Raje malo cenejše okno in kakovostna montaža
V Sloveniji še nimamo posebnega standarda ali smernice za vgradnjo oken in vrat, vendar so nekatere zahteve s tega področja zajete v določilih o zrakotesnosti stavb in toplotnih mostovih, zapisanih v pravilniku o učinkoviti rabi energije v stavbah in tehnični smernici učinkovita raba energije in v izvedbenih zahtevah pravilnika o zaščiti stavb pred vlago.
Zato se trenutno naslanjamo na standarda, ki ju uporabljajo v Nemčiji in Avstriji, oziroma na nemško tehnično smernico, po kateri sta bila pripravljena.
Prvi korak: odprtina
Prvi pogoj za kakovostno vgradnjo je skrbna priprava podlage oz. špalete in odprtine. Podlaga mora biti čvrsta in trdna, odprtina pa primernih dimenzij, da zagotovimo zadostno mehansko pritrditev oken ter pravšnjo širino fuge oziroma stika (od 1 do 3 cm) med okvirjem okna in konstrukcijo.
V praksi se je pokazalo, da podlage in odprtine ne pri novogradnjah ne pri zamenjavah niso vselej pripravljene tako, da bi omogočale kakovostno vgradnjo. Nikjer ni pravzaprav jasno opredeljeno, kakšna mora biti podlaga, saj standardi predpisujejo le zahtevane fizikalne lastnosti, ki pa jih je mogoče doseči le ob ustrezni pripravi odprtine.
Drugi korak: pritrditev
Drugi zelo pomemben pogoj je, da je treba okno podpreti s trajnimi podložkami in v konstrukcijo dobro mehansko pri trditi s sidri ali vijaki.
Nedopustno je, da bi pritrjevali okna zgolj z vijaki ali celo s poliuretansko peno, kot se včasih zgodi nepoučenim kup cem. Od velikosti in vrste okna ter smeri odpiranja je odvisno, kje in koliko naj bo vijakov ali sider ter kje bo okno trajno podprto s podložkami. Kakšni naj bodo vijaki, je seveda odvisno tudi od konstrukcije. V opečnem zidu je treba uporabiti drugačne vijake kot v betonskem stebru ali lesenem nosilcu.
Tretji korak: zatesnitev
Po zagotovitvi ustrezne mehanske pritrditve je treba fugo med oknom in konstrukcijo ustrezno zatesniti. Fuga je zavestno narejena vrzel med dvema elementoma, ki jo je treba zatesniti, skladno z zahtevami gradbene fizike.
Na trgu je veliko tesnilnih materialov: impregnirani tesnilni trakovi, lepilne folije, posebne PVC letvice in tesnilne mase. Najbolje je, da izberemo takšen sistem tesnjenja, ki je v danem primeru najustreznejši, in da ne kombiniramo različnih materialov. Na notranji strani, v bivalnih prostorih, je treba fugo zatesniti tako, da preprečuje prehod vodne pare in zraka - biti mora torej paroneprepustna in zrakotesna. V sredini je toplotno in zvočnoizolacijski sloj - to je lahko poliuretanska pena, kamena volna, itd.. Na zunanji strani pa je treba upo rabiti material, ki hkrati zagotavlja vodotesnost, vetrno za poro in paroprepustnost - pre prečiti mora vdor vode in vetra ter prepuščati vodno paro.
Tri ravni stika
Opisani postopek upošteva, da ima stik med oknom in konstrukcijo tri funkcionalne ravni. Notranja raven ločuje klimatske razmere v prostoru od zunanjih, njena površinska temperatura mora biti višja od temperature rosišča. Druga funkcijska raven skrbi za zmanjšanje toplotnih izgub in za preprečevanje vdora hrupa v prostor. Naloga tretje funkcijske ravni pa je zaščita fuge in konstrukcije pred vremenskimi vplivi. Zato taki vgradnji rečemo vgradnja s tesnjenjem fuge v treh ravneh.
Če je fuga slabo izvedena ali ni tesnjena v treh ravneh, se ute gne poleg povečanih toplotnih izgub in nezadovoljive zvočne zaščite pojaviti tudi kondenzacija vodne pare in z njo plesen, ki ima dokazano škodljive vplive na zdravje ljudi.
Pozor na polico
V praksi je velikokrat opaziti, da monterji znajo pravilno vgraditi okna, zatakne pa se pri vgradnji polic in obdelavi špalet. Predvsem pri zamenjavi oken je za ustrezno vgradnjo po gosto nujna tudi zidarska ob delava, katere pa z zadovoljivo kakovostjo ni mogoče opraviti v enem dnevu. Vgradnja notranjih polic je precej enostavna. Paziti je treba le, da je polica pravilno dimenzionirana, podlaga primerno ravna, mehansko pritrjena in špaleta okrog police tako obdelana, da se ne pojavijo razpoke.
Večja pazljivost je potrebna pri vgradnji zunanjih polic, ki so izpostavljene vremenskim vplivom. Najprej je treba zagotoviti pravilno oblikovano in dimenzijsko ustrezno polico, ustrezno podlago, dobro mehansko pritrditev ter zadosten naklon, da voda odteka od okvirja ok na proti robu. Stik med okvirjem okna in polico mora biti zatesnjen tako, da je čim bolj vodotesen ter obenem tudi do volj paropropusten. Ob stiku s špaleto mora biti polica obli kovana tako, da ni neposrednega stika zaključnega sloja fasade in vodoravne ploskve police. Ob robu je treba tudi paziti, da voda s police ne teče po fasadi in ne pušča vidnih sledov.
Kaj je “RAL montaža”?
Da bi poudarili strokovno po dlago navedenih postopkov, uporabljamo tudi opisni izraz vgradnja po načelih smernice RAL. Ponudniki to pogosto imenujejo kar “RAL montaža”, čeprav je pojem pravzaprav zavajajoč in niti nima osnove v strokovnem izrazoslovju nemškega govornega področja. Gre namreč za smernico, ki jo že vrsto let resda pripravlja nemška skupnost za kakovost RAL, kot tehnično smernico za vgradnjo oken in vhodnih vrat pa jo skupaj z RAL izdajajo še štiri strokovne institucije.
V zadnjem desetletju je izdelava stavbnega pohištva tako napredovala in zakonodaja za njo predpisuje tako visoke zahteve, da bi morali večjo po zornost nameniti vgradnji. Nesmiselno je namreč kakovostna sodobna okna vgrajevati na način, ki izniči vse njihove prednosti. To bi bilo podobno, kot da bi po odločitvi za nakup športnega avtomobila hoteli varčevati pri pnevmatikah in zanj izbrali enako obutev kot za desetletja staro vozilo.
Vsak kupec se mora sicer odločiti sam, vendar se ob omejenih finančnih možnostih splača držati splošnega pravila: pametneje je izbrati malo cenejše okno in kakovostno montažo kot pa najboljše in najdražje okno ter varčevati pri montaži.
NEVA JEJČIČ