Praznik naš vsakdanji

Morda je tako tudi v Ameriki, zagotovo je tako pri nas. Krajevno noto dajejo mogoče le stojnice s kuhanim vinom in kak sramežljiv dedek Mraz, ki si utira pot v gneči Božičkov. Predbožična globalizacija nas je zajela z združeno udarno močjo tornada, tajfuna in cunamija. Reši se, kdor se more!

Ko sem pred leti pobaral očaka iz Terskih dolin o božičnih jedeh v njihovih krajih, mi je nasmejan zaupal staro modrost, da na Omandiš se mora jesti riž.

Riž je bil nekoč redkost, je nadaljeval, otroci smo sanjali skodelico riža, in starejši so nam pripovedovali, da ga med polnočnico delijo namesto hostij. Seveda so nas s tem zgolj dražili in spodbujali, da bi ostali budni. Če smo zaspali in ostali doma, so se naslednji dan vsi božali po trebuhih in se hvalili, da so se do sitega najedli. Ko pa smo se sami udeležili maše in opazili, da je bila zgodba o rižu ukana, smo se tudi mi vključili v igro in se pred zaspančki bahali, da so nas v cerkvi pogostili z rižem.

Zlate roke za gubance

Eh ja, v časih, ko je bila skromno zabeljena polenta ključna jed našega vsakdana, je bilo lahko pripraviti praznično kosilo. Pogosto je zadostoval že nekoliko obilnejši odmerek omake, v večini primerov pa so se gospodinje potrudile, da so za praznik pripravile kako posebno jed. Ponekod je bil to že bel kruh, drugod nekaj sladkega, skoraj vedno pa kaj takega, kar je zahtevalo daljši čas priprave in je vključevalo kakšno dražjo sestavino.

Naša mama je imela zlate roke za peko gubanc, zato so k njej hodile sosede, ki so bile bolj nerodne. Ali ki niso imele peči, pripoveduje Franko Dorbolo iz Špetra, lastnik cenjene pekarne za izdelavo te sladice, ki je ponesla sloves Nadiških dolin daleč v svet. Sprva so jih pekli za božič in veliko noč, posamezniki so jih naročali ob poroki in krstu, danes jih pečejo vsak dan. “Naša želja je, da bi jih ljudje jedli za zajtrk in po kosilu, pa še za kako malico vmes,” se smeje Franko, ki po drugi strani priznava, da krajevna pridelava orehov že dolgo ne zadošča več za peko. Mimogrede navrže, da je bila gubanca iz Nadiških dolin prvič omenjena že leta 1409, ko so jo postregli papežu Gregorju XII. med njegovim obiskom Čedada. Pravzaprav ni šlo za kak prijateljski obisk, ampak za koncil njemu zvestih škofov, ki naj bi ga podprli v shizmi, ko so Cerkev vodili kar trije papeži istočasno, toda to je že druga zgodba. Zato s Frankom raje razglabljava o neverjetni bogatosti nadeva gubance. Slovenska orehova potica je prava Pepelka v primerjavi s to beneškoslovensko gospodično, ki se ponaša s pinjoli, kandiranim sadjem, rozinami ... Težko si predstavljava, da so revni kmetje imeli toliko denarja, da bi si lahko privoščili takšne drage sestavine, zato se oprimeva misli, da so jih tja zanesli vojaki in uradniki beneške republike, ki so jih v zameno za kakšne druge dobrote ali usluge prepustili vaščankam, te pa so jih dale v nadev.

Koline, kmečki praznik

Ko ponudi kavo, se spomnim Luciana Chiabudina in njegovih zgodb v Domu. Nekoč je pisal o kavi, ki so jo gospodinje skuhale svežo le ob največjih praznikih in ob obisku župnika ali zdravnika, potem so usedlino prekuhavale toliko časa, dokler je še dala od sebe kaj barve, okus pa si je bilo potrebno sproti domišljati. In spomnim se zgodb o kolednikih, ki so v zimskem času kolovratili po vaseh, da bi zaželeli vesel božič in srečno novo leto. Ponekod je običaj še živ. Enkrat sem se jim pridružil in z njimi obšel hiše v Ščiglah, drugič na Vrhu svetega Mihaela; prvi hodijo naokrog na silvestrski večer, druge prinesejo sveti trije kralji. Domačini jih lepo sprejmejo in na hitro pogostijo, obenem pa še nagradijo z jajci, steklenico vina, prgiščem orehov ali kako drugo dobroto. Na Vrhu znajo biti ti koledniki zelo neposredni:

“Slišali smo praviti

da ste prašiča davili.

Naj bo prašič al' prasica

nam pritiče klobasica!”

Ja, seveda, zima je čas kolin! Prazna shramba se spet napolni. Salame in pršuti se bodo še lep čas sušili, toda mesne klobase in krodegini so prav v tem času najboljši. Ni čudno, da so dnevu, ko so prašiča naokrog obrnili, marsikje rekli kar kmečki praznik. Saj je tudi bil. V pogovoru s starejšimi se mi zdi, da se vsi po malem z nostalgijo spominjajo tistih časov. Nismo imeli dosti, ampak bilo nam je lepo, radi rečejo. Ritem življenja je uravnavala narava sama, čeprav se je zdravnik Anton Muznik v Clima goritiense (1781) hudoval nad našimi ljudmi, češ da niso dovolj delavni. Da v dneh, ko zima pomrzne, križem rok sedijo za zapečkom. Le kaj bi pisal o današnjem ritmu življenja, ko hkrati vozimo avtomobil in telefoniramo, med kosilom odgovarjamo na elektronsko pošto, iščemo sneg poleti in toplo morje pozimi, mesnice pa nas prepričujejo, da je vsak dan čas kolin. Torej praznik.

