Skrivnost je ostala ves čas neodkrita
Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Postojna je leta 2000 na tradicionalnem junijskem srečanju svojih članov na Mašunu v snežniških gozdovih podelilo v znak priznanja zahvalne listine družinam, ki so v pripravah na osamosvojitveno vojno 1991, pa tudi v času spopadov z JA, zavarovale in skrivale orožje, opremo ali pa dokumentacijo na območju tedanjih občin Cerknica, Ilirska Bistrica in Postojna. Tedaj je javnost prvič izvedela za njihova hrabra dejanja, ki so ostala ves čas neodkrita.
Pogovor z nekaterimi akterji teh skrivnih dogajanj nam odkriva tako rekoč neznano v času priprav in tudi osamosvojitvene vojne 1991. O teh dogajanjih doslej ni bilo javno še nič zapisanega, sta v pogovoru poudarila Danilo Korče, major SV, tedaj načelnik občinskega sekretariata za ljudsko obrambo Postojna, in Jakob Simsič, upokojenec iz Studenega pri Postojni, pred 20 leti skladiščnik v pokrajinskem štabu TO Postojna. Temu mnenju se je v poznejšem pogovoru pridružil tudi major Janko Rutar, eden od ustanoviteljev manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ) na Bistriškem. V času vojne je bil zaposlen na občinskem štabu TO v Ilirski Bistrici. Vsi trije sogovorniki so poudarili, da je celotna akcija pridobivanja primernih in zanesljivih družin in podjetij, ki so na skrivnih mestih hranila orožje in dokumentacijo, potekala strogo tajno in ostala ves čas vojne, do odhoda JA iz Slovenije oktobra 1991, neodkrita.
Orožje skrili v klet
Eden od ljudi, ki so začeli z akcijo, je bil Jakob Simsič. Dogodkov se spominja zelo živo. “Ja, to je bila zapletena zadeva,” pripoveduje Simsič in pove, da je njegov tedanji šef, odgovoren za logistiko v PŠ TO Cveto Kravanja (danes polkovnik SV, zaposlen v generalštabu), dobil nalogo za formiranje MSNZ. “12. decembra 1990 se je začelo. Tedaj smo dobili po tej poti prvo orožje, avtomatske puške sar. V Studenem je bila tedaj razporejena četa za protispecialno delovanje z namenom zavarovati institucije, ki so se ukvarjale s pripravo na izvedbo plebiscita. Kravanja mi je naročil nabaviti večji kombi, s katerim bomo iz Ljubljane pripeljali neko orožje, o katerem nismo vedeli nič.”
Simsič je nalogo izvršil in na neki policijski postaji prevzel orožje, potem pa je nastalo vprašanje, kam z njim. “Takrat smo dobili 40 avtomatskih pušk \'sarovk\', osem protitankovskih raketometov in 40.000 nabojev za puške,” se natančno spominja Simsič.
“Nisem vedel, kam bi s tem orožjem, saj je tedanja kontraobveščevalna služba (KOS) JA prežala na vsak naš korak. Poklical sem svojega svaka Franca Japlja, po domače Krnevca, v Studeno, ker ima njegova domačija v kleti, v starih hramih, varne prostore. Franc je vse pripravil in zabarikadiral, tako da smo na hitro razložili in skrili orožje. Pozneje smo ga dodali še nekaj.” Na Japljevi domačiji je Združenje veteranov postavilo spominsko ploščo, ob ogledu prostorov pa smo se lahko prepričali, da so bili zelo primerni. Kaj pa tajnost, smo vprašali Franca, ki je imel tako rekoč pod nogami pravi arzenal? “Niti naša soseda, ki je vse videla, ni vedela, da se pri nas kaj dodaja,” se je zasmejal in pokazal, v katerem prostoru je bila kakšna vrsta orožja in kako ga je zakril. “Veste, ko je človek mlad, gleda na stvari drugače kot danes,” je na vprašanje, kako se je počutil, ko je sedel nad tolikšno količino orožja, odvrnil Franc.
PŠ TO Postojna je pozneje dobil dve vozili, ki so jih zakrili v postojnskem Transavtu. “Mi smo vsako leto nabavljali določeno količino orožja, ki ga nismo predali v skladišče JA, in to je bilo treba spraviti na varno mesto,” je dodal Korče. Šlo je tudi za večje število pušk in pištol, ki jih je predal občinski sekretariat za LO, pa za orožje PŠ TO itd. Tudi orožje železniškega gospodarstva, ki bi moralo biti spomladi 1990 predano JA, je ostalo v rokah TO. Šlo je za precejšnjo količino, ki so jo imele vse železniške postaje od Postojne do Pulja. Po oceni sogovornikov več kot 250 kosov orožja z ustreznim strelivom. Vse so predali TO. Vsega tega torej le ni bilo tako malo, čeprav je JA zadržala glavnino oborožitve TO. Sogovornika sta se strinjala, da je neumno govoriti, da je bila TO v tem času goloroka. “Junija 1991 so bile vse enote TO na Postojnskem oborožene,” zatrjuje Korče. Povedati pa je tudi treba, da je JA pustila ob odhodu iz Slovenije orožje TO nedotaknjeno. “Iz naših zalog niso vzeli tako rekoč nič,” zatrjuje Simsič.
