Slovenstvo, vklesano v kamen
V zamejski občini Repentabor, ki je širše znana zlasti po Kraški ohceti in muzeju Kraška hiša, so dosegli še eno veliko pridobitev, pomembno za ohranitev in utrditev slovenstva in slovenščine - izdali so zemljevid občine z ledinskimi imeni.
Ledinska imena poimenujejo najmanjše prostorske enote, kot so vrhovi, doline, pobočja, gozdovi, travniki, gmajne, poti … Ker so jih po navadi poznali samo krajani, so nastala in se uporabljala v lokalnem narečju.
“Donedavna so bila nujno potrebna za večinsko kmečko prebivalstvo, ki jih je uporabljalo predvsem za orientacijo in sporazumevanje pri delu. Imena so zagotovo zelo stara, nekatera nekaj stoletij, druga segajo nazaj do prvotne naselitve,” je povedala Vesna Guštin Grilanc iz Repna, ki je na čelu kulturnega društva Kraški dom Repentabor, pod okriljem katerega je nastal zemljevid. “V osrednjem društvu v občini, ki neprekinjeno deluje od leta 1970, zametki pa segajo dobro stoletje nazaj, menimo, da je karta, ki je rezultat dolgoletnega društvenega projekta, dragocena kulturna dediščina. Ohranja veliko informacij o naših krajih in življenju. Naš namen je, da bi se imena ohranila, pa tudi, da bi jih še naprej uporabljali mlajši rodovi,” je še dodala društvena predsednica, ki je sicer diplomirala iz klavirja in je glasbena pedagoginja pri Glasbeni Matici v Trstu. Marsikomu je znana kot ljubiteljska etnologinja s številnimi izdanimi knjigami, med drugimi Je več dnevov ku klobas, Ogenj na kamnu in Beri, beri rožmarin zeleni. Istočasno so med letoma 2002 in 2006 po zaslugi KD Kraški dom in domače OŠ Alojza Gradnika vse hiše, ki še nosijo prepoznavna imena, prejele kamnito ploščico s svojim značilnim vzdevkom - hišnim imenom.
Moteča zemljepisna imena
Medtem ko v matični Sloveniji ledinska imena zelo hitro nezabeležena izginjajo, pa je delo te vrste v Italiji še toliko pomembneje, saj večinsko družbeno okolje (pre)pogostokrat javno še ne sprejema svojih jezikovnih manjšin. Še več, ob občasnih otoplitvah medsebojnih odnosov se še vedno v nekaterih pregretih glavah oživlja absurdna trditev, da smo Slovenci narod brez zgodovine in kulture, pri tem pa jih najbolj moti glavni element razlikovanja - naš jezik. Tudi zato je zemljevid, čeprav majhen, najboljši odgovor na občasno še živ spomin nacionalistov tržaškega zgodovinarja dr. Pietra Kandlerja, ki je leta 1864 v Trstu imel slavnostni govor (v prevodu): “Ta slovanska imena, kakor so zapisana na sodobnih zemljevidih, se mi gnusijo, saj se ne morem prepričati, da bi namesto izražanja v plemenitem, kulturnem jeziku, ki ga potrjujeta zgodovina in razum, moral dati prednost bedastemu, zaostalemu, zelo grobemu in vulgarnemu, nad vse nesmiselnemu jeziku. Studi se mi prevesti ta jezik neumnih gozdarjev in pastirjev v katerikoli plemenit in izbran jezik in tako zdrkniti v smešno žlobudranje.”
To stališče, ki je bilo deležno aplavza, je dobrega pol stoletja pred pojavom fašizma botrovalo vnetemu italijančenju imen slovenskih krajev, ki ga je Kandler izvajal vse do smrti leta 1872: Nabrežina je postala Aurisina (kar so kasneje fašisti “uradno” uporabili), Divača - Divaciano, Postojna - Are postume ...
Kaj se je zgodilo z dediči te šovinistične ideologije je znano, žal pa se še dogaja, da posamezna semena razdvajanja še vzkalijo, med drugim letos tudi na uradnem turističnem zemljevidu, ki ga je spomladi izdala in ga sedaj deli agencija Furlanije - Julijske krajine za promocijo deželnega turizma. Na njem lahko beremo, da je Tomaj tudi Tomadio, Štjak je tudi S. Giacomo in Colle, Gorjansko je tudi Goriano ...
Istočasno so vsa imena vasi v priznanih dvojezičnih občinah s slovenskim prebivalstvom v FJK zapisana izključno v italijanski različici; tudi sama agencija Turismo FVG na svojih spletnih straneh nima nobene informacije o slovenski, furlanski in nemški manjšini.
Repentabor je tabor in pet vasi
Dosledna javna dvojezičnost se v FJK, kjer živijo tudi avtohtoni Slovenci, (že) prakticira le malokje. Ena izmed občin, kjer imata oba jezika enako uradno težo, je Repentabor. Ta lokalna skunost je ena najmanjših v Italiji, saj meri dobrih 12 kvadratnih kilometrov, kjer živi okrog 900 prebivalcev. Občino sestavljajo vasi Fernetiči - Fernetti, Col (z zaselkom Poklon) in Repen. Za slednji dve so večinski Slovenci dosegli, da zadnjih nekaj let veljata za edini uradni obliki imen izvorni Col in Repen, medtem ko sta bili vasi prej uradno imenovani Col - Zolla in Repen - Rupingrande. Občina se imenuje po cerkvi z obzidjem na Taboru nad vasjo Col - Repentabor, ki je tudi v občinskem grbu. Utrjena cerkev na griču je stoletja znano romarsko svetišče, posvečeno Blaženi Mariji Vnebovzeti (iz leta 1512). Slovenski napis v bohoričici iz leta 1828 na zahodnem vhodu trdi, da je bil tabor sezidan leta 911. Še pred tem je na tej markantni točki stalo eno največjih prazgodovinskih gradišč iz halštatskega in latenskega obdobja.
