Skozi gozd naperjenih cevi
Ura je bila že tri popoldne, v sredo, 26. junija, le sedemnajst ur po proglasitvi slovenske samostojnosti, ko smo novinarji Primorskih novic začeli tekmo s časom in tanki Jugoslovanske armade, ki so prodirali proti jugoslovansko-italijanski meji. Novice, ki jih je širil radio, so bile dramatične, a raztrgane in negotove: vojska naj bi obkoljevala en mejni prehod za drugim, spopad s slovensko policijo naj bi bil samo vprašanje časa.
S kolegico iz redakcije, ki se je v hipu prelevila v spretnega reporterja, sva se iz mirnega, a zaskrbljenega Kopra odpravila proti Lokvi pri Sežani.
Ubrala sva sicer običajno pot, bližnjico iz Kopra na sežanski Kras po italijanskem ozemlju. Na mejnem prehodu Škofije je bilo ob 15.15 vse mirno, na izrednost položaja je kazalo le večje število policistov v polni bojni opremi. Sredi mejnega prehoda se je sveže belila tabla z napisom Republika Slovenija. Na italijanski strani naju je karabinjer sprejel z nekoliko ciničnim komentarjem: “Kar ste iskali, to imate.”
Bilo je nekaj pred 16. uro, ko sva se znašla pred mejnim prehodom v Bazovici. Tisto, česar sva se najbolj bala, se je uresničilo. “Ni prehoda, meja je zaprta,” je bil neusmiljen italijanski karabinjer, okrog katerega je skakljal prijazen volčjak. Razen volčjaka, “ki da ne grize”, je bilo vse drugo sovražno in mrko. Najino usodo zavrnjenih so delili še nekateri drugi avtomobilisti, zlasti Tržačani, ki so zaskrbljeno spraševali, kaj neki se dogaja na drugi strani meje. “Je vojska na jugoslovanski strani? Se streljajo?” Vprašanja so ostala brez odgovora.
Tako se je nadaljevala najina tekma z oklepniki, ki se je iznenada spremenila v iskanje odprte vrzeli za vrnitev v domovino. Okrog 16.30 sva bila na Fernetičih. Mejni prehod je bil odprt, a skoraj povsem opustel. Nobenih avtomobilskih kolon, le tu pa tam kakšen Tržačan, ki je, parkiran nekje ob strani, razmišljal, kam naj bi krenil. O vojski ne duha ne sluha. Torej sva jih vendarle prehitela?
Skozi Sežano, ki je bila videti povsem spokojna v poznopopoldanski sončni kopeli, sva jo mimo bencinske črpalke in vojašnice (brez znakov življenja!) ubrala proti Lipici. Zdaj sva se midva spremenila v lovca, ki sva iskala “zloglasne” oklepnike. Na cesti, ki iz Divače čez Lokev vodi k mejnemu prehodu Lipica, sva naletela na njihove prve sledove: od gosenic sesekljan asfalt in kepe zemlje. Po zadnjem ovinku, tik pred mejnim prehodom, sva se skorajda zaletela vanje. Olivnozelene, hrumeče jeklene mrcine. Štirje tanki so bili, razvrščeni drug za drugim, s prižganimi motorji. Poleg so stali vojaki z jugokalašniki. Presenečeni so strmeli v naš avto, ki se je iznenada pojavil za njihovim hrbtom. Trenutek negotovosti in že sva zapeljala mimo hrumeče kolone. Kolegica je s fotoaparatom ovekovečila trenutek. Ob robovih ceste, skriti med drevjem, so tičali še trije tanki. Skupaj jih je bilo torej sedem. Nevidna črta je delila vojsko od slovenskih policistov, ki so s pripravljenimi avtomati stražili svoj teritorij, ozko območje mejnega prehoda.
Znašla sva se v epicentru dogajanja, sredi naperjenih pušk, štrlečih kovinskih zobotrebcev. Na obrazih policajev in vojakov si lahko bral napetost, tesnobo. Tu smo uspeli govoriti s Cirilom Ravbarjem, načelnikom sektorja za mejne zadeve in tujce iz Kopra. “Tanki so prišli pred pičlo uro na mejo,” nam je dejal. “Stiki z vojsko? Ne, nobenih stikov z njimi nimamo...”
