Alenka Gotar: Masko si nadenem, ko stopim z odra
Samosvoj, razigran, z močnim značajem. Dela samo tisto, kar mu je všeč. Tako Jamesa Bonda, prikupnega psička pasme šicu, opiše njegova lastnica. “Moje ogledalo je, moja ljubezen,” prizna Alenka Gotar, še preden pripomnim, da so psi ponavadi podobni svojim lastnikom.
Z ugledno sopranistko, ki se je s svojevrstno mešanico opere in popa močno zasidrala tudi v slovenski estradi, smo se pogovarjali v Kopru, kjer letos prvič odpira vrata svoje pevske šole.
> Kaj bi počeli, če se zdajle ne bi pogovarjali z mano?
“Kaj pa vem. Nimam stalnega urnika. Zjutraj imam ob kavi vedno krajši sestanek sama s sabo. Jutra niso moja, sem bolj večerni tip. Dopoldan opravim birokratske zadeve, povezane z mojimi nastopi. Odgovarjam na elektronsko pošto, brskam po Facebooku ... Popoldne pa se pripravljam na nastope ali učim petje v svoji šoli. Če imam zvečer nastop, so vse aktivnosti podrejene temu. Pazim, kaj jem, veliko manj govorim. Že nekaj dni pred nastopom manj govorim po telefonu, dlje spim in ne hodim na zabave. To je strašno disciplinirano življenje. Ljudje mislijo, da samo stopiš na oder in malce zapoješ. Pa še zdaleč ni tako.”
Alenka Gotar, mag. art., je diplomirala in magistrirala iz solopetja na slovitem salzburškem Mozarteumu. V obeh slovenskih opernih hišah, ljubljanski in mariborski, je oblikovala najvidnejše vloge svetovnega opernega repertoarja. Svoj sopran je leta 2007 uspešno združila z elementi popa in s pesmijo Cvet z juga Sloveniji priborila finale na Eurosongu. Ker se ukvarja z veliko različnimi stvarmi, ji trenutno najbolj odgovarja svobodni poklic. Letos je izdala svoj prvi CD Alenka: portret. Kjer se poljubita opera in pop. Že dve leti in pol sprejema učence v svojo pevsko šolo. Pri njej se je moč učiti tako klasičnega kot tudi pop solopetja. Šola deluje v Ljubljani, Mariboru in Domžalah. “Starost ni pomembna, najraje pa vidim, da so pevci, ki pridejo k meni, stari več kot 13 let,” pravi Gotarjeva, ki bo oktobra prvič odprla tudi oddelek v Kopru.
> Je razlika, če se pripravljate na pop koncert ali operno predstavo?
“Sploh ne. Moje glasilke morajo biti enako ogrete, ne glede na to, kaj pojem.”
> Kaj ste želeli postati v otroških letih?
“Od osmega leta dalje samo še operna pevka. Takrat sem prvič prestopila prag ljubljanske opere. Izbrali so me za otroški operni zbor. Bila je ljubezen na prvi pogled. Petje je postalo moja droga.”
> Kako se spominjate svoje družine, okolja, v katerem ste zrasli?
“Ne izhajam iz umetniške družine. Rojena sem v Ljubljani, vendar se počutim Štajerka. Moja mama je Štajerka. Oče pa je doma iz Moravč. To, da sem postala pevka, je bilo zgolj naključje. Mama me je pri tem podpirala, oče pa bi bil bolj vesel, če bi imel sina, ki bi igral nogomet. Oddolžila sem se mu tako, da zdaj pojem himno za slovensko nogometno reprezentanco. Kljub vsemu je prišel na svoj račun.” (smeh)
> Preden ste odšli na študij solopetja v Švico in Avstrijo, ste končali kar dve srednji šoli ...
“Res je: srednjo glasbeno in baletno šolo ter gimnazijo. Bila sem strašna piflarka. (smeh) Nič mi ni bilo težko. Naporna postanem le, če nimam dela. Ne znam se dolgočasiti.”
> Vaš največji dosežek v zadnjem letu?
“Zelo ponosna sem na svoje učence, ki so na raznih festivalih in tekmovanjih, kjer so nastopali, pobrali skoraj vse nagrade. Izdala sem svoj prvi CD, nastopila na veliko dobro obiskanih koncertih, snemala in nastopala sem s simfoniki RTV Slovenija, posnela ogromno oddaj ... Veliko je bilo tega.”
> Svoje pevsko znanje zdaj prenašate na druge. Kateri učitelj pa je vas najbolj zaznamoval?
