Agraria je tesna vez med kmeti in potrošniki
Zadružništvo ima v slovenski Istri dolgo tradicijo. Prva zadruga je bila ustanovljena leta 1895 v Pobegih, imenovala se je Posojilno in konsumno društvo. Za osrednjo nalogo so si zadali preskrbo zadružnikov in nezadružnikov z blagom “dobre baže in po nizkih cenah”. Po menjavi držav in sistemov je zadružništvo pri nas stigmatizirano kot ostalina nekih starih časov, a se vendarle premika in krepi spoznanje, da sta samoorganiziranost in vzajemnost sodobna, na več načinov prijazna koncepta.
Zadružništvo, ki je imelo takrat v Istri tudi narodnobuditeljski značaj, se je hitro razširilo. Pod Italijo je zamrlo, po drugi svetovni vojni pa se je po začetnem obdobju kolektivizacije spet okrepilo v petdesetih letih. Sledilo je združevanje, manjše zadruge v Istri so se zlile v koprsko, po obdobju sozdiranja pa je zadružni sistem spet zaživel po letu 1992, ko je bila tudi ustanovljena KZ Agraria Koper.
Zadružništvo ima v Sloveniji zaradi zgodovine zmoten prizvok nekakšnega socialističnega kolektivizma. Zadružna oblika poslovnega organiziranja, še zdaleč ne zgolj v kmetijske kooperative, je v svetu pomemben poslovni model, ki zagotavlja preživetje polovici človeštva. Tudi v Evropi so kooperative pomemben igralec. V Italiji je največji prodajalec blaga široke potrošnje potrošniška zadruga Coop, na Danskem je več kot tretjina prometa v trgovini ustvarjena skozi tovrstne zadruge. Model baskovske delavske kooperative Mondragon je za marsikoga svetla luč v času kapitalističnega pohlepa.
V Sloveniji deluje 370 zadrug, 71 je kmetijskih, od tega osem na Primorskem. Kmetijske zadruge združujejo več kot 15.000 zadružnikov in zaposlujejo blizu 3000 ljudi. Čeprav je značaj delovanja zadrug predvsem lokalne narave, se tako v slovenskem kot v mednarodnem prostoru povezujejo. Imajo svoje svetovno združenje, ki bo imelo čez slab mesec kongres v Kanadi. Tudi Agraria se vse bolj povezuje z domačimi zadrugami, pa tudi čez obe meji, s hrvaškimi kolegi in s prodajno kooperativo iz Furlanije.
Servis za kmetovalce
Kmetijska zadruga Agraria iz Kopra je med največjimi svoje vrste pri nas. Njen direktor Robert Fakin ocenjuje, da gre tri četrtine v Istri pridelane zelenjave in sadja za trg h kupcem prek zadružnih kanalov.
KZ Agraria združuje približno 140 zadružnikov, v veliki večini pridelovalcev svežega sadja in zelenjave. Dobra polovica jih sodeluje pri zadružnih dejavnostih, za približno 40 pridelovalcev pa je zadruga najpomembnejši poslovni partner in vez s kupci njihovih pridelkov. “Zelo močno se nam obrestuje odločitev za aktivnejšo promocijo, ki smo jo začeli pred leti na zelenjadarskem kongresu v Portorožu. Z domačimi, izbranimi okusi slovenske Istre iz integrirane in tudi ekološke pridelave smo uspeli pridobiti naklonjenost in zaupanje kupcev,” poudarja Jožica Bolčič, kmetovalka iz Lucije, ki je v vlogi predsednice zadruge v sredini svojega drugega štiriletnega mandata.
V milejšem sredozemskem podnebju Istre uspevajo pridelki vse leto, njihovo prepoznavnost in kakovost pa Bolčičeva vidi kot pomembno prednost v gneči, ki na evropskem in slovenskem tržišču po vstopu Hrvaške v EU in ruskem trgovinskem embargu postaja vse večja. Izpostavlja še veliko Agrarijino prednost, lastno prodajno mrežo, v kateri so poti zelenjave in sadja do kupcev krajše, cene pa za obe strani bolj poštene kot v maržnem primežu velikih trgovcev.