Ko smo poskušali priti v stik s komandantom karavle, ki stoji tik ob mejnem prehodu, nas je stražar grobo zavrnil, komandant pa je odklonil pogovor. Bilo je več kot očitno: vojska se je bila pripravljena pogovarjati samo z orožjem.
Ko so se tanki, ki so zasedali polovico ceste, umaknili na stran, sva se tudi midva odpeljala. Tokrat v Lokev. Tu sva naletela na razrite ceste in na množico razburjenih Lokavcev, ki so na cesti pred gostilno in v njej vneto podoživljali in komentirali brezobziren pohod tankov skozi vas. A tu so tanki, po pripovedovanju domačinov, naleteli na pravi odpor: čez cesto postavljene tovornjake Kraškega zidarja, polne zemlje in kamenja in na množico jeznih vaščanov, ki so s psovanjem in vzkliki negodovanja sprejeli “okupatorje”. Eden od oficirjev je, očitno nejevoljen zaradi odpora ljudi, celo potegnil pištolo in grozil. Tanki so potem vendarle zavili mimo ovir in po polju odpeljali okrog vasi.
Iz uporniške Lokve sva se nato odpravila proti Sežani. Tik pred mestom, zraven vojašnice, pa sva se znova skoraj zaletela v tanke, ki so hrumeli proti mestu. Za trenutek sva se celo znašla sredi tankovske kolone, ki pa se je nenadejano ustavila in spremenila smer. Namesto čez most nad progo so jo ubrali po poti proti Orleku. V hipu je bil jasen njihov namen: zasedba mejnega prehoda Fernetiči. In tako se je tudi zgodilo. Štirje tanki, dva vojaška tovornjaka, polna vojakov, nekaj terenskih vozil, dolga, olivnozelena kolona, se je po pobočju tik ob terminalu za tovornjake zapeljala na cesto, ki povezuje Fernetiče s Sežano in zasedla vzpetini na obeh straneh ceste. Posadke tankov so usmerile cevi proti mejnemu prehodu, ostrostrelci pa cevi pušk proti drogu, kjer je še visela jugoslovanska zastava. V primeru, da bi jo slovenski policisti hoteli zamenjati s slovensko, bi vojaki zanesljivo streljali, krogle pa bi brez dvoma letele tudi na italijansko stran. “Že dejstvo, da so cevi usmerili proti Italiji, je lahko razlog za mednarodni incident,” je bil komentar nekega policista.
Medtem pa je pri bifeju pred mejnim prehodom iz minute v minuto naraščala množica razburjenih Sežancev, zlasti mladine, ki so vojakom vpili, naj zapustijo njihovo zemljo in odidejo domov. A vojska je nemo nadaljevala svoje početje. Arogantno do domačinov, brezčutno do tistih redkih turistov, ki so se nenadoma znašli pred tanki. Koliko jih je jadrno odbrzelo nazaj v Italijo! Na poslovalnici Kompasa na Fernetičih so nam povedali, da so trem družinam turistov brez zaračunane provizije vrnili že zamenjane devize in jim svetovali, naj se vrnejo. “Tu je vendar vojna!” je ves tresoč vzkliknil nek nizozemski turist, ki je nervozno čistil vetrobransko steklo svojega avtomobila.
Tako se je iztekala najina tekma s tanki in časom. Kar je sledilo tistega žalostnega večera, v sredo, 26. junija, prvega dne slovenske samostojnosti, je bilo samo hitenje proti redakciji, kjer sva morala pravočasno oddati poročilo: skozi Sežano, mimo dolge kolone ustavljenih tovornjakov (kjer se je nek nori mariborski šofer šel osamljenega heroja z ustavljanjem prometa), skozi povsem opustelo Lipico, s prazno igralnico, praznimi igrišči, hoteli. Le v pred kratkim odprtem Club hotelu sva naletela na skupino ostarelih francoskih turistov iz Strassbourga, ki so se vračali iz Medjugorja in niso prav ničesar vedeli niti o samostojni Sloveniji niti o vojski na meji. A kljub temu: “Molili smo za vas,” je bil prijazen poklon neke starke. Prav res, Slovenija bi v tistem trenutku res potrebovala čudež iz Medjugorja.
ROBERT ŠKRLJ
(Prvi reportažni zapis o dogajanju na primorskih mejah; Primorske novice, številka 51, 28. junija 1991)