Za praznike bi rad šel nekam v naravo, kjer bom sam z družino, mi je zaupal načrte prijatelj. Ne razmišlja ne o božičnem kosilu in ne o silvestrski večerji. Za praznike bi si rad privoščil nekaj, česar nima vsak dan: mir. Verjamem mu, saj niti najmanj ne spreminja starega vzorca doživljanja praznika. Le da zanj dodatne vrednote dneva ne predstavljajo ostrige, kaviar, račje prsi, gosja jetra, čokoladna torta in ananas, ampak sproščene ure brez misli na delo v krogu najbližjih.

Praznične jedi sestre Felicite Kalinšek

Večina pa nas v teh dneh vendarle razmišlja o slastnih receptih, s katerimi želimo ustvariti praznično vzdušje. Šolska sestra in učiteljica na “Gospodinjski šoli” S. M. Felicita Kalinšek nam je v Slovenski kuharici (pri roki imam sedmo izdajo iz leta 1923) dala precej namigov o tem, kako pripraviti dobro pojedino v posameznem letnem času. Izbral sem dva jedilnika iz zimske zaloge: bogato kosilo za božični obed in jedilni scenosled za postni dan, s katerim bi lahko odganjali mačke, če bodo preglasno mijavkale po radoživi silvestrski noči.

Božično kosilo:

> stolčena jetrna juha z jajčnimi rezanci.

> nadeta prašičja glava, obložena z aspikom in gobami.

> zvite bržole, obložene s krompirjevimi paštetkami, praženim kostanjem in ohrovtovo potico, ponujene s kaprno omako.

> razsoljen goveji jezik s praženim kislim zeljem in s sago-pudingom.

> pečeni fazani z mešano solato.

> kompot, pomarančna hladetina.

> hamburška torta, sadje in črna kava,

Novoletno (postno) kosilo:

> rumena ribja juha z ribjim fancljem ali rižem,

> postrvi v aspiku, obložene z rakovimi repki, zvitimi sardelami, kaprami in trdimi jajci,

> pokrita jajčna jed,

> gobovi zrezki, krompirjev pire,

> pečena ščuka ali sulec s solato,

> čokoladni puding z vaniljino peno,

> jagodova hladetina,

> ruska punčeva torta, sadje in črna kava.

Ej, so ga pa znali biksati, pred natanko devetdesetimi leti. In to sploh ni kak Vatelov jedilnik za francoski dvor, ampak slovenski meščanski jedilnik! In kar predstavljam si vzdušje v kateri izmed vil pod Rožnikom, desetčlansko družino, zbrano ob lepo pripravljeni mizi iz masivnega hrasta, osvetljeni s tremi srebrnimi svečniki, s slikami Groharja, Jame, Sternena ali Jakopiča na steni, težkimi zavesami, ognjem v kaminu in osebjem z belimi rokavicami, ki jih tiho streže. Velika ura na utež glasno tiktaka, otroci se brcajo pod mizo, hčerka rdečih lic se skrivaj spogleduje z zaročencem, povabljenim na skupno kosilo, vsi pa se tiho in spoštljivo posvečajo jedem, ki jih strežejo služabniki v livrejah in belih rokavicah.

Seveda, tudi to je bil del naše preteklosti, čeprav se kolektivni spomin bolj oprijema kmečko-proletarskih slavij s pohanimi piščanci, mesno štruco in krompirjevo solato za božično kosilo in sarmo ali kislo juho za novega leta dan. In mimogrede oprostim sestri Feliciti, da v njeni sliki premožnega okolja ni našla mesta za skledo bledenega goriškega radiča s fižolom, ocvirki, mehko kuhanim jajcem in koščki starega tolminca. Mogoče bi ga našli na mizi kake premožne tržaške družine, lahko pa tudi v skromni hiši solkanskega mizarskega mojstra. Kaj hočemo, Primorci smo bili takrat del druge države in naše dobrote niso več prihajale na ljubljansko tržnico.

Praznično vino

Drugačni časi. Danes se tržnice bohotijo s pridelki od blizu in daleč, v veleblagovnicah pa je tujega skoraj več kot domačega. Časopisni in televizijski oglasi vsiljujejo jedi, ki so nekje morda pomenile praznik, zdaj pa naj bi jih jedli povsod. Potice so že povsem v manjšini: še domači peki raje pečejo panetone, v kolikor ne ponujajo uvoženih. V zabojčku in v družbi s ceneno pokalico, najverjetneje kakim biserom na osnovi razvodenelega, vendar dišečega muškata s plastičnim zamaškom.

Ne nameravam preveč razpravljati o vinu, toda najmanj, kar lahko v teh dneh storite zase je, da enako skrb, kot jo posvetite izbiri hrane, posvetite tudi izbiri primernega vina.

Če se boste odločili za meso z žara med praznovanjem na prostem, boste verjetno imeli malo izbire, če pa boste v domačem okolju pripravljali izborne jedi, naj bo takšno tudi vino. Svoje k svojim, kot bi rekli včasih. Izbire je dovolj, vendar si zapišite za uho, da k pljučni pečenki ne sodi vino iz bag-in-boxa.

TONI GOMIŠČEK

Goriški radič z jajcem in ocvirkiAleš Srnovršnik