Lastne ekološke sadike
Koprska Agraria ima na Purissimi pod Hrvatini lastne rastlinjake in nasade. Tamkajšnji center za vzgojo sadik so zasnovali po veliki pozebi leta 1984, da bi oljkarjem zagotovili čim ustreznejši sadilni material. Oljkarstvo je bilo v vzponu, sadike so bile subvencionirane, na leto so jih iz potaknjencev vzgojili tudi do 25.000. Ob vzgoji sadik oljk so kalili tudi semena tradicionalnih vrtnin. Najprej predvsem za kooperante, kasneje pa tudi za vrtičkarje. Potrebe po oljčnih sadikah so se z leti zmanjšale, močna burja in mraz pa sta pred dvema letoma poškodovala nasade, velika zagata je bila tudi prepotrebna voda. Lani so začeli z obnovo rastlinjakov, kmetijski vodovodni priključek pa je omogočil nove načrte.
Vodja proizvodnje v Agrarii je agronominja Patricija Pirnat. Doma je z velike kmetije v Krkavčah, v Agrario pa je prišla takoj po študiju. Zadovoljna je, da so po letih iskanja po vstopu v EU, ko se je marsikaj obrnilo na glavo, našli svojo pot: “Usmerili smo se v ekološko vzgojo sadik. Semenski material kupujemo, med njim niti slučajno ni gensko spremenjenega. Vzgojo sadik načrtujemo po potrebah naših kooperantov in vrtičkarjev. Sorte so izključno s sortne liste za Slovenijo. Žal pa je med njimi malo starih tukajšnjih sort, saj se v preteklosti nihče ni zavzel za njihovo registracijo. Zato ne smemo razmnoževati nekaterih tukajšnjih starih sort solate in paradižnika, denimo nekoč zelo znanih bertoških pelatov.” Sadike vzgajajo v čim bolj optimalnih pogojih in v kontrolirani atmosferi. Ob vzgoji sadik pa so letos uvedli še pridelavo nekaterih vrst zelenjave in sadja. Tako so s Purissime izbrani paradižniki daterini, ki so jim v Agrariji dali svojo blagovno znamko, pred dnevi so začeli pobirati prve jesenske jagode. “Pazimo, da nismo konkurenca našim kooperantom. Vzgajamo nišne pridelke, postati želimo vzorčni rastlinjak za kmetovalce, da jim bomo posredovali čim več novih znanj in izkušenj,” pravi Patricija Pirnat. Z Univerzo na Primorskem so vzpostavili sodelovanje, da so pri njih na praksi študentke in študenti sredozemskega kmetijstva. “Polni so novih zamisli,” jih pohvali Pirnatova.
Zaupanje se krepi
Direktor Agrarie Robert Fakin je zadovoljen, da se zaupanje zadružnikov krepi in da povečujejo pridelavo za zadružni odkup. Lani so se približali 1500 tonam, letos, pravi, bi presegli 2000 ton, če ne bi toliko nagajalo vreme. “Zaupanje v zadrugo je v prejšnjih letih padlo, kmetje so poiskali druge prodajne poti. Zdaj se vračajo, povečujejo pridelavo, narašča tudi zanimanje za članstvo v zadrugi,” pravi. Pojasnjuje, da poskušajo svojim zadružnikom zagotoviti kar najvišje odkupne cene, ki jih oblikujejo dnevno, na neke vrste borzni način. “Zelo pomembno je, da smo solidni plačniki. Odkup praviloma plačamo v enem mesecu, četudi nam naši veliki kupci plačujejo šele po štirih. A naš model je pomemben za nemoteno delo kmetovalcev,” pojasnjuje Fakin.
Ko pridelek na njivah dozori, kmetje obvestijo komercialo Agrarie. Po navodilih tehnologa Tomaža Kejžarja pridelke pripravijo za prodajo in jih namestijo v ustrezno embalažo. V skladišče Agrarie v Ulici 15. maja, kjer je šest hladilnih komor, zelenjavo in sadje pripeljejo zgodaj zjutraj. Kejžar preveri ustreznost, komercialist Robert Novak določi ceno in s tem je zgodba za kmetovalce končana. “Zavzemamo se, da so pridelki najkasneje v 24 urah na policah. V naših prodajalnah pa seveda še prej,” poudarja Fakin.