22 tajnih skladišč
Potem sta sogovornika začela naštevati družine in podjetja, ki so sodelovale v tajni operaciji skrivanja orožja in različne pomembne dokumentacije. Poleg Japljeve družine v Studenem še družina Janka Bizjaka iz Zaloga pri Postojni, Jože Slejko iz Predjame, Anton Jurca iz Gorenj, Miroslav Bizjak iz Zaloga, pa Emil Porta, ki je v koči v Javornikih skrival in čuval 400.000 kosov raznega streliva. Prav tako sta omenila Antona Marinčiča iz Zagorja, tedaj lovskega čuvaja v Jurjevi dolini in kot zanimivost vas Juršče, kjer so v opuščenih domačijah uskladiščili orožje, varovali pa so ga lovci in domačini. Med podjetji so poleg Transavta takšno logistično podporo nudili GG Bukovje, tovarna Javor v Belskem, kjer je bilo zelo veliko tajno skladišče, pa Komunala v Postojni in letališče v Rakitniku pri Postojni. V času junijske vojne je imela TO na Postojnskem 22 tajnih skladišč.
Danilo Korče pa je opozoril še na en pomemben vidik tajnega varovanja. Šlo je za varovanje oziroma skrivanje nabornih evidenc, s čimer so začeli že leta 1990. “Pri družinah smo čuvali naborno evidenco in orožje. To pa je bilo zanje lahko nevarno, saj se je JA na vsak način hotela dokopati do evidenc.” Korče je naštel štiri družine: Franc Čuk iz Zaloga pri Postojni, Jože Peršolja in Bojan Grmek iz Postojne ter Mimi in Slavko Uhelj iz Hrašč. Evidence so selili in jih ponoči odpeljali s sedeža občinskega sekretariata na različne lokacije. “To so bili najbolj zaupni ljudje, ki niti svojim ženam niso povedali, za kaj gre.”
Korče in Simsič sta opozorila na veliko nevarnost, ki so jo predstavljali “kosovci” in njihova razvejana mreža informatorjev, ki so hodili po vaseh in zbirali podatke. V Postojni pa so dnevno oprezali za vsem, kar se je dogajalo. “Ravno zato smo morali zbirati zanesljive ljudi, predane naši stvari, ki so znali ohraniti tajnost,” je poudaril Korče. Našli pa so se tudi posamezniki, ki so jih bila polna usta “obrambnih” namer, ko pa je bilo treba nekaj storiti, so se potuhnili.
Oba sogovornika sta poudarila veliko konspiracijo in dejstvo, da so le redki vedeli, kaj se dogaja. Med temi je Korče med člani sekretariata naštel Karla Juga, Sandija Curka, Pepija Sajevca in Maksa Klemenca, pri katerem je bilo shranjeno tudi orožje.
Na Bistriškem
Med ključnimi ljudmi pri vzpostavitvi MSNZ na Bistriškem je bil nedvomno Janko Rutar iz Vrbova, major SV in predsednik območnega Združenja veteranov vojne za Slovenijo Postojna. V času priprav na osamosvojitveno vojno je bil zaposlen na OŠ TO v Ilirski Bistrici.
“Bil sem zraven že od vsega začetka, ko se je postavljala MSNZ. Pokrajinski načelnik MSNZ je bil Vojko Štembergar. Zadolžen sem bil za bistriško občino, Danilo Korče za postojnsko in Tomaž Krek za cerkniško. Nekje avgusta 1990 smo začeli razseljevati orožje in dokumente. Orožje je bilo deloma naše, imeli smo ga uskladiščenega izven vojašnic JA. Nekaj pa ga je bilo pripeljanega s Kočevskega. To orožje je bilo sicer uporabno z ustreznim strelivom, vendar bolj kot ne trofejno, saj so bili med njimi celo nemški avtomati in puške. Vse skupaj je zadostovalo za oborožitev štirih vodov,” se začetkov akcije spominja Rutar. Kot je znano, je bilo ostalo orožje TO zapečateno v skladiščih JA po dogodkih, udaru na TO, maja 1990. “Najprej smo odpeljali dokumente OŠ TO v gasilski dom v Ilirski Bistrici in na postajo milice. Leta 1990 smo orožje razselili v tri skladišča, pozneje pa še v četrto. Prvo in tudi največje je bilo pri Ivanu Bergincu, ki je stanoval v gradu v Zabičah. V tem velikem poslopju je bilo veliko sob in čumnat, tako da se je dalo orožje dobro skriti.” Drugi dve tajni skladišči sta bili v Ilirski Bistrici, v nekdanji Lesonitovi tovarni furnirja Topol in v avtoprevozniškem podjetju Transport, kjer je Združenje veteranov pred leti odkrilo spominsko obeležje.
