Pršič za petičneže
Ski Arlberg je smučarska regija na Tirolskem in Predarlškem, ki združuje nekaj dolin in krajev v njih. Imena nekaterih so zelo zveneča: St. Anton, Lech, Zürs. Smučarski raj ima več obrazov, povezujejo pa jih smučarske proge in pobočja s čipkami, sestavljenimi iz sledi drznih smučarjev.
Smučarski turizem ima na Arlškem več kot 110-letno zgodovino. Takoj po novem letu, 3. januarja 1901, se je skupina prijateljev odpravila na izlet na smučeh iz St. Antona v St. Christoph na prelazu Arlberg. V tamkajšnjem zavetišču Hospiz z dolgo zgodovino ob cesti iz 14. stoletja, ki povezuje Tirolsko in Predarlško, so se z gostiteljem Oswaldom Trojerjem dogovorili, da ustanovijo Ski club Arlberg, ki je tri leta kasneje že pripravil prvo tekmo. Klub danes združuje več kot 7300 članov iz 53 držav z vsega sveta.
Začelo se je s predorom
Obrisi sodobnega smučanja imajo na Arlškem začetek v času vrtanja 10,6-kilometrskega železniškega predora, ki je udobneje povezal najbolj zahodno avstrijsko deželo z ostalimi deli Avstrije. V osemdesetih letih 19. stoletja je nek norveški inženir na delo v predoru odhajal na improviziranih smučeh in očitno zbudil dovolj zanimanja tudi pri domačinih.
Predor, ki je imel za monarhijo strateški pomen in je bil takrat njena največja naložba, so začeli z obeh strani vrtati poleti leta 1980. Naslednje leto je gradbišče obiskal cesar Franc Jožef. Novembra 1983 je bil predor prevrtan, leto kasneje pa tudi odprt za promet. “Veste, pogoji za delo so bili slabi. Oprema za vrtanje je bila skromna, veliko dela je bilo opravljenega ročno, pa tudi zime so tukaj zelo ostre. Tako je gradnja predora trajala nekoliko dlje,” je v muzeju v St. Antonu pripovedovala Miriam Scherl iz lokalne turistične organizacije. Ob tem je misel zatavala k veliko krajšemu predoru pod Markovcem, čigar dokončanje se vleče, kot bi ga vrtali s čajnimi žličkami.
Devetdeset let kasneje so odprli še avtocestni predor, ki je bil prav tako gradbeniški podvig. V isti vrsti je tudi cesta na prelaz Flexen (1774 metrov), ki povezuje prelaz Arlberg z južne strani dotlej povsem zaprto dolino ob zgornjem toku reke Lech. Spektakularno alpsko cesto so začeli graditi na prelomu 20. stoletja, od leta 1936 je prevozna tudi pozimi. Domala vsa trasa je speljana skozi galerije v visoki navpični steni. Z izgradnjo ceste se začne turistična zgodba v krajih, ki so bili z juga prej dostopni zgolj poleti.
Velika smučarska regija
V dvajsetih in tridesetih letih se je turistično dvignil Zürs tik pod prelazom, kasneje je pobudo prevzel Lech nekoliko nižje v dolini. Danes kraja z Oberlechom in Zugom tvorita privlačno in mondeno smučarsko povezavo. Vključena je v smučarsko območje Arlberg skupaj s St. Antonom, St. Christophom, Stubnom, Klösterlejem, Pettneuom in od letošnje zime z novo povezavo tudi s smučiščem Warth-Schröcken. Skupaj bo od letošnje zime z eno smučarsko karto mogoče presmučati približno 340 kilometrov prog ob 100 žičnicah. Za prestopanje s smučišč nad živahnim in mladostniško razposajenim St. Antonom je treba v Stubnu za pot v Zürs še vedno na avtobus, a je celovita povezanost v kratkoročnih načrtih. K omenjeni kilometrini prog v katalogih prištevajo še 200 kilometrov označenih neurejenih smučišč, na katera se je najbolje podati z vodičem in seveda s potrebno lavinsko opremo.
