Anand - slovenski Malezijec
Vijay Anand Mohan je 36-letni Kraševec, ki je čustveno in kulturno razpet med Slovenijo in Malezijo. Rojen je v Aziji, od enajstega leta pa je živel v Sloveniji, kjer je tudi končal šolanje. Po obetavni karieri v vojski in špediterski službi se je vrnil v Malezijo, kjer se je preživljal kot gostinec.
Končno pa je našel idealni poklic zase: kot turistični vodnik vodi slovenske goste po Aziji.
Nevsakdanja zgodba Vijay Ananda Mohana se začne leta 1973 v Kabulu v Afganistanu. Tam sta se spoznala njegova starša: mama Slovenka in oče Malezijec. Po pol leta skupnega potovanja po Bližnjem vzhodu, ki je bil takrat priljubljena destinacija hipijevske generacije, sta prišla v Sežano. Že po tednu dni pa sta spet pakirala kovčke in se odpravila živet v Malezijo. Anand je bil rojen leta 1975 v Kuala Lumpurju.
“Prvih 11 let sem odraščal v Maleziji, od tega sem štiri leta obiskoval plačljivo mednarodno osnovno šolo, kjer je bil pouk v angleščini in malajščini; učili smo se tudi francoščine. Moji sošolci, vseh nas je bilo v letniku 33, so bili iz vseh koncev sveta. Šolske uniforme so bile obvezne. Zaradi ugodne klime smo fantje sicer vse leto nosili kratke hlače, obvezni pa sta bili vsak dan sveže zlikana srajca in kravata. V prostem času sem igral nogomet. Še danes sem strasten navijač,” pripoveduje slovenski Malezijec.
Video snemalnik iz leta 1980
Nato sta se starša ločila in Anand je z mamo leta 1986 prišel v takratno Jugoslavijo. Doživel je kulturni šok. “Problem je bil predvsem ta, da nisem obvladal jezika, saj sva se z mamo pogovarjala večinoma v angleščini. Prvič v življenju sem bil tudi soočen s temperaturami pod lediščem in s snegom,” se spominja.
V Sežani je začel obiskovati šesti razred osnovne šole, ki ga je tudi uspešno končal, olajšave je imel le pri slovenščini. Kljub temnejši barvi polti se je hitro vključil v družbo sovrstnikov. “Sošolce sem presenetil z video snemalnikom, ki sem ga prinesel iz Azije. Zame to ni bilo nič novega, saj sem video snemalnik uporabljal že šest let, za moje sošolce pa je bila to velika zanimivost,” pripoveduje Anand. Vpisal se je v nogometni klub in glasbeno šolo. Klavir je vadil tudi po pet ur na dan.
Obetavna vojaška kariera
V gimnaziji v Sežani, kjer je nadaljeval šolanje, sta se jezikovnemu babilonu pridružila še njemu dva dotlej popolnoma nepoznana jezika: italijanščina in nemščina. Za slovenščino je potreboval inštruktorja, saj je bil profesor zelo strog. V drugem letniku je imel iz tega predmeta tudi popravni izpit. Nato je bil leta 1994 vpoklican v vojsko, kjer se je za leto dni tudi zaposlil v specialni enoti brigade Moris. Opravil je sprejemne izpite za sloviti ameriški West Point, a si je kasneje premislil. “Preostanek poklicne vojaške kariere sem odslužil v enoti za mednarodno sodelovanje,” se spominja.
Bar na malezijski obali
Diplomiral je na Fakulteti za pomorstvo in promet v Portorožu in osem let delal na špediciji v Sežani. Nato pa je dal odpoved in se vrnil v Malezijo, kjer je bil vmes le dvakrat na krajšem obisku. Po 20 letih je želel spet videti očeta, s katerim sta prekinila stike.
“Očeta, ki je hindujske vere in je delal kot avtomehanik, po njem pa imam tudi deset let starega polbrata, sem našel in z njim spet navezal stik,” pripoveduje Anand. Na otoku Langkawi, ki je dejansko arhipelag, sestavljen iz 104 otokov na zahodni malezijski obali, je najel bar. “Čeprav nisem imel izkušenj v gostinstvu, sem se s tem uspešno preživljal štiri leta, do leta 2010. Vmes se v Slovenijo nisem vračal, kjer je tu že bila recesija, v Maleziji pa še ne. Posel je cvetel, zadnja leta mi je v Maleziji delala družbo tudi tedanja punca iz Ljubljane,” pripoveduje.
Avseniki in čevapčiči za božič
Čeprav med muslimanskimi Malezijci velja prepoved uživanja alkohola, je tujim turistom lahko stregel alkoholne pijače. “Med turisti sem slovel tudi po najboljših koktajlih na otoku; kar 65 vrst sem jih stregel, tako da sem se znašel celo v vodniku Lonely Planet. Imel sem tudi restavracijo, v kateri sem med drugim stregel čevapčiče gostom iz Slovenije. Kuhar jih je pripravljal z rokavicami, saj mu je vera prepovedovala prijemati svinjino. Za božič leta 2008 se nas je na plaži zbralo kar 15 Slovencev. Poslušali smo Avsenike in plesali polko, kar je med nas privabilo tudi Nemce in Švicarje,” se nasmehne Anand.
Bar je bil odprt vse leto, tudi od maja do oktobra, ko je v Maleziji zaradi monsunov nekoliko več dežja in se temperatura spusti (celo) do 26 stopinj Celzija. Poleg ugodne klime so glavni razlogi za obisk Malezije ohranjena eksotična narava in zanimiva mesta. Kuala Lumpur ima 1,6 milijona prebivalcev, na širšem urbanem območju pa živi približno 7,2 milijona ljudi. Prestolnica se ponaša s slovitim Petronas Towers, najvišjo dvojno stolpnico na svetu. Mesto na leto obišče skoraj devet milijonov turistov.
Ostankov dvestoletnega skupnega bivanja z Angleži je v Maleziji ogromno, od jezika do parlamentarne ureditve in vožnje po levi strani ceste. Čeprav je zakonodaja v osnovi angleška, so jo marsikje drastično zaostrili. Ilegalni vnos 300 gramov katere koli droge pomeni smrtno kazen. O tem obiskovalce obveščajo že plakati na letališču, kjer so narisane vislice in pripis: droga je smrt. Po zakonodaji pod vplivom islama je za domačinke prepovedana tudi spolnost pred poroko.
Vrnitev v Slovenijo
Kot slovenski državljan - Malezija po 21. letu ne dovoli dvojnega državljanstva - je bil v Maleziji dobro sprejet, saj je na pol njihov. Kljub dobremu zaslužku pa se je lastnik konec leta 2009 odločil, da bo bar zaprl. Tako se je od svoje dogodivščine moral posloviti tudi Anand.
Po vrnitvi v Slovenijo je pospešeno, v zgolj mesecu dni, pridobil licenco državnega turističnega vodnika. Sedaj vodi slovenske turiste zlasti po Aziji, vmes se ne brani niti dnevnih vodenj tujcev po Sloveniji. “Po naši pisani in zanimivi državi sem vodil že skoraj vse narodnosti sveta, med njimi tudi Malezijce. Fascinirajo jih v glavnem Alpe, navdušeni so tudi nad Primorsko. Kombinacija terana in pršuta vedno najbolj vžge,” razlaga Anand. Delo ga navdušuje, zato si želi ostati v Sloveniji. “Ko pa se bom upokojil, se bom vrnil v Malezijo,” sklene v pristnem kraškem dialektu.
BOGDAN MACAROL