Dejansko je ime Repentabor skupno ime tudi za pet kraških vasi, ki so bile do druge svetovne vojne v isti občini, poleg Cola in Repna tudi za Voglje, Vrhovlje in Dol pri Vogljah: slednje tri so po letu 1947 pripadle Jugoslaviji. Fernetiče, donedavno znane kot eden večjih mednarodnih mejnih prehodov, so politiki velikih sil pri mešetarjenju s tem prostorom na drugi strani odvzeli občini Sežana in kraj pridružili “amputirani” občini Repentabor, ki je bila do leta 1954 del Svobodnega tržaškega ozemlja, potem pa je pripadla Italiji.
Živo je še vinogradništvo
Od nekdaj množične ovčereje in govedoreje je ostal le spomin na mlekarice, ki so vsakodnevno oskrbovale bližnji Trst. Lokalno je bilo tudi zelo razvito kamnarstvo (javarstvo), saj je bilo v času razcveta (19. in začetek 20. stoletja) lokalno delujočih več kot 40 večjih ali manjših kamnolomov (danes jih je aktivnih še pet), kjer so pridobivali sloviti kamen repen. Iz tega zelo obstojnega kamna so zgrajeni parlament v Budimpešti, dunajski parlament, številne palače v Trstu, most Mestre v Benetkah, milanska železniška postaja in mnoge druge, tudi v Ameriki, Egiptu in najbrž še kje.
Medtem ko večina prebivalcev danes dela v storitvenih dejavnostih v bližnjem Trstu, je od nekdanjega prevladujočega kmetijstva živo le še (v glavnem popoldansko) vinogradništvo, ki se pogostokrat povezuje z osmicami. Od obiskov bližnjih Tržačanov živijo tudi številne gostilne, kjer se ponudba dopolnjuje s sprehajalnimi pešpotmi: na območje zaščitene narave na Medvedjaku, Pot sedmih kalov, na Tabor, na Volnik, letos marca odprta Pot pesnikov na Krasu, v spomin na Srečka Kosovela, Umberta Sabo in Iga Grudna, tri pesnike, ki so vsak s svojimi občutki in besedami doživljali Kras ...
Kraška hiša-muzej
Na celotnem Krasu najbolj znan in ohranjen primer kraške stanovanjske arhitekture je Kraška hiša, ki so ji po domače rekli Pr' B'čan'veh. Je tip skromnejše domačije, vsebuje pa vse značilne elemente: borjač s kalono (kaluonjo), vodnjak (štjerno), senik, skedenj, kurnik, hlev, gnojnik, klet, hišo z gankom in kamnito streho. Opremljena je s še delujočo krušno pečjo in z avtentičnimi gospodinjskimi predmeti ter kmečkim in obrtnim orodjem. Zaslovela je po zaslugi zadruge Naš Kras, ki jo je leta 1968 odkupila in jo uredila v muzej. V nekaj desetletjih je na svoj borjač privabila na tisoče obiskovalcev iz vsega sveta. V poletnih mesecih je primerna za koncerte in v skednju prirejajo razne razstave. Stavba izvira iz 18. stoletja, letnica 1831, ki je vklesana na pročelju, pa pomeni leto prenove. Muzej je obiskovalcem odprt ob nedeljah in praznikih (11:00-12:30 in 15:00-17:00) od aprila do oktobra, v ostalih mesecih ali drugačnih terminih pa po dogovoru z upravitelji.
25. Kraška ohcet
Zamisel o največji slovenski etnografski prireditvi v Italiji, Kraški ohceti, sega v obdobje nastanka muzeja Kraška hiša, torej v leto 1968. Takratni organizatorji so želeli, da bi muzejski objekt zaživel, tako da bi ga preplavilo resnično ohcetarsko razpoloženje. Izkazalo se je, da je ideja dobra, kajti manifestacija je zaslovela daleč naokrog in so jo mladi zelo vzljubili.
Zadnjo avgustovsko nedeljo se tako poroči kraški par po več kot sto let starih obredih in seveda obvezno v narodnih nošah. Od srede do nedelje (letos od 24. do 28. avgusta) se v vasi nizajo vsi stari ženitovanjski običaji: vrhunec bo v nedeljo, ko se po sprevodu novoporočencev in več kot 500 svatov v nošah na Tab'ru opravi še cerkvena poroka. Prireditev zadnja desetletja prirejajo vsaki dve leti in v Repen privablja veliko obiskovalcev. “Če bo šlo vse po načrtih, bo zaključek ohceti, kot je že tradicija, na osrednjem repenskem trgu - placu, ki ga pospešeno prenavljamo,” je še povedal repentaborski župan Marko Pisani, veseleč se nove pridobitve na Pl'cu, ki nastaja v okviru programa čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija.
BOGDAN MACAROL