Plava kri na belem snegu
Lech in Zürs slovita kot mondena smučarska kraja, kamor na zimske počitnice zahaja veliko znanih, slavnih in še več premožnih. Tam so bile številne kronane glave, tudi pokojna princesa Diana s takrat še majhnima otrokoma, pa jordanska in nizozemska kraljeva družina. V slednji bo Lech za vselej v žalostnem spominu, saj se je nad vasjo ponesrečil princ Johan Friso, ki je letos poleti, poldrugo leto po zasutju s plazom, zaradi posledic nesreče umrl. Ob znanih in slavnih so pozimi v Lechu in Zürsu premožneži z vsega sveta, zadnja leta tudi veliko Rusov. “Če hodijo v Kitzbühel takšni, ki se še vzpenjajo po družbeni in bogataški lestvici, je z Lechom drugače. Tja hodijo tisti, ki se jim ni potrebno več dokazovati,” je avstrijski znanec na kratko razložil značaj kraja.
Izjemno slikovita narava pod mogočnimi alpskimi vrhovi na čelu z Vallugo, ki jo doseže žičnica iz St. Antona, dotik neokrnjene zimske pokrajine, mir in zdržna pozidava so prvi atributi tamkajšnjega zimskega turizma. Ponudbo so zasnovali na visoki ravni z vrhunskim servisom domala na vsakem koraku, zlasti pa v hotelih, ki so v veliki večini družinsko vodeni. “Tukaj so se poskusile tudi velike verige, a jim ne uspeva. Vemo, da pri nas ni poceni, a smo prepričani, da cena odraža visoko kakovost ponudbe. To je naš moto, v katerem pa nam pravzaprav ni všeč, da nekateri naložbeniki poskušajo svojo ekskluzivnost dokazovati z nenormalno visokimi cenami,” razlaga Thomas Eggler, lastnik družinskega hotela Arlberg Haus v Zürsu, ki ga je leta 1931 postavil njegov ded, od takrat pa so ga večkrat razširili in obnovili. Že spomladi je vedel, kdaj bodo v prihajajoči zimi prišli gostje iz Kanade, kdaj bo pri njih skupina Američanov in kdaj pridejo družine, ki se vračajo vsako leto. Velika večina gostov se k Egglerju redno vrača, zelo podobno je z vsemi okoliškimi hoteli in penzioni.
“Z agencijami pravzaprav ne delamo, gostje običajno že ob odhodu rezervirajo sobo za prihodnjo sezono. Na ta način zapolnimo tri četrtine zmogljivosti v naših krajih,” pa je povedala Pia Herbst iz turistične pisarne Lech-Zürs.
Zadržana arhitektura
Hoteli niso kričeči, nasprotno, arhitektura je umirjena in zadržana. Poslopja so zgrajena iz tradicionalnih materialov, na zunaj ne izkazujejo prestiža. Tudi za avtomobilsko razkazovanje v Lechu in Zürsu ni veliko prostora. Promet ni povsem prepovedan, a po namestitvi hotelski strežaj avtomobil odpelje na parkirišče oziroma v vaško garažo. Ker blizu ni nobene industrije, promet pa je močno omejen, v zraku ni nikakršnih izpuhov. Niti od ogrevanja, saj so tako v Lechu kot v Zürsu uredili daljinsko ogrevanje na biomaso. “V naši dolini ni veliko drevja, a vse, kar se suši, pride v peč. Kurimo izključno sekance, sistem pa je urejen tako, da v zrak ne gre nikakršen dim, le nekaj pare, ki jo v dimniku ohladimo,” pripoveduje Thomas Eggler, ki je bil pobudnik gradnje daljinskega ogrevanja v Zürsu. Investicija je bila sicer zajetna, a se bo izplačala tudi finančno. Kot primer dobre prakse in skrbi za okolje in svoje goste pa se je itak že, je prepričan Eggler. “Če ne bi uredili tega sistema, danes ne bi mogli biti tukaj,” smeje doda v vinoteki, urejeni v prostoru, ki ga je pred leti zasedala cisterna za kurilno olje.
