S kom balinajo Taljani?

Podobno čudenje nad tem, da v italijanskem Trstu in nasploh tam za Fernetiči in Krvavim Potokom, živijo neki ljudje, ki govorijo slovensko, ni nič posebnega in nenavadnega. Védenje tako imenovanih povprečnih, pa ne le teh Slovencev o tisočletni slovenski prisotnosti v sosednji deželi, je, blago rečeno, zelo mizerno.

Ko sem bral omenjeni pogovor o vodniku po Trstu, so mi v misli prihajali številni primeri tega nepoznavanja in nezavedanja slovenskih korenin v Italiji. Bom začel kar doma v Ilirski Bistrici, kjer balinarski klub vsako leto pripravi velik turnir. Na njem že najmanj 20 let nastopajo člani slovenskega balinarskega kluba Sokol iz Nabrežine, ki govorijo slovensko v svojem klenem narečju. In kadar začnejo metati krogle po balinišču, slišimo vprašanje, s kom balinajo ti Taljani?

Ena od osnovnih šol je obiskala sorodno šolo s slovenskim učnim jezikom na Tržaškem, in po vrnitvi so mi jeli pripovedovati, kako lepo so jih sprejeli Italijani. V pismih bralcev enega od slovenskih dnevnikov pred kratkim preberem prispevek znanega Primorca, v katerem navaja, da je soavtorica neke knjige italijanska zgodovinarka Sara Perini, ki je sicer Slovenka z Opčin in piše slovenske zgodovinske knjige.

Ko smo že pri zgodovinarjih, omenimo, da sta prišla jeseni v Koper dva iz Trsta skupaj z avtorjem predstavljati knjigo Polom o propadli Tržaški kreditni banki, ki so jo po “italijanskih penzijah” poznali mnogi Primorci. Pa se je na predstavitvi zbralo komaj ducat ljudi, ki so prišli bolj ali manj po prijateljski zvezi s tržaškimi Slovenci.

Na nedavni prireditvi Naš športnik 2011 v Ajdovščini so športni novinarji ob razveseljivi ugotovitvi, kako nadpovprečni so celo v italijanskem merilu športni uspehi naših rojakov v Italiji, potožili, kako je težko dopovedati kolegom v Ljubljani, da so to Slovenci in ne Italijani, čeprav tekmujejo za različne italijanske državne selekcije.

O izboru športnikov Primorske v matični domovini in v Italiji so osrednji mediji na čelu z vsemogočno TV poročali na kratko, obrobno, ne da bi sploh omenili, da so bili med nagrajenci tudi slovenski športniki iz Italije.

Ta nerazumno ignorantski odnos nacionalne televizije se nenazadnje vidi v njenem trudu, da bi čim kasneje predvajali slovenski televizijski dnevnik v produkciji deželnega sedeža RAI. Denimo, če greš spat ob 22. uri in bi rad slišal in videl, kaj se dogaja med rojaki v Furlaniji - Julijski krajini, si lahko naviješ budilko za enkrat ob dveh ponoči (včasih celo ob pol dveh), ko ljubljanska televizija povsem na koncu zavrti posnetek dnevnika, potem ko nekajkrat ponovi vse mogoče oddaje svoje produkcije.

Če pride denimo delegacija obeh slovenskih krovnih organizacij v Ljubljano, k resornemu ministru ali celo k predsedniku republike, navijte budilko in ob dveh ponoči boste lahko izvedeli, kaj se je ta dan dogajalo z našimi rojaki na obisku v prestolnici. Iz naših elektronskih medijev tega ne izveš.

In tako bi lahko nizali v nedogled primere in se ne bi čudili vprašanjem, kako da v Trstu govorijo Slovenci tako dobro slovensko in da imajo v mestnem središču svojo veliko in lepo knjigarno ter nekaj založniških ustanov, da o gledališču in še čem sploh ne govorimo. Vsekakor je potrebno najprej vedeti, da tam sploh živijo, potem pa se bomo lahko manj čudili njihovi slovenščini.

TOMO ŠAJN