“Lilian Sukis na Mozarteumu v Salzburgu. Dober učitelj te ne nauči le pevske tehnike. Sukisova je bila ena največjih primadon prejšnjega stoletja. Kot profesorica ni prizanašala nikomur. Iz njene učilnice sem skoraj vedno prišla objokana. Veliko njenih študentov ni zdržalo pritiska. Mene pa je utrdila in izoblikovala v vseh pogledih. Pravijo, da sem močna kot konj. Lahko prenesem tudi najbolj neizprosnega režiserja, pa čeprav včasih s solzami v očeh. To mi je dala Sukisova. Najlaže je peti, vse ostalo je težko, je dejala. Iz domžalske avše je naredila svetovljanko. Pokazala mi je, kaj pomeni služiti umetnosti, kaj pomeni biti diva.”
> Ste se pri njej učili tudi interpretacije? Na odru ste zelo temperamentni.
“Do 85 odstotkov se tega lahko naučiš. Deset odstotkov ti da talent. Preostalih pet odstotkov, ki loči glasbenika od umetnika, pa ti lahko da samo bog. S tem se rodiš ali pa ne. To je božji poljub, ki ti ga ne more dati nobena šola.”
> Na kaj ste pri sebi najbolj ponosni?
“Ostajam človek. Kljub vsemu. To me tudi umetniško dviguje.”
> Kaj pa bi spremenili, če bi lahko?
“Preveč natančna sem, stroga in kritična. Predvsem do sebe, pa tudi do sodelavcev. Če vem, da od sebe ne bom mogla dati najboljšega, potem se raje sploh ne lotim dela. Pa preveč iskrena sem. Naravnost povem, kar mislim. To mi ljudje zamerijo.”
> V kakšnem okolju se prijetno počutite?
“V urejenem neredu. Moje stanovanje ni nikoli zares pospravljeno. Saj veste, psa imam.”
> Kako si napolnite baterije?
“Recept je preprost: morje, Bond in jaz. S psom se zvečer sprehajava ob morju. Neprecenljivo! To mi očisti možgane. Rada tudi berem. Večinoma nemške avtorje. Knjige kar požiram.”
> Berete v nemščini?
“Tudi razmišljam v nemščini. Včasih mi je prav nerodno, ker ne najdem primerne slovenske besede. Že od malih nog govorim nemško, tudi šolala sem se v Švici in Avstriji. Govorim tudi angleški, italijanski, francoski in hrvaški jezik. Pa v latinščini sem bila med najboljšimi dijaki v Sloveniji. Res sem bila piflarka!” (smeh)
> Kje se vidite čez pet let?
“O treh stvareh ne govorim na glas: o ciljih, sanjah in sreči. Človek obrača, bog obrne. Vem pa, da bom tudi čez pet let trdo garala, da bom najboljša v tistem, kar bom pač takrat počela.”
> Vaša življenjska filozofija?
“Vse se vrača, vse se plača. Bosanci so vojno lahko preživeli samo s humorjem. Zato pravim: ko ti življenje deli limone, ga prosi še za tekilo in sol in me povabi na žur.”
> Kaj vas moti na slovenski glasbeni sceni?
“Tako kot na Hrvaškem bi estradnike razdelila na prvo, drugo in tretjo ligo. Pri nas smo vsi v istem košu. To je napaka. Rumeni tisk povsem enako obravnava izkušenega pevca in instantnega kvazi zvezdnika, katerega imena se jutri ne bo več nihče spomnil. Pomembno je, da se pojavljaš v rumenem tisku, ne pa, kaj delaš. Hvala bogu je recesija naredila svoje. Posla je manj in ostajajo le najboljši.”
> Ne marate medijev?
“Ne preveč. Intervju je zame kar zalogaj. Moraš se razgaliti in zaščititi hkrati. Na odru je laže.”
> Se na odru ne počutite razgaljeni?
“Kje pa! Tam sem zares jaz. Masko si nadenem, ko stopim z odra.”
> V vsem, kar počnete, ste zelo uspešni. Kje najdete nove izzive?
“Ljudje mislijo, da si zelo srečen, ko enkrat prideš na vrh. Pa ni tako. Zelo težko si je postavljati vedno nove cilje. Ostati moraš radoveden in odprt, nikoli ne smeš izgubiti svojih sanj. Ali še huje, prisegati na povprečnost. Ko te prešine strah, je konec. Če pa slediš svoji intuiciji, če pošteno delaš, se na koncu vse dobro izide.”
> Kakšni so vaši prihodnji cilji?
“V Kopru želim postaviti dobro pevsko šolo. Začnemo oktobra. To se mi zdi zelo pomembno, saj pevci na Obali nimajo takih možnosti šolanja kot v Ljubljani. Je pa tu veliko dobrih, temperamentnih pevcev. Velik potencial, ki ni izkoriščen. Poleg tega imam v prihodnjih mesecih precej nastopov doma in v tujini. Glasba, tako operna, popularna kot kombinacija obeh zvrsti, me še vedno neznansko privlači. Še vedno me zanima, do kam lahko pridem.”
ALJA TASI