Zaradi nižjih marž so pridelki istrskih kmetov v Agrarijinih trgovinah naprodaj po prijaznejših cenah. Ponudbo dopolnjujejo s pridelki iz Hrvaške in Italije, ob zelenjavi in sadju pa ponujajo tudi oljčno olje, vino, suhomesnate izdelke in nekaj vložene zelenjave svojih zadružnikov. “Agraria v trgovini ustvari štiri petine prihodkov. Smo tudi grosisti, pridelke dobavljamo velikim trgovskim verigam v Sloveniji in oskrbujemo približno 300 vrtcev, šol, gostiln in hotelov. Zlasti z vrtci in šolami pa je žal tako, da so tamkajšnji nabavni referenti zavezani najnižji ceni, ne pa v prvi vrsti kakovosti,” pripoveduje Fakin.
Agraria je predvsem trgovec
Agraria ima dve živilski trgovini v Kopru, veliko v Ulici 15. maja in manjšo na tržnici, v Luciji, Izoli, Marezigah in v času poletne sezone tudi v kompleksu ankaranske Adrie. V Kopru in Luciji sta še centra, v katerih dobijo kmetovalci in vrtičkarji vse potrebno za pridelavo, od lastnih sadik do fitofarmacevtskih sredstev in strojne opreme.
“Naše trgovine so relativno majhne. Pri nas ni blišča velikih trgovskih centrov in igral za otroke, a kupcem poskušamo zagotavljati dobro blago in bolj osebni stik. Imamo vrsto stalnih in zelo lojalnih strank,” pravi Fakin. Poudarja, da na tržišču iščejo čim več izdelkov, ki jih drugod ni, domačih in pristnih, a po sprejemljivih cenah. Tako so na policah Agrarijinih trgovin tudi mlečni izdelki s kmetij, suhomesnati izdelki majhnih pridelovalcev in izključno slovensko meso.
“V blagovnih skupinah, v katerih imamo izdelke manjših pridelovalcev, so ti bolje prodajani. Tako je denimo med jogurti najbolje prodajan sadni jogurt ene od posoških kmetij,” pa pravi Nikola Šavle, ki v Agrarii vodi komercialo. Dodaja, da skupaj z dobavitelji razvijajo tudi lastne izdelke, denimo bakala na belo izključno z oljčnim oljem in soljo iz Sečoveljskih solin ali pa polbeli kruh ištrijan z oljčnim oljem, ki je po prodaji na drugem mestu za legendarnimi bobolami iz njihove pekarne.
“Biti moramo pridni in iznajdljivi. Konec koncev smo v dobršnem delu klasični trgovci, a majhni,” o njihovih pozicijah na tržišču pravi Šavle. Direktor Fakin ga dopolni, da je zaradi jasnih ciljev in usmeritev poslovanje zadruge boljše kot je bilo v preteklih letih. Zadovoljen, da se je živilska prodajalna v Luciji odlično prijela. Kmalu načrtujejo širitev, ob mesnici, ki so jo odprli pred časom, bodo v Luciji uredili še ribarnico in postali tudi prodajno okno za ulov slovenskih ribičev. V Kopru načrtujejo popolno prenovo svojega reprezentančnega oddelka s sadjem in zelenjavo, da bodo še bolj izpostavili pridelke iz integrirane in ekološke pridelave istrskih kmetov. Dobivajo ponudbe za širitev mreže, tudi iz Ljubljane, a so, tako Fakin, previdni, saj se želijo utrditi, odpraviti pomanjkljivost in izostriti svoj profil najprej v domačem okolju.
KZ Agraria Koper, Ulica 15. maja 17, 6000 Koper, www.kz-agraria.si. Ponudba: prodajalne v Kopru, Luciji, Marezigah, Izoli in Ankaranu (samo poleti); agrocentra v Kopru in Luciji; prodajalna kmetijske opreme v Bertokih; veleprodaja sadja in zelenjave; lastna pridelava sadik, zelenjave in sadja.
Agraria je pomemben solastnik velike istrske kleti Vinakoper, za katero so pripravljeni ob morebitni, že večkrat omenjeni prodaji večinskega deleža izkoristiti predkupno pravico, ki jo imajo družbeniki. “Kar nekaj naših zadružnikov si kot kooperanti režejo kruh tudi s prodajo grozdja Vinakopru. Verjamem, da bi s kletjo bolje in bolj tenkočutno upravljali od kakšnih oddaljenih lastnikov. Pa tudi za prodajo skozi domače in mednarodne zadružne poti bi znali poskrbeti,” poudarja Fakin.
SAŠO DRAVINEC