Strolzovi smučarski čevlji po meri
Zürs je precej manjši od nižje ležečega Lecha nekaj kilometrov naprej po dolini, ki ima 1400 stalnih prebivalcev. Čeprav bi pričakovali glavno ulico s kopico trgovin z dragimi stvarmi, je pravzaprav ni. Središče Lecha je del ceste ob reki. V vrsti stojijo imenitni hoteli z zunanjimi terasami in masivnimi točilnimi pulti za druženje po smučanju, svojevrstno središče kraja pa je trgovina Strolz v petih etažah. Na istem mestu je že od leta 1921, najprej je bila predvsem čevljarska delavnica, v minulem desetletju pa so trgovino uvrščali celo med najboljše svetovne prodajalne. V njej je naprodaj pravzaprav vsega po malem, od oblačil do celotne palete smučarske opreme. Družina Strolz zagovarja ekskluzivnost, zato so nekateri izdelki pri njih zelo, zelo dragi. Puliji za nekaj sto evrov, smuči za domala pet tisočakov, da o krznu ne govorimo. Svetovne prepoznavnosti pa si niso ustvarili s trgovino, v kateri zadovoljujejo želje bogatašev, temveč s smučarskimi čevlji po meri. Letno jih izdelajo 12.000, od tega v Lechu 2500. Tako kot sta prišla Claudia Schifrer in Michael Schumacher, pride vsak kupec Strolzovih čevljev zjutraj, da mu vzamejo mero. Z lesenim kalupom, ki je najbližje smučarjev nogi, prilagodijo plastično školjko čevlja, prav tako pa notranji čevelj, v katerega namestijo po meri izdelan vložek. Čevelj je na ta način do največje mere prilagojen uporabniku, ki ga zvečer - če ni potrebno prilagajanje - že lahko kupi. Seveda za višjo ceno od serijsko narejenih pri drugih proizvajalcih.
Piranski brancini na snegu
Najdražja nastanitev v Lechu je v luksuznem butičnem hotelu Aurelio, ki ima 19 sob in apartmajev in seveda vse, kar si bogataši zaželijo. Sobe so opremljene z najboljšim pohištvom in materiali, les je skrbno izbran, wellness je samoumeven, tudi izbrane jedi, vina in žganjice. Lastnik hotela je ruski oligarh Oleg Deripaska, cene sob pa so vrtoglave, od tisoč evrov za noč do skoraj neskončno. V Lechu se da seveda najeti tudi vilo, a na drugi strani bivati za povsem sprejemljivo ceno v turističnem apartmaju ali penzionu.
Odlika tamkajšnjih hotelov je vrhunski servis. V hotelu Kristiania slaščico pri mizi pripravi francoski slaščičar, vinska izbira je prepuščena diskretni someljejki, jedi, ki pridejo na mizo, so privlačne, sodobne in okusne, za digestiv pa barmen s pripravo punča uprizori pravcati šov. K mizi pripelje art noveau voziček s srebrnim posodjem, vse staro sto in več let. Rum je izbran, jabolčnik je iz znane ekološke pridelave, tudi pomaranča in sladkor imata poreklo. Obred s segrevanjem traja skoraj deset minut, a je učinek več kot pričakovan: zrak je poln vonja po punču, pijača pa seveda kot z drugega planeta proti izvedbam, skuhanim s paro iz kavnega aparata. Na poseben način je z našimi kraji povezan hotel Bergkristall v Oberlechu, zgolj hotelskim naseljem nad vasjo, kjer ni avtomobilov, hoteli so med seboj povezani s podzemnimi hodniki, do naselja pa žičnica iz centra Lecha vozi do enih ponoči. Hotel Bergkristall je v lasti družine Wran, ki ima tudi dva hotela ob Vrbskem jezeru. Vsak teden je en dan na njihovih jedilnikih piranski brancin iz ribogojnice Fonda. Pa tudi prestižni Aurelio je malce slovenski, saj je njihov fotograf Dean Duboković iz Ljubljane.
