstajala možnost, da gre samo za neko zastraševanje in bi se potem zadeve lahko zapeljale v miren konec, lahko bi šlo za demonstracijo sile in nič več. Tega nismo vedeli, zato so bile naslednje ure zelo živčne v čakanju ukazov, ukazov pa ni in ni hotelo biti. Zadeva je kulminirala, ko smo dobili prvo obvestilo, da so tanki krenili iz Ilirske Bistrice in se usmerili proti Pivki oziroma Vremski dolini in proti Podgradu in Kozini. To obvestilo je prišlo, se mi zdi, okoli 13. ure. Tanki iz Pivke proti Postojni so šli prej, vendar ta podatek ni prišel do našega štaba. Vmes sem nekajkrat klical poveljnika, kaj bo, in je rekel: počakajte, odločili se bomo, ko bomo dobili ukaze iz republiškega štaba. Rekel pa je tudi, naj imamo pripravljene enote. Čakanje je bilo živčno, poklical sem tudi poveljnike enot, ki so bili stacionirani v neposredni bližini Sežane, jim povedal, da čakamo ukaze in da bomo ravnali v skladu z njimi. Pomiril sem jih, da morda ne bomo streljali, da bo morda normalen zaključek ... Da ne bi bilo kakšne panike, da bi pa bili vseeno pripravljeni in bi, ko bi prišli ukazi, odgovorili primerno.”

>Čas je mineval. Kaj je to pomenilo za operativne priprave?

“Mislim, da je prvi ukaz prišel hkrati z izstopom tankov iz vojašnic. Naj tankovske kolone onemogočimo z nenasilnimi sredstvi. To je bil precedens, vsaj v naših glavah. Kaj pomenijo nenasilna sredstva? Časovna prednost, ki smo jo imeli od prvega signala, pet ur prednosti, je bila izničena. Načrte smo imeli, da jih pa spraviš v življenjsko stanje, potrebuješ nekaj časa, ure. Pripeljati moraš enote, mobilizirati vse, ki so v načrtu, jih aktivirati. To pomeni tudi gradbeno mehanizacijo, ki bi nam lahko omogočila kvalitetne ovire, kjer so bile narisane. Stvari so bile, če bi bilo dovolj časa, postavljene. Toda čas je šel. In aktiviranje ovire pomeni tudi braniti jo, ker drugače to ni ovira. Lahko zvrneš drevesa na cesto, postaviš mine, postaviš mehanizacijo, prekoplješ cesto ... ampak če to ni branjeno, ni ovira. Ukaz, ki je prišel, je bil za vojaško razmišljanje, za razmišljanje poveljnika, relativno smešen - nenasilno branjenje. Nikjer ni bilo rečeno: vzemi načrt, ravnaj se po njem, kar pomeni tudi ustavi, streljaj ... Tudi ni bilo rečeno, naj aktiviramo oviro, prepuščeno je bilo intuiciji.”

>Kaj torej lahko stori poveljnik v takšni situaciji?

“Videl sem veliko zelo posplošenih, nedefiniranih ukazov, ki so dopuščali možnost, da se lokalni poveljniki sami odločajo o interpretaciji ukaza, izvajanju in doseganju ciljev. Po dvajsetih letih lahko rečem, da smo imeli takrat na Primorskem veliko pameti. Osebno sem razmišljal takole: če aktiviram enote, ki smo jih imeli na razpolago, če poskušam ustaviti oboroženo enoto, to ne bo več v kontekstu ukaza, torej z nenasilnimi sredstvi. Ker ima pač enota vse možnosti, da strelja, in vprašanje je, kako bi se konflikt razvil. Vprašanje je, kdo lahko takšno situacijo obvlada. Ni nujno, da enota sproži strel, lahko JA sproži strel. Zato sem to možnost takoj umaknil iz svojih misli. Naenkrat bi morali sprožiti ves mehanizem oviranja, ga aktivirati ... Tega časa ni bilo več. Šel sem na postajo milice in z Gradičem sva takoj ugotovila, da imajo tudi oni isti ukaz: ovirati z nenasilnimi sredstvi. Hitro sva doumela resnost situacije. Kolona, ki je šla proti Sežani, je bila najbolj aktualna. Nismo vedeli, ali bo šla v vojašnico, ali je - poznavajoč pekrske dogodke - namenjena temu, da zajame štab TO, da blokira enote ... Eden od ciljev je bila tudi zasedba meje. In v kontekstu nenasilnega oviranja ni bilo druge možnosti kot na hitro postaviti nekaj na cesto, izkoristiti težja vozila, pred katerimi bi se tanki ustavili. Vedel sem, da imamo možnost aktiviranja vsaj Kraškega zidarja z njegovo mehanizacijo, z njegovimi kamioni. Rekel sem, da bom govoril z direktorjem Pavlom Macarolom, naj aktivira svoje voznike. Druge možnosti, kot da to izvaja milica, ni bilo, saj TO ne more iti na cesto, ustavljati vozila in jih postavljati v ovire. Moramo se zavedati, da je bila to še vedno Jugoslavija, da so bile pristojnosti razdeljene in še nismo bili v vojnem stanju, da bi lahko s puško šli na cesto in rekli: op, tja in tja se postavi. V promet je lahko posegala milica. Prva možna ugodna lokacija je bila v Dolnjih Ležečah, nato na cestnem križišču Divača. Potem pa bi videli, kam bo krenila kolona: proti Sežani ali proti Lipici oziroma Lokvi in s te strani poskušala doseči Sežano. Preusmerili bi se glede na razvoj dogodkov. Rekel sem, da bom eno enoto postavil v Divači, pri RTP-ju, in bomo tam v pričakovanju, kako se bo razvilo. Če bi enoto postavili k oviri, bi lahko nastal konflikt.”

