Raša, mesto po fašističnem vzoru

Premogovniki v Raši in njeni okolici, kjer se koplje premog že od 18. stoletja, v sosednjem Krpanu pa še prej, so že zgodaj pritegovali naše ljudi. Posebej pa je bila intenzivna migracija slovenskih rojakov, predvsem Primorcev iz rudarske Idrije in drugih krajev, v drugi polovici tridesetih let prejšnjega stoletja, potem ko je Italija zasedla in priključila Istro in Slovensko Primorje. V tem času pa se je začela zanimiva zgodba o Raši kot fašističnem simbolu kooperativnega kapitalizma brez razrednega boja in razrednega antagonizma med delavskim razredom in kapitalisti.

Fašistični režim je leta 1925 podržavil vse rudnike, saj je znano, da je Italija dokaj revna s primarnimi surovinami. Isto usodo je doživel tudi rudnik v Raši (italijansko Arsa) in njeni okolici, podobno kot tudi rudniki na Primorskem, v Vremskem Britofu, Kosezah pri Ilirski Bistrici in Sečovljah.

V letih 1936 in 1937 je začela oblast graditi dvanajst mest - ustanov, cita di fondazion. Prvo med njimi je bila Raša, ki so jo po načrtih arhitekta Gustava Pulitzerja Finalija s sodelavci zgradili v omenjenih dveh letih v samo 547 dneh. Mesto je bilo zgrajeno za 2000 prebivalcev z možnostjo razširitve na 6000 ljudi.

Projektirano je bilo tako, da so v enem dahu zgradili stanovanjski del in hotel, pa cerkev sv. Barbare, mestno hišo, dom za mlade (Casa Balilla), sedež fascia, pošto, šolo, vrtec, mestno toplarno, delavski dom, kino, športna igrišča, tržnico, vojašnico, trgovski del in vse kar pač mesto potrebuje. Projekt je bil zastavljen zelo modernistično z visoko stopnjo vpetosti v okolje kar še danes kažejo nekatere osrednje stavbe, kot denimo osrednji trg z mestno uro (na fotografiji).

TŠ