“Slaki, kakšni tanki!”

Nihče ni vedel, ali bodo ceste prevozne tudi v četrtek, ko so v Ljubljani tiskali petkovo številko časnika (takrat so Primorske novice izhajale dvakrat tedensko; op. ur.), zato je novinar Bojan Gluhak okoli 20. ure z avtomobilom odpeljal v tiskarno vsaj fotografski material za štiri zaradi vojne v zadnjem hipu spremenjene strani. Ko se je po polnoči vrnil, je kolegom, ki so še vedno spremljali dogajanje in dopolnjevali poročila za petkovo številko, navrgel:

“Kaj paničite, v Ljubljani vse raja! Prava veselica. Slaki, kakšni tanki!”

Prva stran petkovih Primorskih novic (28. junija 1991) je zato nosila velik naslov Slovenija praznuje, Primorska okupirana.

Novinar Primorskih novic Miran Kljun se spominja prve medvojne poti v ljubljansko tiskarno: “Z našim tehničnim urednikom Markom Vitezom sva v četrtek, 27. junija, že zarana krenila v tiskarno v Ljubljano, da bi pomagala, če bi se pri sestavi časnika zapletlo. Na poti nobenih vidnih sledov sredinega dogajanja. Na avtomobilski cesti pri Brezovici, v bližini nadvoza, “parkiran” tank. V Ljubljani res mir, le protioklepne ovire pred pomembnimi stavbami so dale vedeti, da se dogaja nekaj izrednega. Časnik je bil hitro nared, pobrala sva še dve preplašeni primorski študentki in se odpravila proti domu. Tisti junij je bil pošteno vroč, klima naprava v službenem avtomobilu pa sila učinkovita. Pri Brezovici smo potrobili mitraljezcu na tanku. Nič kaj pametno dejanje: istega dne okoli 22. ure je prav ta mitraljez prerešetal osebni avtomobil in huje ranil 36-letnega Ljubljančana Mira Erjavca ...

Ko smo se spustili do počivališča nad Črnim Kalom, smo se počutili že doma in si privoščili mrzlo pivo. Srajce so se v trenutku prilepile k telesu. Še bolj vroče pa nam je postalo, ko smo se pripeljali v dolino Rižane. Pri Miših smo namreč naleteli na pet ali šest tovornjakov s preluknjanimi pnevmatikami. Tik pred nami je namreč tod peljala kolona vojaških vozil, namenjena na mejne prehode. Vojaki so 'mimogrede' malce prerezali gume. A se je takojci na prizorišču znašel vulkanizer Karleto z ekipo vulkanizerstva Vadnov iz Bertokov in ročno krpal luknje. Brezplačno, seveda.

Ob ankaranskem križišču, v travi, križ. Pristajališče za helikopterje, s katerimi so prileteli zvezni miličniki, namenjeni na mejne prehode. Zakaj jih niso pravočasno zajeli? En sam vod milice bi opravil z njimi, če bi iz Ljubljane le dobili ukaz ali dovoljenje za takšen poseg. Potem, ko so jim že pustili priti na mejo, kjer so se utrdili, je bila stvar seveda veliko bolj zapletena in tvegana.”