>Za tanke pa postavljene barikade vendarle niso predstavljale prevelikih ovir ...

“Znano je, kako so se te barikade formirale in padale, vmes je dežurni iz štaba sprejel obvestilo, da dežurni iz republiškega štaba sprašuje po dogodkih. Ko smo povedali, kako in kaj, so ukazali postaviti oviro pri Kobjeglavi, kar je bilo skregano z vsako logiko, saj je bilo to 180 stopinj v smeri dogajanja, proti Novi Gorici, od tam pa ni šlo nič. To smo zanemarili, smatrali smo, da je kakšna napaka v lokaciji kraja. Ko smo aktivirali Kraški zidar, se je odzval, svoje kamione so ustrezno pripravili in ko smo videli v Divači, da se je kolona usmerila proti Lokvi, smo kamione aktivirali na lokaciji Lokve, pred in za vasjo, in tam so barikade zelo upočasnile prodiranje kolone, tako da je prišla do cilja v večernih urah.”

>Tanki pa so vendarle prodirali proti Sežani, kjer je bila vojašnica. Bil pa je tam tudi štab TO, občinsko vodstvo, meja, torej občutljive točke. Kako ste ukrepali?

“Zadnje dejanje v tistih popoldanskih urah je bila postavitev še zadnje ovire na mostu za vstop v Sežano. To oviro smo se namenili tudi braniti, hkrati pa sem prosil nadrejeno poveljstvo za dovoljenje za premik štaba, kajti štab je stal 50 metrov od ovire, vse bi bilo na dosegu nasprotnika. Okoli treh popoldne sem dobil odobritev za premik štaba na rezervno lokacijo, tako da smo izvajali še to. Logistično je to pomenilo, da je treba vse preseliti na drugo lokacijo, angažirati ljudi in sredstva, tudi ustrezno zavarovati premik, ki smo ga izvedli v naslednji uri v smeri Dutovelj. Tam smo locirali štab za naslednjih nekaj dni. Verjetno so se tanki zaradi informacije, da je most v Sežano blokiran, usmerili ob Orleški cesti in čez železnico na mejni prehod Fernetiči. O vseh dogajanjih smo sproti obveščali nadrejeno poveljstvo v Postojni. Vendar tudi oni niso imeli ustreznega ukaza, da bi reagirali drugače, kot smo.”

>Kaj pa občinsko vodstvo, ste ga obveščali?

“Občinsko vodstvo smo obvestili že zjutraj. To je pomemben podatek. Vedelo je, kako zadeve potekajo, ampak moramo se zavedati, da je bila TO en subjekt, občinsko vodstvo drugi in milica tretji. Ni bilo nobenega ukaza o sodelovanju, o skupnem organiziranju tistega dne. Z milico smo se organizirali samoiniciativno, na lokalni ravni. Občinsko vodstvo ni moglo dajati ukazov, ni imelo nobenih kompetenc in na takšne ukaze se po zdravi pameti niti ne moreš odzivati, ker imaš svoje nadrejene. Ukazi lahko povzročijo marsikaj. Lahko povzročijo smrt, razdejanje. Občinsko vodstvo je po svoji liniji obveščalo republiko, mi po svoji, milica po svoji. In ukaz “nenasilno oviranje” smo ves dan uspešno izvajali.”

>Se je državno vodstvo namenoma izogibalo konkretizaciji ukazov?