Po Rutarjevi oceni je bilo tega pehotnega orožja za kakšnih 350 teritorialcev. Sčasoma so orožje dopolnjevali, posebej ko je bila JA prisiljena predati nekatera skladišča. “Ivan Berginc je v zabiškem gradu skrbel za največje skladišče orožja, mi pa smo ga varovali z našimi varnostniki posameznih enot. To so bili že leta 1990 Lado Žnidaršič, Boris Prosen in Vinko Iskra, ki so bili prvi pripadniki MSNZ pri nas. Oni so varovali ta skladišča dan in noč ter vsakih nekaj ur zamenjali lokacijo. Opazovali so, ali se potikajo okrog kakšni sumljivi tipi, denimo \'kosovci\', ki jih je bilo tudi pri nas veliko.” Rutar je na vprašanje, ali se je vedelo za ta skladišča in delovanje, odločno odgovoril, da je bilo vse skupaj varovano v strogi tajnosti. Razen naštetih treh in Rutarja je za to vedel le še njegov sodelavec iz štaba TO Leon Petrovič.
Skrivališče v gradu
Ivan Berginc iz Zabič, upokojeni mesar, je bil v času, o katerem teče beseda, vodja klavnice v Ilirski Bistrici. Tedaj je z ženo Anito, ki je ena najbolj znanih rejnic na Bistriškem, stanoval v gradu. Septembra 1990 so v tajnosti pripeljali v grad tovornjak orožja. “K meni je prišel Rutar s sodelavci, vse pa je potekalo v tajnosti, tako da niti ostali stanovalci gradu niso vedeli za kaj gre. Orožje in opremo smo shranili v stanovanju moje hčere, ki je bilo prazno, ker se je medtem preselila. Stanovanje so zapečatili, tako da sem samo jaz vedel, kaj je za zaprtimi vrati,” se spominja Ivan, ki je še povedal, da je bilo vse orožje v zabojih, da pa ga je bilo kar “fajn” veliko. O tem se ni vedelo in govorilo niti na vasi, ki je streljaj oddaljena od gradu. “Niti moji bližnji sorodniki niso vedeli za skladišče.”
Pozneje, že v času vojne, so pripeljali k Ivanu še več orožja, ki pa ga je skrito uskladiščil pod streho vikend hišice, na samotnem kraju zunaj Zabič. Sem so vozili tudi prebegle vojake iz bistriške vojašnice in jih ob vodenju domačih lovcev ponoči vozili čez snežniške gozdove v Cerknico. “Vojaški obveščevalec Zajc je hodil okrog, vendar ni nič odkril,” pove Berginc, ki je skupaj z družino kar nekaj dolgih mesecev prebival tik ob velikem skladišču orožja in streliva.
“Druga zgodba so bili operativni načrti, ki smo jih morali pripravljati za obrambo pred svojo vojsko. Hraniti in skrivati smo morali vse sezname in evidence pripadnikov naših vojnih enot. Ta dokumentacija je bila shranjena na postaji milice in pri gasilcih. Na občini, kjer sta bila štab TO in sekretariat za LO, ni bilo tako rekoč nobene dokumentacije,” razloži situacijo Rutar in pojasnjuje, da je bilo v tovarni Lesonit skladišče orožja in enota TO, v Domu starejših občanov, objektu v gradnji, je deloval OŠ TO, ki se je v času vojne preselil v lovski dom pri vasi Čelje v Brkinih. V času desetdnevne vojne je OŠ TO aktiviral še druga skladišča po občini.
Na seznamu dobitnikov priznanj Združenja veteranov so poleg že omenjene družine Ivana Berginca iz Zabič še družina Baša iz Vrbova, družina Primc iz Jasena, družina Čekada iz Dolnjega Zemona, družina Boštjančič z Brc, družina Ceglar iz Zabič in družina Lenarčič iz Ilirske Bistrice. Rutar pojasnjuje, da je bilo pred junijsko vojno skladišče orožja samo v zabiškem gradu, v času vojne, ko je prihajalo novo orožje, pa tudi pri nekaterih od naštetih, kot na primer pri družini Baša. Pri družini Primc, ki ima veliko domačijo, je bil nastanjen jurišni odred, na lokaciji med vrbovsko in bistriško vojašnico. Podobne funkcije skladiščenja orožja, namestitve štabov in hrambe dokumentacije, torej neoborožene oblike odpora, so opravljale druge družine.
Tudi na Bistriškem je bil dnevno navzoč KOS s svojimi informatorji. “Bili so zelo prebrisani in imeli različne metode, kako priti do podatkov. Na različne načine so obdelovali ljudi, da bi lahko prišli do informacij. Ravno zaradi tega smo morali vse skupaj obdržati v veliki tajnosti. V celotni tedanji Notranjski pokrajini je MNSZ štela 37 ljudi, od teh nas je bilo iz bistriške občine 13. To so bili ljudje, ki so bili vredni zaupanja in so opravljali najbolj tajne naloge,” je sklenil svojo pripoved major Rutar. Poleg že zgoraj omenjenih je naštel Marijo Lovec, brata Janka in Lojzeta Bašo, avtoprevoznika Bogdana Maričnika in Vilijema Štembergarja.
TOMO ŠAJN