Dolge in široke proge
V hribih smučarskega področja Arlberg zapade ogromno snega, v Lechu več kot osem metrov na leto, v Zürsu celo enajst metrov. Okoliške gore so zato videti kot zalite s snegom, ki se obdrži dolgo v pomlad. 340 kilometrov prog, kolikor jih je v letos razširjeni povezavi, kjer se smučišča dvigajo do 2700 metrov nad morjem, oskrbuje 94 žičnic, od tega 33 v Lechu in Zürsu, 14 pa na področju Warth-Schrocken. Super zmogljivih “jumbo” žičnic ni, tudi ne tehnoloških čudežev, kot je vzpenjača Galzig v St. Antonu. Izjemno slikovit vzpon je z rdečo veteransko gondolsko žičnico Trittkopf iz Zürsa, pod katero je ena najbolj slikovit prog povezave, ki pa bo kmalu bistveno bolj obljudena, saj bo na isto goro speljana nova vzpenjača iz Stubna, ki bo povezava s smučišči iz St. Antona .
Proge so v večini srednje zahtevne, zelo zahtevnih urejenih prog je malo. Spusti so dolgi, veliko jih ima daljše, precej ravne izteke. Gneče na progah ni, več ljudi je praviloma le okrog Oberlecha. V dolini so doslej dobro skrbeli za svoje smučarje, saj so ob večji gneči, ko so prodali 14.000 vozovnic, njihovo prodajo ustavili. Proge so zelo dobro urejene in široke, za ljubitelje pršiča pa so priložnosti domala ob vsaki od njih. Označenih je še veliko smučarskih tur, povsem stran od vrveža, kjer se za smučarji kadi domala vso sezono, saj je prav pršič ena od značilnosti tamkajšnjih smučišč, zato je smučarjev s širokimi smučmi in air bag nahrbtniki veliko več kot v nam bližjih smučarskih centrih.
Na smučiščih je sicer nekaj koč, a njihova gostota še zdaleč ni tolikšna, kot denimo v Dolomitih. Cene v njih pa, slovesu kraja primerno, nekoliko višje. V kočah nad iztekom prog tudi ni tako divjih zabav kot v St. Antonu, konec koncev je publika drugačna. Značaj smučišč v St. Antonu je nekoliko drugačen, več je zahtevnejših prog, gneča na nekaterih, zlasti tik nad krajem, pa v visoki sezoni precejšnja.
Decembrska smuka že za 300 evrov
Smučarsko področje Arlberg ni blizu, vožnja s Primorske traja dobrih šest ur, a po najudobnejši trasi mimo Salzburga, Kufsteina in Innsbrucka do St. Antona, ki sicer ni tudi najkrajša, v celoti poteka po avtocesti. Za Lech pa je potreben še vzpon čez prelaz, kar utegne biti malce neprijetno zgolj v zelo močnem sneženju.
Smuka na Tirolskem ima svoj čar, kot ga ima tudi v Dolomitih ali v Franciji. Nenazadnje gre za pokrajino, kjer je zimski turizem pravzaprav samoumeven. Zato ne čudi, da sta tako povezava Lech-Zürs kot St. Anton v šopku dvanajstih evropskih smučarskih središč, ki nastopajo pod skupno blagovno znamko Best of the Alps, Najboljše v Alpah, ki združuje zgolj zveneča imena. Iz Avstrije so v njej še Kitzbühel in Seefeld, iz Švice Davos, Grindelwald, St. Moritz in Zermatt, iz Nemčije Garmish-Partenkirchen, iz Francije Chamonix in Megeve in iz Italije Cortina d'Ampezzo.
Kljub vsemu pa so počitnice v smučarski regiji Arlberg lahko tudi sorazmerno dostopne. Decembrsko tedensko smučanje s 6-dnevno smučarsko karto za celotno regijo in nastanitvijo v apartmaju v St. Antonu je v paketni ponudbi dostopno že za 300 evrov, januarja, marca in aprila, ko je smuka na Tirolskem še odlična, pa je nekaj deset evrov dražje.
SAŠO DRAVINEC