“Če pogledam nazaj in - seveda s svojega vidika - analiziram stvari, zakaj ni prišlo do kakšnega drugega ukaza, se mi dozdeva, da si tudi na državni ravni niso bili prav na čistem, kaj naj naredijo, ali naj sprožijo ukaz za streljanje ali ne. To potrebuje nekaj časa, dosti več, kot ga je bilo na razpolago. Ukaz streljati pomeni veliko zadevo. Mislim, da smo kasneje, skozi dogajanja v jugoslovanskem prostoru, to doumeli. Nekateri omenjajo, da je bila pač proslava, razglasitev samostojnosti ... Morda tudi to in konflikt bi pomenil eno dejanje pred osamosvojitvijo, tudi s pravnega stališča je vprašljivo, ali bi bil dober. Ko pa so ponoči sledili še drugi izpadi iz vojašnic po vsej Sloveniji, je bilo jasno, da to ni samo lokalna agresija Čada. Ne vem, ali je imelo predsedstvo oziroma republiški štab TO pri odločanju sliko vsega dogajanja, ki bo nastopilo, pred seboj. Zdaj mislim, da je to bila pametna odločitev. Ko je potem sledil ukaz streljati, se je marsikje po Sloveniji dogajalo marsikaj, bili so mrtvi in bilo je razdejanje. Tukaj tega ni bilo. Zakaj ne? Zato, ker smo imeli tisti dan prej, ki je prinesel, kar je. Prinesel je potrditev, da je to bila agresija na celotno Sloveniji, tisti dan pa je bila samo Primorska v igri.”

>Goloroki in neoboroženi Primorci so se tisti dan prej množično odzvali in se postavili pred tanke. Ste to pričakovali?

“V načrtih TO, ki naj bi odigrala vodilno in nosilno vlogo v obrambi osamosvojitve, nikjer ni bilo zapisano, da se v to vključujejo ljudske množice. Da bi nekdo ljudi animiral in jih peljal na ulice, na ceste, pred tanke, to nikjer ni bilo predvideno. Kot teritorialci si nismo mogli privoščiti, da bi imeli pred sabo ščit neoboroženih ljudi. Nesmisel je to pričakovati in na to računati. Dogajalo pa se je nekaj, kar nas je vse presenetilo, tako v Divači, Lokvi, na Kozini, v reški smeri. Želja ljudi po boljši prihodnosti, po samostojni Sloveniji, je bila tako velika, da so se sami organizirali, šli na ceste, in mislim, da so bili oni tisti dodaten element, ki je pretehtal na tehtnici kasnejšega dogajanja. To, da so se že prvi dan vključili ljudje, je tudi vsem tistim, ki smo bili vključeni po službeni dolžnosti oziroma zaradi mobilizacije, dvignilo moralo, dalo moč, da smo potem uspešno nadaljevali.”

>Kaj pa bi se zgodilo, če bi JA tisti dan nastopila še bolj agresivno, če bi vojaki začeli streljati?

“Mislim, da lahko danes z gotovostjo govorimo, da tudi JA ni imela ukaza za streljanje. Nikjer še nisem zasledil, da bi bil strikten ukaz, naj streljajo, ko pridejo do ovire. Konkretno govorimo o Čadu, ker Čad je ločen primer od ostale Slovenije. Vemo, odločil se je en dan prej, razlage o tem, zakaj se je tako odločil, so različne, ni pa znano, da bi dal v primeru zaustavitve, ovir, ukaz, naj streljajo prvi. Verjetno bi se branili, če bi prišlo do konflikta, a to je druga zadeva. Oni so imeli ukaz priti do določene točke, jo zasesti. Bili so nasilni, kjer so naleteli na oviro, grozili so, uničevali tudi imetje, to jih ni zaustavilo, niso se pa spustili v streljanje na ljudi, ki so se nenadoma in nepričakovano pojavili v tem dogajanju. To je bilo presenečenje za JA in delno tudi za nas, tudi mi smo nenadoma videli, koliko ljudi za tem stoji. V bistvu se je postavila vsa Primorska. In ga ni bilo v hlačah na strani JA, ki bi lahko streljal v ljudi. Konec koncev pa to še ni bil oborožen konflikt in vsakemu poveljniku je jasno, da če nekaj naredi na svojo roko, nosi posledice. Če ti ni ukazano in povzročiš smrt, greš na sodišče. In ga ni poveljnika, ki trezno razmišlja, da bi brez ukaza, ne samo ustnega, tudi pisnega, to naredil. Ker so posledice lahko zelo hude in zelo težke.”

SILVA KRIŽMAN

Divača, 26. junij 1991, okoli 14.30Arhiv Slavka Gerželja

Barikada v Dolnjih Ležečah, 26. junij 1991, nekaj pred 14. uroArhiv Slavka Gerželja

Mejni prehod Lipica, 26. junij 1991 okoli 17.30Davorin Križmančič/Kroma