“Nobenih meja ni, razen tistih, v katere verjamemo”

“Vsak od nas je sposoben prečkati puščavo tudi poleti pri 58 stopinjah Celzija, a vsakdo takoj pomisli, da to ni mogoče. Meje v resnici ne obstajajo. Nobenih meja ni, res pa je, da smo vajeni verjeti, da obstajajo. Ko mi kdo reče, da je nekaj nemogoče, že čutim, da lahko to naredim,” pojasni 46-letni Max Calderan, ki zadnjih nekaj let živi med Pordenonom, Rimom in Arabskim polotokom. Nekdanji menedžer farmacevtske multinacionalke se je leta 2006 odločil spremeniti življenje in se povsem posvetiti svoji poti, iskanju resnice.

To počne na preprost način: tako, da teče. Potem ko mu klasični ultramaratonski teki niso več predstavljali izziva, se je odločil za solo puščavske teke. Odločil se je, da bo počel to, česar ni še nihče pred njim, da se bo lotil izzivov, o katerih ni nihče niti pomislil, da bi bili dejansko lahko izvedljivi.

V nekaj letih je opravil več prečenj puščav v različnih državah, tudi pri temperaturah do 58 stopinj Celzija. Njegov najdaljši puščavski tek iz Palestine do Sinaja je bil skupaj dolg 540 kilometrov. Zadnje čase trenira tako, da v 24 urah preteče sto kilometrov, ne da bi med tekom karkoli popil ali pojedel. Vse to v pripravi na izziv, o katerem sanja že od otroštva: preteči 1200 kilometrov dolgo in 600 kilometrov široko največjo peščeno puščavo na svetu, Rub Al Khali, imenovano tudi Prazna četrt (Empty Quarter) v Savdski Arabiji.